gospodarstvo / Kar je dobro za bogate, je dobro za reveže

Mislim, da ne. Pivovarna Laško sploh še ni dokončno prevzela Pivovarne Union, kajti za prevzem oziroma združitev mora dati dovoljenje še urad za varstvo konkurence oziroma v njegovem imenu direktor Andrej Plahutnik. Nekateri sicer mislijo, da bi bilo smešno ali celo neresno, če bi se Andrej Plahutnik odločil, da tega prevzema ne bi podprl. Vendar pa stvar ni tako preprosta. Že samo to, da je bilo v pivovarski vojni storjenih nekaj nelegalnih potez, je problematično. Recimo nakup prek svojih oziroma povezanih pravnih oseb. S tem je Pivovarna Laško, ker tega ni prijavila Agenciji za trg vrednostnih papirjev, kršila prevzemno zakonodajo.

Torej bo zadnjo besedo imel Andrej Plahutnik?

Prav gotovo. Plahutnik ima pooblastila, da prevzem prepreči. Vendar pa ne gre zgolj za legalnost prevzema. Urad za varstvo konkurence mora sedaj presojati, ali bo s prevzemom na trgu piva in brezalkoholnih pijač dosežena takšna tržna koncentracija, da bo novemu podjetju omogočila izkoriščati tržno moč tako, da se bodo cene dvignile. Glede na velikost tržnih deležev v posameznih tržnih segmentih bi moral urad ta prevzem nemudoma zavreti. Tako bi ravnali v razvitih državah. Težava pa je, da bo statistično kredibilen dokaz o povečani tržni moči zelo težko pridobiti zaradi cenovne koordinacije, ki je potekala v celotnem tranzicijskem obdobju razen v krajših obdobjih poletnih znižanj cen.

Imate občutek, da se bodo cene piva dvignile?

Za nekaj odstotkov so se cene že dvignile, saj se Union in Laško že obnašata zelo koordinirano. Vendar pa to ni nič novega. Tako sta se obnašala že pred prevzemom. In ravno v tem je težava, da bo imel Plahutnik težko delo pri ugotavljanju, kako močna substituta sta.

Torej menite, da ima Laško monopol na trgih piva in tudi na trgih brezalkoholnih pijač?

Ne gre za pravi monopol, ki pomeni, da je na trgu en sam proizvajalec. Gre pa za močno prevladujoč položaj na trgu.

Zdaj, ko je Slovenija vstopila v Evropsko unijo, je tako ali tako vseeno. Imamo en sam velik trg - trg EU.

Združeno podjetje bo imelo, če bo Plahutnik odločitev potrdil, vsaj še nekaj časa večjo tržno moč, ki jo bo lahko s pridom izkoriščalo pri prodaji pijač trgovskim centrom. Res pa je, da smo z vstopom v EU odpravili še zadnji sklop zaščitnih carin za industrijske proizvode, med katere sodijo tudi pijače. Ta segment slovenskega trga bo tako prav gotovo izpostavljen ostrejši konkurenci. Prihod diskontnih trgovcev, kot sta nemški Lidl in pa italijanski Eurospin, ki verjetno ne bosta prodajala piv združenega Laškega, napoveduje bistveno večjo konkurenco. Že pri sedanjih cenah ima Laško težave z ohranjanjem tržnih deležev in donosnosti. V prihodnje pa se bo pritisk samo še stopnjeval, združeno podjetje pa bo izgubljalo.

Če seveda Laško ne bo našlo pravih sinergijskih učinkov z Unionom.

Znižanje stroškov kot posledica sinergijskih učinkov bi moralo biti precejšnje, da bi Laško lahko še naprej ohranjalo tržne deleže. Dostop do tujih trgov, ki bi omogočil povečanje tržnih deležev, je precej omejen. Union stežka prodaja v Italijo, za Laško pa se razmere slabšajo na Hrvaškem in v Bosni. V skupini je še Fructal, ki je še največ izgubil na trsadicionalnih trgih nekdanje Jugoslavije. In prav ti trgi so bili ključni za doseganje ekonomij obsega oziroma učinkovitosti. Menedžment je nedvomno pred tveganimi odločitvami, kot so investiranje v širjenje trga in ohranjanje proizvodnje na več lokacijah ali pa zmanjšanje obsega proizvodnje in zaprtje nekaterih proizvodnih obratov. Za vodo se zdijo razmere še najbolj brezupne, saj so cene v tujini še vedno bistveno nižje kot pri nas. Pri pivu pa bodo usodo podjetja krojili predvsem tuji konkurenti, kot je nemški proizvajalec Ottinger, ki proizvaja Tuševo hišno pivo. Povečanje obsega prodaje in s tem tržnega deleža tega piva je presenetilo celo optimistično Tuševo vodstvo.

Seveda, saj Tuševo pivo stane okoli 80 tolarjev.

Točno to. Navkljub nacionalnemu naboju se je izkazalo, da je lojalnost kupcev piv iz Uniona in Laškega že načeta. Najverjetneje gre za kupce, ki so cenovno bolj občutljivi.

Menite, da se bo tržni delež Laškega močno zmanjšal?

Združeno podjetje se bo pogojno borilo za ohranjanje tržnih deležev, med drugim tudi s tem, da bo samo uvedlo cenejše vrste piva. Vendar pa bo tako (na primer s proizvodnjo piva s trgovskimi blagovnimi znamkami) kupce piva z lastno znamko odvrnilo od nakupov. To pa pomeni, da če se ne bo zmanjšala količina, prodana na slovenskem trgu, se bo zmanjšala vrednost prodaje zaradi večjega deleža izdelkov, ki jih bo podjetje prodajalo po nižjih cenah.

Vendar pa je zelo verjetno, da bo treba na dolgi rok eno izmed pivovarn zapreti, še posebej, če jima ne bo uspelo ohraniti obsega proizvodnje. Katero od pivovarn zapreti, pa bo najbrž zelo težka odločitev.

Živilskopredelovalna industrija je v Sloveniji v precej klavrnem položaju. Poleg tega sta v krizi še tekstilna in čevljarska industrija.

Situacija niti v teh panogah ni tako črno-bela. V vsaki panogi so podjetja, ki so navkljub slabemu položaju panoge donosna. Samo poglejte Alpino, ki se ji je predvsem zaradi vizionarskega menedžmenta uspelo še pravočasno obrniti v pravo smer glede oblikovanja, kakovosti, pa tudi lokacije proizvodnje. Res pa je, da je večina podjetij v položaju, ki ni niti malo zavidanja vreden. In kot ima zasluge za Alpinin uspeh menedžment, je tudi krivdo za slabo delovanje podjetij mogoče pripisati menedžmentu. Danes je res že nekoliko pozno, da bi se razmere radikalno spremenile. Enostavnih ukrepov za povečanje produktivnosti ni več na voljo. Namreč, številni delavci so že bili odpuščeni, kar je po svoje precej enostaven ukrep za povečanje produktivnosti. Težava je v oblikovanju, uvajanju novih izdelkov pod lastno blagovno znamko, to pa je bilo deloma že zamujeno. Pa še stane. V tekstilni industriji je že zdaj jasno, da bo treba zmanjšati zaposlenost. A ne za povečanje produktivnosti, ampak zato, ker se bo ob prevladujoči ravni plač in s tem cen povpraševanje zmanjševalo. Tako kot se bodo zaposleni starali, tako se bo zmanjševala zaposlenost. Marsikatero podjetje bo odmrlo po naravni poti.

So nekatera podjetja v tekstilni industriji zaspala zato, ker so bila deležna preveč državne pomoči?

Državna pomoč, če podjetja nanjo lahko računajo, prav gotovo zmanjša zanos v podjetjih, da bi težave rešili sami, tudi z odpovedovanjem plačam. Vendar nepričakovana pomoč nima enakega učinka. Menim, da problem učinkovitosti ni bil v pomoči. Gre za to, da podjetja niso proizvajala ljudem všečnih izdelkov, to pa je zmanjševalo povpraševanje. Čeprav ne potrebuješ veliko denarja, da spremeniš dizajn obleke in se prilagodiš trgu.

Imate v mislih Muro?

Za svoje izdelke ima previsoke cene. Poleg tega pa je Mura prevelika tovarna, ki se ne more dovolj hitro prilagoditi. Da ne govorim o 5000 zaposlenih, kar vključuje tudi njeno invalidsko podjetje Muralist, kjer je produktivnost seveda nekoliko nižja. Poleg tega je delovna sila v primerjavi s Kitajci, Turki ali pa Romuni bistveno predraga. Če so Kitajci desetkrat cenejši, bi morali biti za doseganje konkurenčnosti Murini delavci desetkrat bolj produktivni, če bi hoteli konkurirati Kitajcem.

Strateški svet je ob novem letu predlagal, naj se izvajanje davčne reforme začasno zamrzne. Svet s tem predlogom ni prodrl, vlada ga je zavrnila. Davčna reforma se izvaja, nekateri pa kar dva meseca niso vedeli, kako naj izplačajo, recimo, honorarje.

Ne bom govoril v imenu strateškega sveta, ker za to nimam pooblastil. Ta predlog je bil samo možnost, dana vladi, da se zanjo odloči ali ne. Strateški svet je predvidel številne probleme, ki naj bi in dejansko so nastali kot posledica izvajanja davčne reforme, in na podlagi teh predvidevanj je vladi predlagal, naj se davčna reforma zamrzne. Čeprav so tudi nekateri novinarji Mladine menili, da je to neizvedljivo, pa ni bilo tako. V svetu smo razpravljali tudi o izvedljivosti predloga, toda vlada se je odločila tako, kot se pač je. In ena izmed težav, ki je nastala, ker se je davčna reforma kljub vsemu začela izvajati, je tista, ki ste jo omenili - avtorski honorarji so bili, tudi v medijskih hišah in na fakultetah, zadržani. Preprosto niso vedeli, kako naj interpretirajo zakon glede odvisnih in neodvisnih razmerij. Od tega je namreč odvisno, kolikšen delež od avtorskega honorarja je treba nameniti za socialno zavarovanje.

Zdaj pa je vse jasno?

Menda je.

Kako menda?

Mnenja ministrstva za finance in Dursa zdaj postajajo vedno bolj podobna. Ne vem pa, ali so že čisto usklajena in ali že lahko izplačujemo avtorske honorarje tako, da ne bi bili v prekršku.

Kaj pa prej ni bilo jasno?

Predvsem je bilo nejasno, ali mora delodajalec plačevati prispevke za socialno zavarovanje tudi pri avtorskih honorarjih. Durs je podal drugačno interpretacijo kot zakonodajalec.

Je pa davčna reforma prav tako odpravila olajšave za študente, zaposlene v svobodnih poklicih, športnike, duhovnike.

Ne, za študente olajšave niso bile odpravljene. Res pa je, da morajo plačevati 12,5-odstotno oziroma 25-odstotno akontacijo. Prejšnji minister Mramor je meril predvsem na davčne utaje, ki so potekale s pomočjo nakazil prek študentskih servisov.

Ministrski predsednik je prav zaradi teh težav napovedal spremembo davčne zakonodaje.

Nekatere spremembe davčne zakonodaje pripravlja skupina pod vodstvom dr. Kranjca. Kar pa se tiče daljnosežnejših sprememb, pa je, kolikor vem, premier dejal, da bomo preučevali morebitne spremembe.

Da bo spet vse tako, kot je bilo?

Ne, namen je preučiti posledice uvedbe enotne davčne stopnje, in sicer na podlagi modela, ki ga je po zgledu nekaterih drugih držav lani zelo uspešno uvedla Slovaška. Strateški svet je o tem že razpravljal, vendar bodo potrebne še obsežne analize.

Zakaj ravno Slovaška? Mislite, da je primerljiva s Slovenijo?

V vseh pogledih - recimo po stopnjah razvitosti in brezposelnosti - zagotovo ne. Res pa je, da se je položaj državnega proračuna na Slovaškem po davčni reformi precej izboljšal. Ali je to posledica zgolj davčne reforme ali pa morda razvitosti in velikih prilivov tujih neposrednih investicij, pa je vprašanje, na katerega bo sedaj poskušal odgovoriti marsikdo. Oči so vsekakor uprte tja, povsem enakih rezultatov pa v Sloveniji prav gotovo ne moremo pričakovati. A lahko so zelo podobni.

Še vedno ne razumem, kaj je tako privlačnega na Slovaški?

Nič ni tako privlačnega, le davčni sistem je zelo enostaven, pregleden in učinkovit. Imajo samo eno davčno stopnjo za DDV, dohodnino in dobiček. Slovenija pa ima zelo zapleten sistem, z različnimi mejnimi davčnimi stopnjami in s številnimi olajšavami. Številne stvari, denimo tudi dividende, so pri nas dvakrat obdavčene, enkrat z davkom od dohodka pravnih oseb, nato pa še z individualno mejno stopnjo dohodnine. Zaradi visokih davkov in zapletenega sistema vodenja poslovnih knjig ter davčnega poročanja mnogi posamezniki in majhna podjetja sploh ne plačujejo davkov in so se raje umaknili v sivo ekonomijo. V večjih podjetjih pa morajo zaradi zapletenega sistema imeti zaposlenih več ljudi. Poleg tega so podjetja zaradi kompleksnosti zakonodaje v nenehnem strahu, da kršijo zakon. Pa tudi če ga ne, vedno ostajajo dvomi, da se bodo dacarji odločili arbitrarno in jih kaznovali. Sistem preprosto ne more ustvarjati takšne negotovosti in temeljiti na paranoji davčnih zavezancev. S poenostavitvijo davčne zakonodaje in z znižanjem davčnih stopenj se bo razširila davčna baza, hkrati bodo podjetja in posamezniki povečali svojo aktivnost, to pa bo vodilo k višji gospodarski rasti in lahko tudi k večjim fiskalnim prihodkom. Estonija denimo zaradi ugodnih učinkov takšne davčne reforme vsaki dve leti zniža enotno davčno stopnjo za 2 odstotni točki.

Tak radikalen poseg lahko sproži precej socialnih nemirov. Se vam ne zdi?

Za prerazdeljevanje dohodka in zmanjševanje neenakosti imamo še vedno na razpolago sistem socialnih pomoči. V javnosti pa je tudi napačno razumevanje, da uvedba enotne davčne stopnje nujno pomeni povečanje neenakosti. To je Mićo Mrkaić v eni izmed kolumen že zdavnaj pokazal, saj lahko s splošno davčno olajšavo uravnavamo stopnjo progresivnosti.

To pomeni, da skupine ljudi z nizkimi prihodki sploh ne plačujejo dohodnine, drugim davčnim zavezancem pa se efektivna davčna stopnja s povečevanjem dohodkov zvišuje. Vendar je sedanji davčni sistem že prek meje stimulativnosti. Namreč, če hočeš dobiti avtorski honorar iz odvisnega razmerja, je davčna stopnja 75-odstotna. Za to se ti skorajda ne izplača delati. Zaslužiš milijon tolarjev, izplačani honorar pa znaša 250.000 tolarjev. To je težava. In to se dogaja v Sloveniji pri zgornjih davčnih stopnjah. Enako velja za plače v višjih dohodninskih razredih.

Se vam ne zdi, da boste s tem spet razbremenili premožnejše na račun revnejših?

Ne, sploh ne. Socialna varnost skupine ljudi z nižjimi prihodki se zaradi ustrezno visoke olajšave ne bo poslabšala, ampak bo ostala vsaj na isti ravni. Poslabšanje socialne varnosti ne koristi nikomur. Če pa že govorite o neenakosti, morate vedeti, da se je neenakost najbolj povečala s privatizacijo, ko so menedžerji in premožnejši posamezniki zelo poceni, denimo s 50-odstotnim diskontom, prišli do velikega, tudi nekaj milijard tolarjev vrednega premoženja. Nova davčna reforma takšnih razlik ne more ustvariti, lahko pa spodbudi posameznike k višjim vlaganjem v znanje, kar seveda vodi k višjim dohodkom v prihodnosti. Prav je, da sistem ljudi spodbuja k izobraževanju in k večji aktivnosti, saj je to bolje z vidika njihove individualne blaginje, pa tudi z vidika gospodarske rasti, s tem pa se povečuje možnost financiranja javnega šolstva, zdravstva itd. Opozoril bi še na davek na dodano vrednost. Slovenija ima dve stopnji, Slovaki pa imajo eno samo. Vprašanje je, ali ne bi bilo smiselno v Sloveniji uvesti enotno, višjo davčno stopnjo. Rekli boste, da bo to prizadelo reveže. Ne, prizadelo bo predvsem bogate, ki lahko trošijo bistveno več.

Halo?

Ja, seveda. V dohodku revnih je, na primer, hrana pomembnejša, vendar bogatejši bistveno več trošijo in zato prispevajo tudi večji delež zbranega DDV-ja.

Ljudje bi rajši imeli cenejšo hrano in boljše zaslužili, kot pa prejemali socialno pomoč.

Ne. Ljudje bi radi imeli večjo blaginjo pri danem dohodku. Če bi imeli enotno, višjo davčno stopnjo pri DDV-ju, bi pobrali več davkov in bi lahko iz tega vira financirali več drugih javnih dobrin, kot so denimo šolstvo, zdravstvo, kultura itd.

Merite na enotni, 22-odstotni DDV?

O višini davčne stopnje ne bi govoril brez natančnih izračunov, vendar pa je bistvo v enotni davčni stopnji.

Bo pa zaradi višje, enotne davčne stopnje zelo prizadeta kultura.

Ne, le njeni potrošniki, in to so večinoma ljudje z višjimi dohodki, bodo za kulturne storitve plačevali morda nekoliko višje cene. Zakaj pa bi z nižjo stopnjo DDV-ja subvencionirali bogatejše sloje? Vendar pa davčna stopnja ni glavni problem kulturnikov. Poglejte knjige, na primer, ki jih prodajata Delo in Dnevnik. Velike naklade in skoraj absurdno nizke cene. Kulturniki naj se raje vprašajo, koliko jim gredo na roke založbe, ki si ne upajo tvegati večjih naklad in postaviti nižjih cen. Pravzaprav se kulturniki po svoje ne razlikujejo dosti od revnih. Tako kot so revni odvisni od socialnih pomoči, so kulturniki odvisni od subvencij. Pri teh pa je največji problem arbitrarnosti, saj ne verjamem, da obstaja kulturnik, ki bi lahko utemeljil, koliko in kakšne kulturne prireditve, filme ali knjige bi bilo smiselno subvencionirati. Vedno gre za arbitrarno izbiro. Vendar bi zaradi tega, ker subvencije plačujejo davkoplačevalci, za strukturo izdatkov vprašal njih oziroma vladajoče politične stranke. Tako kot se odločijo za nakup CD-ja skupine Atomik Harmonik in ne Zorana Predina.

Strateški svet je opozoril še na eno težavo, ki bi jo utegnila povzročiti davčna reforma. Namreč povečanje proračunskega primanjkljaja, ki je konec leta znašal 2,1 odstotka BDP-ja, kriterij za prevzem evra pa je največ tri odstotke BDP-ja. Takrat je strateški svet izrazil bojazen, da bi davčna reforma lahko povzročila zvišanje proračunskega primanjkljaja prek treh odstotkov BDP-ja.

To je bil najpomembnejši razlog. Dejstvo je, da perspektiva uvedbe evra prinaša Sloveniji stabilnost predvsem zaradi nižjih inflacijskih pričakovanj. In če ga s prvim januarjem 2007 morebiti ne bomo prevzeli, se bodo stvari zelo, zelo zapletle in bi se lahko prevzem evra zavlekel celo v leto 2009. Eden izmed možnih vzrokov za tak odlog bi bil lahko prevelik proračunski primanjkljaj.

Sedanja davčna reforma, ki jo je pripravila prejšnja vlada, je prek dohodnine razbremenila najrevnejše sloje. Samo tukaj bi izpadlo za 30 milijard tolarjev proračunskih prihodkov. Bil pa je še dodaten strah pred izpadom prihodka iz naslova davka na dodano vrednost. Vse skupaj je pomenilo za 0,5 do 0,7 odstotne točke večji proračunski primanjkljaj, to pomeni, da bi se Slovenija z 2,8-odstotnim proračunskim primanjkljajem znašla v zelo nevarnih vodah.

Kako ste zdaj to rešili?

No, za izpad proračunskih prihodkov iz naslova dohodnine še ne vemo, kako se bo zadeva iztekla. Tudi kar zadeva prihodke od DDV-ja, je nekdanji glavni svetovalec finančnega ministra Veljko Bole novembra lani objavil članek, kjer je opozoril, da se utegnejo težave pri pobiranju DDV-ja nadaljevati. Bila je namreč težava zaradi odlogov pri obračunavanju tega davka ob vstopu Slovenije v EU. Bilo je premalo plačil, vendar pa zadnji podatki ministrstva za finance kažejo, da so se prilivi po nekaj kritičnih mesecih vrnili na običajno raven.

Za prevzem evra bo odločilno letošnje leto?

Točno to. Pomembna skrb bo še vedno inflacija. Dvanajstmesečno inflacijsko povprečje je treba precej znižati. Po tem kriteriju smo od evropske inflacije še vedno oddaljeni za več kot 50 odstotkov. Tudi v tem pogledu bo letošnje leto precej pomembno. Referenčno obdobje za ta izračun se začne avgusta 2005 in konča julija 2006.

Vidite v slovenski ekonomiji še kako težavo?

Gre za vprašanje gospodarske rasti, ki je povezano z neenakostjo.

Povečati neenakost, da se bo povečala gospodarska rast?

Ne gre toliko za samo neenakost. Spremeniti bo treba spodbude za delo, to pa bo hkrati spremenilo porazdelitev dohodka in to bo vodilo v večjo gospodarsko rast. Torej bo čez deset let tisti, ki bo revež, imel več, kot ima revež danes. Primer. Tisti, ki je revež v ZDA, je veliko bogatejši od reveža v Afriki. Vse to je posledica gospodarske rasti. To pomeni, da se ob večji gospodarski rasti razmere izboljšajo za vse družbene sloje. Tako razmišljamo nekateri v strateškem svetu.