romi / Zatajena barva kože

V avli velenjske občine so prejšnji teden odprli fotografsko in slikarsko razstavo romskih avtorjev. Grafike Roma in slikarja samorastnika Iva Kolarja, ki dela na romskem radiu Romic, so v Velenje prispele iz murskosoboškega društva Ramano Union. Črno-bele fotografije z ovekovečenimi trenutki romskega življenja je posnel mariborski Rom Fatmir Bečeri. Največ fotografij pa so prispevali velenjski Romi, ki so poskušali s fotoaparatom ujeti lastno življenje na gradu Turn.

"V Velenju je zelo malo Romov in zato je toliko pomembneje, da našo kulturo približamo javnosti. Da bi ljudje postali bolj odprti," je dejal svetovalec predsednika velenjskega društva Romano Vozo Slobodan Nazirović, ki si je za otvoritev razstave nadel kravato in obleko. "Z razstavo se hočemo otresti predsodkov o Romih. Slikali smo spontano, amatersko in s slabim fotoaparatom," ga je dopolnil eden od avtorjev fotografij, njegov brat in hkrati tudi predsednik velenjskega društva, Sašo Nazirović.

Navkljub ljubiteljstvu si nekaj fotografij zasluži pozornost tudi brez poudarjanja avtorstva. Po drugi strani še tako majhna razstava je eden redkih primerov, ko Romi niso predmet preučevanja, ampak so sami, brez vsiljenega mentorstva, "interpreti" svojega življenja.

Graščaki

"Romi smo se zavedeli, da je prišel konec našega nomadskega življenja," je v slavnostnem govoru ob otvoritvi dejal Sašo Nazirović. Sledile so fraze "moramo se prilagoditi" in "izobraževati". Ali so velenjski Romi res neizobraženi in neprilagojeni?

Po podatkih društva, ki obstaja že devet let, živi v velenjskem okolišu okrog sto petdeset Romov. Ker v teh krajih niso od nekdaj, torej nimajo statusa avtohtonih prebivalcev, nimajo pravice do lastnega občinskega svetnika. "Znano je, da smo prišli iz Srbije pred približno petindvajsetimi leti. Ko sta moja starša dobila zaposlitev v Velenju, sem se ravno rodil," je razložil Sašo.

Tedaj so dobili tudi stanovanje v velenjskem mestnem jedru, na Starem trgu. "Tik pred osamosvojitvijo pa so našo družino prisilno, v spremstvu policije, preselili na grad Turn." V graščini, brez elektrike in tople vode, so takrat živeli drugi Romi. "Občinski uradniki so selitev pojasnili s tem, da bo družina s petimi otroki imela več prostora na gradu, pa da Romi raje živijo skupaj ... Rekli so, da bodo stanovanje na Starem trgu 11, od koder so nas izselili, prenovili. Toda, še zdaj je tam - neprenovljeno."

Dandanes med hladnimi zidovi Turna, ki je bil zasnovan v trinajstem stoletju, živi večina velenjskih Romov. "Naša največja težava je stanovanjska problematika," je nadaljeval predsednik društva, "ko sem z družino živel na Turnu, je moj otrok nenehno bolehal za bronhitisom, saj so bile luknje v zidu tako velike, da sem jih mašil kar s cunjami. Kopalnice, ogrevanja in stranišča sploh ni bilo." Sašo je na razpisu, pod pogojem, da bo delal in si skušal izboljšati življenjski standard, dobil manjšo garsonjero: "Sicer smo v njej štirje, a se ne pritožujem. Pomembno je, da imamo najnujnejše, kot sta voda in ogrevanje, kar nam omogoča vključevanje v normalno življenje."

Povsem v drugačnem položaju so tisti, ki še zmeraj živijo v graščini. Občina se je namreč odločila eno najlepših grajskih poslopij v Šaleški dolini prenoviti in Rome preseliti drugam. "Za zdaj smo dobili županovo pismo o sestanku in še ne vemo, kaj se bo zgodilo."

Poezija

"Seveda drugače gledajo na nas," je o težavah, ki mu jih povzroča temna polt, povedal Sašo, "mislijo, da nismo vajeni delati, da nismo resni itd." Po besedah bratov Nazirović velenjski Romi pogosto skrivajo izvor in se raje predstavljajo kot Albanci. "A ko se pogovarjajo z nami, z ljudmi iz društva, priznavajo, da so Romi," je pripomnil Slobodan Nazirović. Zanimivo je, da se je tudi Mladenka Šarkezi, dekle, ki je na otvoritvi razstave recitiralo svoje pesmi, nekoč poskušala oddaljiti od romskih korenin. O čemer je tudi zapisala v verze: "Nadela sem masko srcu, romsko kri zatajila, da bi ga ljubila."

Mladenka je dijakinja srednje kmetijske šole v Mariboru in se je v Velenje pripeljala v spremstvu "cimre" in prijatelja, ki jo imata vidno rada. "Bila sem posvojena in imam čisto druge, neromske navade. Nekaj časa sem zanikala svoje poreklo, a vest mi ni dala miru." Meni, da bi tudi drugi Romi, če bi imeli možnosti, kakršne je imela ona, dosegli mnogo več kot sicer. "Če bo vse po sreči, bom postala socialna delavka, in upam, da bom v tej vlogi lahko pomagala svojemu narodu." Drugače pa je že zdaj članica dijaškega parlamenta in tako prva predstavnica Romov na tej ravni.

Dekle se je vključilo v Romano Vozo predvsem zaradi brata, ki je tudi eden od trideset najaktivnejših članov društva. "V povprečju smo stari od petindvajset do trideset let, imamo končano srednjo šolo in nekaj naših si želi izobraževati se naprej," je pojasnil predsednik društva. Poleg tega da so pomagali trem Romom do zaposlitve, so izdali tudi nekaj romskih pesniških zbirk, organizirali večere romske poezije ter še do pred kratkim vsi plesali in peli. "Sedaj za ples ni več časa," je rekel Slobodan Nazirović, ki ob delu končuje srednjo rudarsko šolo.