Medvedja usluga

Minuli teden sta se soočila nezadovoljni šef Delove uprave Tomaž Perovič in še manj zadovoljni urednik Darijan Košir. Soočenje je pripravil aktiv novinarjev Dela, razlog za dogodek pa je bilo bližajoče se glasovanje o zamenjavi urednika. Spomnimo, da si je novega urednika zaželel Perovič, razlog pa naj bi bili "različni pogledi na uredniško politiko časopisa". Perovič je namesto Koširja predlagal Janija Virka, ki je zdaj v službi na TV Slovenija. Košir je sodelavcem spisal pismo, v katerem je omenil pritiske politike in lastnikov, dal pa je tudi intervju za Večernje novosti (in prekršil gentlemanski dogovor o tem, da vpleteni ne bodo javno komentirali dogajanja v uredništvu Dela).

Zgodba o uredniški zamenjavi je na prvi pogled preprosta. Uprava urednika Dela menja zato, ker ni zadovoljna s poslovnimi uspehi, ker jo motita upadanje naklade ter komunikacija med uredništvom in upravo, ker ima občutek, da ima roke zvezane, in seveda tudi zato, ker so zaradi nižjih številk zaskrbljeni Delovi lastniki. Takšna vsaj je bila sicer konfuzna in ne ravno konsistentna Perovičeva argumentacija pred zbranimi novinarji. Košir mu je seveda ugovarjal, zdelo se mu je, da se uprava preveč vpleta v podobo in vsebino časopisa, in predvsem, da absolutno ne vidi nobenega razloga - niti vsebinskega, niti nakladnega, niti poslovnega, niti strokovnega - za zamenjavo. A vendar vse skupaj ni tako enoplastno, bilo bi prenaivno, če bi zgodbo o Delu relativizirali zgolj na spor med morda nesposobnim urednikom in morda nespretnim šefom Delove uprave.

Perovič namreč ni edini, ki mu Delo ni všeč. Enakega mnenja je tudi slovenska vlada. Janša je o Delu zmeraj govoril s stisnjenimi zobmi, Rupel pa mu je javno grozil. Sproščena vlada je pač Delo brala, kot da bi se časopis še zmeraj imenoval Slovenski poročevalec. Ena izmed zadnjih izjav v plejadi političnega bevskanja na urednike Dela je bil komentar Jerneja Pavlina ob Koširjevem intervjuju v Večernjih novostih. Tam je urednik Dela slovensko politiko obtožil, da se lahko v največji medijski hiši stvari rešujejo z "enim telefonskim klicem". Pavlin - človek, ki je nekoč skesano priznal svojo piarovsko napako, a potem brez slabe vesti prevzel drugo vladno službo - je imel na Koširjeve obtožbe pripravljen zanimiv odgovor. Mlademu politiku se zdi "blatenje slovenske države v nekem srbskem časopisu neprimerno, neodgovorno in popolnoma nedržavotvorno. Očitno gre za prikrivanje na neki način neuspešne, nesposobne uredniške politike." Pavlin je s svojim odgovorom posredno priznal, kako vlada razume delovanje medijev. Očitno posamezniki ne smejo javno obtožiti države domnevnih nepravilnosti, še huje pa je, če se "blatenje" dogaja v "nekem" mediju, ki je za nameček še srbski. Prav gotovo Pavlin ne bi govoril tako ponižujoče, če bi Košir iste besede ponovil za "neki" Le Monde ali pa "neki" Guardian. Še zanimivejši pa je drugi del Pavlinovega stavka. Po njegovem je Košir ravnal "nedržavotvorno". Očitno ima za Pavlina državotvornost samo določen politični predznak - državotvorno je tisto, kar je všeč aktualni vladi. Skrajno nemarno je, da nekdanji prvi piarovec Janševe vlade urednika Dela obtoži nedržavotvornosti. Ne le zato, ker je v temelje slovenske države zapisana svoboda izražanja, ampak tudi zato, ker je to rekel posameznik, ki je še pred meseci vladnim predstavnikom pošiljal navodila, kako naj komunikacijo s tednikom Mladina skrčijo na minimum.

In sestanek in politika? Perovič je vseskozi zanikal, da bi se za zamenjavo Darijana Koširja poleg poslovnega skrival tudi politični interes. Nikakor ne bi bil predsednik uprave, ki bi izdajala desno Delo. Vse skupaj torej ni noben desničarski kazenski udar, ampak posledica nepričakovanega zniževanja naklade. A vendar je pomembno tudi tisto, česar Perovič ne pove. Tako se ni oglasil, ko je Delo napadla politika. Prav tako je molčal, ko je njegovega urednika napadel nekdanji vladni piarovec. Perovič javno ni komentiral navedbe zunanjega ministra o tem, da bi "ponekod (bi) lastniki medijev temeljito premislili, ali se jim splača vojna s politično opcijo, ki je doživela uspeh na volitvah in mnoge potrditve na mednarodni ravni". Ne, Perovič je bil tiho. Prepričljiv predsednik uprave bi ravnal drugače, javno bi zanikal navedbe politike, branil bi avtonomnost svojih urednikov in novinarjev. Še posebno tisti, ki je bil nekoč sam v novinarskih vodah. Težko je torej verjeti upravi, ki ni javno zanikala ali Koširjevega pisma in njegovega intervjuja ali pa pred napadi politikov zavarovala svojih novinarjev in urednikov. Pritisk politike je pravzaprav medvedja usluga nezadovoljnemu Peroviču. Veliko novinarjev, ki tudi sami niso navdušeni nad Koširjem, bo sedanjega urednika podprlo ravno zato, ker je nad napovedano menjavo navdušena politika. Nekateri bodo za Koširja glasovali "s stisnjenimi zobmi".

Nadaljnja procedura je znana. Najprej bo mnenje sprejel izvršilni odbor aktiva novinarjev, potem se bodo o zamenjavi urednika odločali tudi novinarji sami. Njihovo mnenje nima nobene pravno-formalne vrednosti, nadzorni odbor Dela se lahko na koncu odloči tudi drugače. Pred leti se tako novinarji niso strinjali z Meršolovo odstavitvijo, a jih uprava ni poslušala. Vprašanje pa je, ali bo predvideni novi urednik Dela Virk ponujeno funkcijo sprejel, če bodo Delovi novinarji podprli starega urednika. Virk o dogajanju v uredništvu Dela za zdaj ne želi govoriti.