izbrisani / “Ali nas niso že dovolj ponižali?”

Minuli teden je angažirani del izbrisanih s pomočjo mreže podpornikov v tretje pripravil “teden izbrisanih”. Pred dvema letoma so na obletnico nezakonitega izbrisa spomnili s protestnim shodom in z razpravami na okroglih mizah, lansko obletnico so zaznamovali javno pričevanje izbrisanih na fakulteti za socialno delo, manifestacija na Kongresnem trgu in simbolično rušenje “zidu izključevanja”, ki so ga izbrisani in njihovi podporniki zgradili in porušili pred poslopjem Janševe SDS. Ker vsi dosedanji protesti niso bistveno vplivali na (ne)reševanje problematike, so se izbrisani ob letošnji obletnici odločili za radikalnejši protest - petdnevno simbolično opozorilno gladovno stavko. Ker so stavkajoči izbrisani že izgubili upanje, da bo uradna slovenska politika po trinajstih letih rešila njihove težave, so se odločili, da gladovno stavko izpeljejo v stavbi, kjer ima pisarno predstavnik Evropske komisije v Sloveniji Erwan Fouere. Sedem gladovno stavkajočih je v ponedeljek opoldne vstopilo v preddverje stolpnice TR3 in po eni uri stavke je na pogovor prišel veleposlanik Fouere, a izbrisanim, razen diplomatskih besed o spoštovanju odločbe ustavnega sodišča, ni povedal nič.

Prevara in nasilje

Izbrisani so prvi dan mirno preživeli v preddverju stolpnice, od koder niso imeli namena oditi vse do sobote, ko naj bi končali simbolično gladovanje. Okoli 22. ure je predstavnik varnostne službe Sintal zbrane v stavbi obvestil: “Od naročnika so prišla takšna navodila, da se ob 23. uri izvaja nočni režim; to pomeni, da se ugasnejo luči in zaklenejo vhodna vrata, zato vse vljudno naprošamo, da zapustijo prostor.” Aleksandar Todorović je varnostnika vprašal, kaj bo s tistimi, ki prostora ne bodo zapustili, in dobil nedvoumen odgovor: ”Pač ostanejo tu.” Ob tej novici so vsi prisotni zaploskali in varnostnikom sporočili, da bodo vsi razen sedem gladovno stavkajočih do 23. ure zapustili stavbo. Tako se je tudi zgodilo. Toda pol ure zatem, ko so novinarji odšli, ravno ko so stavkajoči hoteli zaspati, je skupina petnajstih varnostnikov Sintala napadla gladovno stavkajoče in jih z njihovimi stvarmi vred surovo vrgla na zasneženo ploščad pred Cankarjevim domom. Pretreseni izbrisani so bili po akciji varnostnikov globoko razočarani. Dvainštiridesetletni Ilija Ivanović, ki si leta 1992 v BiH ni uredil papirjev, ker mu je grozila rekrutacija, se je, ovit v spalno vrečo, tresel in tiho zrl v padajoče snežinke, 46-letni Cvijetin ni mogel zadržati solz in je, premočen od snega, preklinjal: “Ali nas niso že dovolj ponižali?”

Stavkajoči so napad prijavili policiji, tam pa so nam na vprašanje, zakaj niso ukrepali, ko so jih okoli 23. ure poklicali Sintalovi varnostniki, odgovorili: “PU Ljubljana je varnostnik podjetja za zasebno varovanje obvestil, da je v prostoru TR3 še vedno skupina okoli 30 ljudi, ki kljub opozorilu varnostnika nočejo zapustiti objekta. Osebe, ki so se zadrževale v omenjenem objektu, niso kršile javnega reda in miru ali storile drugega kaznivega ravnanja, zato posredovanje policije ni bilo potrebno. Kršen je bil notranji red, ki ga določi lastnik oziroma upravljavec stavbe.” Naslednje jutro je vodstvo Sintala hitelo razglašat korektnost svojega ukrepanja, prej omenjeno obljubo, ki jo je pred kamerami dal predstavnik Sintala, pa je za STA predsednik uprave Sintala Robert Pistotnik komentiral, češ “da od Sintala stavkajoči niso in tudi ne bi mogli dobiti dovoljenja, da lahko prespijo v avli, saj bi bilo to v nasprotju z načrtom varovanja objekta”.

Neresničnost Pistotnikove izjave lahko vsak preveri na internetni strani www.dostje.org, kjer je arhiviran videoposnetek Sintalove obljube, da tisti, ki ostane v stavbi, “pač ostane tu”.

Izbrisani so po napadu obiskali Klinični center, kjer so vse pregledali. Na zdravniškem listu 55-letnega Kemalja Sadika piše: “Gibljivost v vratu je zavrta predvsem pri pogledu v d. stran, in sicer je možna do 30 stopinj. Boleča narastišča vratnih mišic ... v predelu desnega boka je vidna 15 cm velika in nekaj mm široka odrgnina.” Šestdesetletnemu gladovno stavkajočemu Sulejmanu Sabljakoviću so varnostniki med nasilno akcijo razbili očala in uničili slušni aparat, zdravniki pa so v dokaz zapisali: “Glava na poklep občutljiva levo parietalno in obojestransko frontalno ... Nekoliko boleč pritisk na levo ličnico.” Brez očal sta po napadu varnostnikov ostala še dva stavkajoča.

Po izjavah Erwana Fouereja je upravljavec prostorov NLB Propria, d. o. o., policiji že odstopil nočne posnetke nadzornih kamer, ki bodo zagotovo pokazali vsaj to, koliko varnostnikov je napadlo izbrisane.

Učinki stavke

Ko so drugi dan stavke izbrisani ob 11. uri pripravili tiskovno konferenco, kjer so želeli javnosti predstaviti svoje nočno ponižanje, so jih v stolpnici TR3 pričakala zaklenjena vrata, mene, ki mi je, trenutek preden so stopili pred TR3, uspelo vstopiti v stolpnico, pa so varnostniki - navkljub eksplicitnemu predstavljanju za novinarja - nasilno odpeljali iz stavbe. Ko sem Sintal povprašal, zakaj je bilo tisto jutro vsem novinarjem prepovedano vstopiti v TR3, sem dobil odgovor, da so varnostniki ravnali po naročilu upravljavca stavbe. Upravljavec stavbe NLB Propria, d. o. o., pa je mi je prek PR-službe sporočil, da je prepoved vstopa novinarjem v stavbo pomenila spoštovanje “načrta varovanja”.

Zaradi zaklenjenih vrati TR3 je sedmerica gladovno stavkajočih toplo zatočišče našla v kletni veži Cankarjevega doma, kjer jih je obiskal prvi slovenski politik Aurelio Juri. Stavkajočim je svetoval, naj o stavki obvestijo naše evropske poslance, kulturni hram pa zapustil kmalu zatem, ko je njegov brat Franco za koprsko televizijo posnel prispevek o stavki.

V večernih urah so se izbrisani pred zaklenjenimi vrati TR3 sestali s predstavniki poslanskih skupin, med katerimi ni bilo članov SDS, NSi in SNS. Pogovor s poslanci je bil za izbrisane ponovno razočaranje, saj so politiki več energije namenili medsebojnemu strankarskemu obračunavanju kot pa konstruktivnemu iskanju rešitve vprašanja izbrisanih. Ko so se stavkajoči po pogovoru s poslanci sestali v pasaži Maximarketa, je pred vhodom v Cankarjev dom stala okrepljena zasedba varnostnikov. Cankarjev dom tokrat ni pokazal takšnega posluha za gladovno stavkajoče kot takrat, ko so podporniki Janeza Janše gladovno stavkali zaradi njegove odstavitve s položaja obrambnega ministra. Stavkajoči so, potem ko jim prostorov ni dalo v uporabo niti vodstvo Univerze v Ljubljani, nočno zatočišče poiskali pri prijateljih.

Tretji dan stavke je bil na sporedu sestanek s poslanci (Potrč, Potrata, Juri (ZLSD), Jelen (Desus), Širca (LDS) in Bajc (SLS). Izbrisani so jim predstavili tri izhodišča: 1. zagotovitev javnega prostora za izvajanje politične akcije - gladovne stavke, 2. zahtevo, da za reševanje vprašanja izbrisanih angažirajo svoje poslance v Evropskem parlamentu, in 3. vzpostavitev političnega telesa, ki bo “omogočalo stalno evropeizacijo izbrisanih, dokončno in dosledno izvršitev odločbe US”. Poslanci protestnikom niso zagotovili javnega prostora, na drugi dve zahtevi pa jim bodo odgovorili v petnajstih dneh.

V četrtek zvečer je sedmerica izbrisanih prekinila gladovno stavko. Aleksandar Todorović pa je za naš časopis še pred koncem stavke strnil uspešnost početja stavkajočih: “Vzpostavili smo stike z nekaterimi politiki, ki so nam obljubili, da bodo prek svojih evropskih poslancev evropeizirali našo problematiko, veseli pa smo tudi zagotovitve Erwana Fouereja, da bodo o naši problematiki še naprej obveščali evropske institucije.”