Kočevarske čebele

To, da so si koroški deželni glavar Jorg Haider in Kočevarji za druženje, kosilo in ogled okolice ter sklepanje poslov izbrali nedeljo, je bila sicer logična odločitev glede na prenatrpan urnik koroškega deželnega glavarja, hkrati pa je pomenilo, da smo namesto nedeljske maše postavljali nove hitrostne rekorde na Dolenjki, preden smo prek ultra razsutih cest okoli Dolenjskih Toplic prispeli do vasice Občice v Črmošnjiški dolini, na vzhodnem robu Kočevske. Med tistimi nekaj hišami, ki še stojijo, ni bilo težko opaziti dveh sveže obnovljenih, s tremi zastavami na prav toliko drogovih. Evropsko, slovensko in koroško deželno zastavo je vihral veter, na dvorišču je čakal pladenj plastičnih štamperlov z medico, pogled na publiko pa je opozarjal, da je modna zapoved avstrijska pražnja noša. Slišati je bilo tako nemščino kot slovenščino, redkeje pa tudi kočevarščino, kot jo imenujejo sami Kočevarji. Ti se v svojem jeziku imenujejo Gottscheer in izvirajo iz 14. stoletja, ko je Otto Ortenburški na Kočevskem poseljeval uporne nemške kmete, ki so v stoletjih pognali rodovne korenine in ustvarili nemški otok sredi slovenske zemlje.

Iz starejše izmed obeh hiš je odzvanjalo petje otroškega zbora iz knjižnice in dnevne sobe, kjer se sicer odvija življenje Gottscheer Jugendgruppe (Kočevarske mladinske skupine). Med ogledovanjem prostora pa so naokrog pripeljali enega izmed najstarejših prebivalcih tistih koncev, Henrika Dralka. Možakar je skozi dolg zgodovinski opis pojasnjeval kočevarske jezikovne posebnosti in ostale lokalne značilnosti, med drugim, da imajo tudi Kočevarji svoja narečja in svoje hribovce, ki so jih imenovali Hinterlanderji (Zadnjepokrajinci). Prava kočevarščina sprva zveni kot švicarska nemščina. Stavek "danes je lepa nedelja, lepo vreme in čakamo Haiderja" zveni približno: "Haeut ist 'a schaenr Zuntag, schaenes Wetta, und Wir wurrten auf Haider." Če govorijo počasi, jih Nemci in Avstrijci bojda razumejo. Zdaj imajo največ stikov z Južno Tirolsko, "kjer govorijo isti jezik kot mi". Same nemščine se niso učili od Avstro-Ogrske naprej, večina tistih, ki so ostali, pa se še pogovarjajo v kočevarščini: "Otroci ne znajo in bi se radi naučili kočevsko. Najtežje je s tistimi po svetu, ki ne znajo nič več in so pozabili materinščino." Dralka pravi, da je bistvo njihovih zahtev priznanje manjšinskega statusa: "Drugega niti ne zahtevamo, kot da nas priznajo kot manjšino, ker smo tu avtohtoni." Zelo ga moti, da vsem Kočevarjem, ki so ostali ob koncu vojne, sedaj očitajo kolaboracionizem. "Eni so še vedno proti Kočevarjem."

Od koroške do kočevarjev

Sprehodili smo se skozi podstrešni muzej v stari hiši, medtem ko so na stopnicah pred novo urejenimi prostori čakali avstrijskega mecena. "Zdaj ga ne moremo suniti v rit, ko je dal denar za novi muzej, toda nismo se politično povezali z njimi. S tem nimamo opravka," je poudaril Dralka.

Haider se je med Kočevarje odpravil zaradi donacije za obnovo muzeja. In zaradi čebel. A najprej muzej. Haider ni bil od nekdaj radodaren mecen Kočevarjem. Leta 2000 se je Doris Debenjak, sicer avtorica slovensko-nemškega slovarja, v našem tedniku pritoževala: "Koroška deležna vlada našemu društvu namenja dotacije za delovanje in prav po Haiderjevi zaslugi so bila ta sredstva prepolovljena." Toda pozneje je šef Društva kočevarskih staroselcev August Gril na glavarja naslovil prošnjo za pomoč pri ureditvi novega muzeja maket stavb Kočevarjev, ki jih je iz okolja odstranil zob časa. Haider je bil tokrat radodaren.

Jorg je v Občice malce zamujal, v Ljubljani se mu je bil pridružil še avstrijski veleposlanik dr. Valentin Inzko (sicer koroški Slovenec) in ob prihodu sta skupaj ustvarila precej svečano vzdušje, ki ga je bilo čutiti med prvimi rokovanji in nasmehi s starimi kočevarskimi znanci. Pričakali so ga s kruhom in soljo in mu takoj navrgli, da gre za star kočevarski običaj. Pri medici niso rekli nič. Je pa zatem Haider s poskusom nedeljsko spravljivega govora v evrosmeri takoj skušal očarati navzoče kamere in mikrofone. So Kočevarji manjšina? "Jasno, za nas so staroavstrijska manjšina. V povečani Evropski uniji skušamo omogočiti smer, da bodo manjšine razvile pomen, da lahko razvijajo jezik in svojo identiteto, da dobijo možnost kulturnega življenja in kažejo barvitost Evrope." Kot Slovenci na Koroškem? "Tako je, samo ob dobri izmenjavi bomo razvili medsebojno spoštovanje," je zdrdral priučen odgovor. Navedbe smo takoj preverili pri veleposlaniku Inzku: "Kulturni sporazum med Avstrijo in Slovenijo uporablja izraz 'nemško govoreča narodna skupnost', ki je tudi uradni izraz avstrijske politike." So Avstrijci ali Nemci in ali ima to pomen za uradno Avstrijo? "Nekateri se izrekajo za Avstrijce, drugi za Nemce, tretji za nemško govoreče Slovence. Mi podpiramo njihove kulturne iniciative, vsote niso tako visoke in gre tudi za del slovenske dediščine. Ne bi se pa dotikal ustavnih vprašanj."

Haider je prerezal trak in falanga je krenila po stopnicah na podstreho, kjer so na poglede in objektive čakale makete cerkva izpred stoletij. Haider je malo gledal in se vrtel okoli njih, malo poziral, malo pa poslušal razlage najbolj zagretih ohranjevalcev tradicije. Medtem ko so veljaku pripravljali gozdno polento z ocvirki, se je procesija spustila še v pritlično dvorano, kjer sta sledila krajši govor in kulturni program, med katerim so mali Kočevarji koroškemu veljaku odžgoleli pesmice, pogled po dvorani pa je dal misliti, da je Kočevarjev le kakih 30 in ne 300, kot so povedali ta dan.

Haiderju so se za denar zahvaljevale tudi članice mariborskega Kulturnega društva nemško govorečih žena Mostovi/Bruecken, katerega predsednica Veronika Haring je povedala, da društvo jeseni odpira prostore v Mariboru, za katerega jim denar daje, uganili ste, dobri sosed Jorg. Društvo uradno šteje okrog sto članic, država in občina pa ne prispevata niti tolarja. "Smo pač bili nezaželeni in smo še," je grenko dodala.

Že Inzko je diplomatsko ošvrknil Slovence in skrb za kulturno dediščino, pa tudi sicer za Kočevarje ni bilo nekega posebnega gostoljubja. V Občicah, ki spadajo pod občino Dolenjske Toplice, nimajo niti vodovoda. Pravzaprav je vseeno, ali je dolina res tako bogu za hrbtom ali pa so Dolenjci preprosto zanemarili rob svoje občine, ki je na Kočevskem. Haider jim obljublja pomoč prek programov Unije. Če jim bo Haider res napeljal vodo, ga bodo razumljivo oboževali. Sedaj ga imajo samo radi.

Medeni Jorg

Medtem ko je mladina počasi slačila praznične kočevarske noše, je kolona vozil odpeljala proti Podtaboru na govejo juhico in tri vrste mesa, še malce bolj zredčena vrsta pa se je po obedu odpravila navkreber v Kočevski rog (Hornwald za Jorga). Vožnja skozi Kočevski rog je v tem primeru pomenila tudi postanek pri kočevarskem grobišču. Medtem ko je delegacija odšla naprej proti grobišču in prižigala sveče, mi je Dralka razlagal: "Baje, da je bilo par Kočevarjev iz novomeških zaporov odpeljanih sem ter tukaj postreljenih. Voznik je povedal, da so bili Kočevarji, ne pa kateri in koliko. Mi smo bili takrat partizani, pa za to nismo vedeli." Ob grobu je upokojeni odvetnik Viktor Michitsch pripovedoval zgodbe o rdečem terorju nad Kočevarji in kočevarskimi cerkvami: "Človek ne sme prisegati na maščevanje, se pa moramo spominjati takšnih stvari. Moje starše so ubili, ker so bili Nemci. Pri tem je žalostno, da so očeta najprej zaprli še nacionalsocialisti."

Medtem ko bi se starejšim zagotovo utrnil še kak spomin, je Haider stopal nazaj po kratki gazi do vozil. Sledil je končen postanek na Podgradu: poseka sredi gozda. Ta naj bi pomenila pravi gospodarski razcvet Kočevarjev. Okolje naj bi bilo primerno za čebele. Kakovostne in odporne sorte flore so bojda primerne za razvoj čebelarstva, ki bi tod lahko dalo dobre rezultate. Ob jeziku imajo Kočevarji in Avstrijci namreč skupno še čebelarsko tradicijo, ki jo v prihodnosti nameravajo razvijati skupaj. Kar bi pomenilo, da bi se avstrijske čebele pasle po slovenskih cvetovih, tudi v to zadevo pa bi bojda lahko pripeljali evre iz bruseljske blagajne. Tako je vsaj prepričan tudi Avgust Gril, poleg kočevarskega predsednik tudi čebelarskega društva: "Naše aktivnosti bomo širili na čebelarstvo, okolje pa je tudi turistično atraktivno." Meni, da za nerazvitost ne gre kriviti samo (proti)nemštva, ampak slabše razvito novomeško-črnomaljsko regijo. O strahu pred Haiderjem Gril meni, da je nepotreben, ter pravi: "Dajte nam status, da lahko rečemo, da smo Kočevarji. Danes tudi na račun teh korenin pridobivamo denar, a je to sramota?" Namesto čemernega konca je med obiskom zadnjega nedeljskega razstavišča kočevarske dediščine po tradicionalni slovenski navadi zapela harmonika in prvi par se je zasukal. Sprva je Jorg še gledal proč, a ga je ena izmed mlajših gospa nekajkrat lepo zavrtela po deskah, preden ga je pot dokončno odpeljala v koroški raj.