nataliteta / Sveta družina

Verjetno je bilo naključje, da so ravno v tednu, ko je ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve predstavilo svojo vizijo družinske politike, poslanci razpravljali o posebnem poročilu varuha človekovih pravic Nasilje v družini - poti do rešitve. In verjetno je naključje, da je ravno ta teden ena izmed najbolj eksponiranih poslank SDS Eva Irgl v oddaji E+ izrekla sedaj že znameniti stavek o istospolnih partnerstvih: "Sem proti tem porokam, ker se mi zdi, da bi bila na simbolni ravni ta poroka isto kot poroka dveh ljudi." A če vemo, kakšni so pogledi aktualne oblasti na družinska vprašanja, kontekst zadnjih "družinskih" izjav poslancev niti ni več tako naključen.

Razprava o varuhovem poročilu o nasilju v družini se je v začetku meseca začela že v državnozborski komisiji za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Kot predstavnik MDDSZ je bil tam prisoten v. d. direktorja Direktorata za družino Jožef Tivadar, ki je jasno in glasno povedal, kakšno je stališče oblasti do nasilja v družini, češ da je to le segment vsega družbenega nasilja in da tak specializiran pristop k nasilju v družini daje vtis, da je družina vzrok vsega nasilja v družbi. Tudi pri vladni obravnavi poročila se je vladi zapisal podoben stavek: "Iz poročila varuha človekovih pravic je možno razbrati, da se družina hote ali nehote postavlja v položaj izvora nasilja ter družina kot generator nasilja stigmatizira kot oblika družbenega življenja, ki je najbolj nevarna za vse njene člane." Čeprav iz teh izjav še ni mogoče razbrati, ali gre zgolj za napad na varuha človekovih pravic ali za branjenje kulta družine, je ob splošni razpravi v državnem zboru postalo jasno, kam pes taco moli. Izkazalo se je, da je družina za trenutno slovensko oblastno politiko taka svetinja, da bo le težko - najraje pa sploh ne bi - priznala, da nasilje v družini obstaja. Nekaj, kar je eno večjih hudodelstev v vsem civiliziranem svetu, bi naši poslanci najraje pometli pod preprogo, odrinili na stran, stigmatizirali ali pa prepustili nevladnim organizacijam, pa naj se znajdejo, kakor se hočejo. Ker kot je lepo povedal poslanec SLS Stanislav Brenčič, je "kar najbolj pozitivno stanje naše družine ključnega pomena za celoten razvoj naše družbe", ne da sedaj neki varuh človekovih pravic razlaga, da je nasilje v družinah problem, saj "človek nehote dobi občutek, da je slovenska družina eno samo nasilje in da so seveda očetje že po stvari sami zgolj nasilneži".

Podobno je razložil Alojz Sok, NSi: "Veliko nas je tukaj, ki smo seveda prepričani, da družina ni generator nasilja, ampak je žrtev tega nasilja, ki je pač splošno v porastu v naši družbi. Mislim, da čeravno govorimo o tem problemu nasilja v družini, ta pojav ni v tako veliki razsežnosti, kot misli varuh človekovih pravic." Ja, res je, številke, ki so navedene v varuhovem poročilu, prav gotovo ne držijo, ker kot bi lahko poslancem povedala vsaka prostovoljka pri SOS-telefonu, večina žrtev družinskega nasilja tega sploh ne prijavi policiji. Podobno je družinsko nasilje relativizirala Eva Irgl, SDS: "Zavedati se namreč moramo, da pri reševanju tega problema ne smemo izhajati iz predpostavke, da je družina žarišče nasilja. Družino je treba upoštevati kot temeljno vrednoto."

Seveda se tukaj govori le o klasični družini. Marjetka Uhan, NSi, se je lepo vprašala: "Poročilo ne govori o definiciji družine, so to enostarševske, dvostarševske, razširjene zakonske ali zunajzakonske oblike. Sprašujemo ga, katere so nevarnejše, kot se mu je zapisalo, da je družina najnevarnejše okolje za ženske." Torej imamo sedaj že dve potezi: družina je neomadeževana in ena sama. Nobenih tistih čudnih samohranilk in samohranilcev ali celo skupnosti "neljudi". A čeprav so se poslanci vladnih strank postavili v bran družine, so vseeno rekli kakšno o vzrokih za nastanek nasilja v družini. Očitno to torej vseeno obstaja. Nabor vzrokov je klasičen. "Ženske smo prevzgojili v enakopravne delovne ženske, skrb za družino pa ni vrednota, ni delo," je kot vzrok nasilja v družini navedla Marjetka Uhan. Na "ženski faktor" je opozorila tudi Mojca Kucler Dolinar, NSi: "Za mlada dekleta dandanes ni enostavno, ko si morajo, če hočejo biti "in", pod prisilo splošnega vzdušja med mladimi že v rosnih najstniških letih iskati fanta in se pri tem podrejati tudi prisilni spolnosti, seveda takrat temu ne rečejo tako, takrat to pomeni pač dejanje modernosti, ne konservativnosti." Srečko Prijatelj, SNS, je za nasilje v družini okrivil revščino: "Naše, slovenske poštene delovne družine so mnogokrat tudi lačne, ko nimajo denarja za osnovno preživetje. In če temeljna celica naše družbe, kot je družina, nima osnove za preživetje, potem se začne v tej družini tudi prepir." Pavel Rupar, SDS, pa je prepričan, da je za vse kriv prejšnji sistem: "Tiste vrednote, ki ste jih 50 in več let zanemarjali v družinah, ki ste jih namenoma uničevali in ki jih tudi prejšnji ..., ta generacija, bom rekel že po osamosvojitvi Slovenije, ni znala niti približno ne vrednotiti, kaj šele spodbujati in nanje opozarjati. Zato imamo danes verjetno cel kup podivjanih, tudi naših vrstnikov, imamo nasilje v družini, kjer je najmanjši problem prisliniti klofuto ženi." In ker je Rupar pravi dedec, je ponudil tudi rešitev problema nasilja v družini: "Škoda mi je, da v tem poročilu ni smernic, ni teh smernic, ki bi kazale na vrednoto družine, ki bi se morala spodbujati, tukaj bi morali trošiti denar, ne denar za reševanje pretepenih žensk, za pošiljanje ne vem katerih otrok v socialno varstvo, v posvojitev, ne v izgradnjo varnih hiš." Svašta, ali smo se res za to borili?