Količinski popust

Oktobra lani, teden dni po volitvah, je delnica Mercatorja dosegla najvišjo vrednost v zgodovini. Delnica je bila vredna dobrih 43 tisoč SIT. Rekord! Pred leti, ko je Zoran Janković prevzemal vodenje Mercatorja, je optimistično izstrelil, da se bo iz Mercatorja spokal, ko bo delnica vredna 36 tisoč. Ko je objavil misel o delnici, ki bi bila vredna 36 tisoč SIT, se je dozdevalo, da prodaja meglo. Oktobra 1997, ko je prevzel vodenje trgovske družbe, je bila namreč delnica Mercatorja vredna med 5700 in 5000 SIT. In nekaj mesecev zatem, ko je prevzel vodenje podjetja, je delnica strmoglavila pod magično mejo 4000 SIT. Potem pa je vrednost rasla. In rasla. In lani je dosegla točko, ki se je ob koncu devetdesetih let zdela neskončno oddaljena. Jasno, lani, ko je delnica Marcatorja dosegla 36 tisoč, se Janković ni spokal. Pojasnil je le, da napovedani odhod ni bil mišljen tako zelo resno - napoved, da bo delnica Mercatorja nekoč vredna 36 tisoč, je bila majhna optimistična provokacija, s katero je predsednik uprave trgovske družbe okolici sporočil, da ima firma, ki jo vodi, pač velik potencial.

Je pa res, da je Janković decembra 2004 svoje delnice prodal. Natančneje: prodal je 47 tisoč delnic. Delnice Mercatorja je kupilo podjetje Electa, ki je v lastni njegovih sinov, v družinskem poslu pa je Janković za delnico iztržil 41 tisoč SIT. Za prodajo delnic se je tedaj odločil zaradi nove davčne zakonodaje, ki je obetala, da bi davkarija po žepu udarila managerje, lastnike večjih paketov delnic. Paradoks: ko je Janković decembra 2004 delnice Mercatorja prodajal lastnim otrokom, je iztržil več, kot sta iztržila paradržavna sklada, ko sta septembra 2005 delnice Mercatorja prodala Istrabenzu in Pivovarni Laško. Septembra 2005 sta namreč Kapitalska družba in Slovenska odškodninska družba delnice Mercatorja prodajali po 38 tisoč SIT. KAD je 492.268 delnic prodal družbi Istrabenz, SOD pa je 440.891 delnic prodal Pivovarni Laško. Če si privoščimo nedopustno poenostavitev: ko je Janković delnice Mercatorja prodajal otročičkom, je za delnico kasiral 41 tisoč. Ko je Janez Janša delnice Mercatorja nekaj mesecev kasneje prodajal Igorju Bavčarju, predsedniku uprave Istrabenza, je za delnico kasiral le 38 tisoč. Jasno, iz vladnih kabinetov bo nemudoma priletel demanti, da Mercatorjevih delnic ni prodajal predsednik vlade Janša, saj sta se s poslom ukvarjala KAD in SOD. Vendar med vrhom vlade, KAD-om in SOD-om obstaja jasna komandna linija.

Ponovimo: ko je Janković 47 tisoč delnic prodal članom družine, je bila delnica vredna 41 tisoč SIT. Ko je KAD nekaj mesecev kasneje prodal desetkrat večji paket, je cena znašala 38 tisoč. Je torej KAD kupcu priznal količinski popust? Hm. Prodaja delnic ni isto kot prodaja solate. Pri prodaji delnic namreč ni količinski popustov, pač pa skrben prodajalec uveljavlja količinski pribitek. Ob prodaji velikih paketov ne gre za to, da bi stari lastnik prodajal zgolj delež podjetja, pač pa prodaja tudi koncentriran vpliv. Seštejmo: država je prek KAD-a in SOD-a obvladovala 29-odstotni delež Mercatorja. Kdor nadzira 29 odstotkov delnic gospodarske družbe, v kateri so lastniški deleži razdeljeni med ducat večjih lastnikov in 21 tisoč mikro investitorjev, ima v resnici upravljavski nadzor nad celotnim podjetjem. Ker mikro investitorji pri nas niso organizirani, lahko ob glasovanjih vpliv uveljavijo le tisti lastniki, ki premorejo vsaj nekaj deset tisoč delnic. In v Mercatorju je lastnikov, ki premorejo večje pakete, zgolj toliko, da jih lahko preštejemo na prste obeh rok in nog. Če torej na lastniško strukturo Mercatorja, kakršna je obstajala pred trenutkom, ko sta paradržavna sklada svoje deleže prodala, gledamo realistično, je imela država nad Mercatorjem popoln upravljavski nadzor. In zgolj od dobre volje države je bilo odvisno, ali bo k upravljanju ene največjih slovenskih gospodarskih družb pripustila še koga.

Podatek, da sta paradržavna sklada delnice Mercatorja prodala po 38 tisoč SIT, ima dve dimenziji: po tej ceni sta prodala slabo tretjino gospodarske družbe, ki je na najbolj svežem seznamu časnika Finance "100 največjih slovenskih koncernov" uvrščena na prvo mesto. Hkrati pa paradržavna sklada nista prodala le pomembnega lastniškega deleža, pač pa sta prodala tudi vpliv. Ponovimo: vpliv, ki sta ga imela KAD in SOD v Marcatorju, je še bistveno večji od lastniškega deleža. In kljub temu, da sta KAD in SOD v velikem paketu prodajala lastnino in vpliv, sta za delnico iztržila le 38 tisoč SIT.

Razlogov, da smo ob tej poslovni potezi KAD-a in SOD-a skeptični, je torej precej. Vendar to ni edini razlog za skepso. Predsednik uprave Kapitalske družbe, torej finančne institucije, ki je delnice Mercatorja prodala Istrabenzu, je Tomaž Toplak. Hkrati pa je Tomaž Toplak tudi član nadzornega sveta Istrabenza. Torej je Tomaž Toplak kot predsednik uprave KAD-a delnice Mercatorja prodal podjetju, katerega poslovanje nadzira kot član nadzornega sveta. Recimo, da to niti ni tako zelo sporno. Slovenska ekonomija je po eni strani majhna, po drugi strani je zanjo značilno, da se direktorji pogosto sedijo še v nadzornih svetih drugih podjetij. Tisto, kar je res nenavadno, je dejstvo, da Kapitalska družba ni iskala drugih potencialnih ponudnikov, ki bi se morda odločali za nakup pomembnega deleža Mercatorja. Morda pa bi se, če bi KAD iskal druge ponudnike, vendarle našel kdo, ki bi plačal več kot 38 tisoč. In če bi plačal več kot 38 tisoč, bi to - v končni instanci - pozitivno vplivalo na penzije državljank in državljanov. Kapitalska družba je namreč finančna institucija, ki polni del penzijske blagajne.

Nenavadnih okoliščin pri velikem poslu je bilo, zdi se, dovolj, da so morale reagirati tudi institucije.

Borza reagira

Posel z Mercatorjevimi delnicami je bil sklenjen 31. avgusta, predsednik uprave Ljubljanske borze dr. Marko Simoneti pa je že 1. septembra sporočil, da na borzi potekajo nadzorni postopki. Zaradi potekajočih nadzornih postopkov predsednik uprave ni želel natančneje komentirati nenavadnega posla, kot državljan in profesionalni ekonomist pa je dejal: "Upam, da transakcija ne bo odobrena." Ob tem je namignil, kje je jedro problema. Izrazil je namreč željo, da bi bile spoštovane tudi pravice ostalih delničarjev.

Drugi signal, ki je iz Ljubljanske borze prišel v javnost, je bil poslan 10. septembra. Po objavi v Dnevniku je namreč Ljubljanska borza sporočila, da so bili prvi nadzorni postopki zaključeni 6. septembra, torej teden dni po sklenitvi posla. Borza je 10. septembra sporočila, da je ukrepala skladno z zakonodajo. Ob tem je v javnost prišel neuraden podatek, da je Ljubljanska borza zaradi zlorabe notranjih informacij vložila tudi kazenske ovadbe. Natančneje, kazenski ovadbi naj bi bili vloženi zoper odgovorni osebi Kapitalske družbe in Slovenske odškodninske družbe.

Kaj, pravzaprav, je zloraba notranje informacije? Kaznivo dejanje zlorabe notranje informacije je v slovenski kazenski zakonodaji relativno novo, uvrščeno pa je v poglavje o kaznivih dejanjih zoper premoženje. Najbolj enostavna oblika kaznivega dejanja zoper premoženje je seveda tatvina. Zloraba notranje informacije pa je najbolj sofisticirana oblika kaznivega dejanja zoper premoženje. Povedano bolj brutalno: zloraba notranjih informacij je sofisticirana oblika tatvine.

Za kaj gre pri tem kaznivem dejanju? Tisti, ki ima zaradi svojega službenega položaja privilegiran dostop do informacij, ki sicer niso dostopne celotni javnosti, tega privilegiranega dostopa do informacij ne sme izkoristiti za nakup ali prodajo vrednostnih papirjev. Če oseba privilegiran dostop do notranjih informacij vendarle izkoristi za nakup ali prodajo vrednostnih papirjev, ji grozi triletna zaporna kazen. Če je bila premoženjska korist velika, storilcu tega kaznivega dejanja grozi pet let ječe. Pri zlorabi notranje informacije ne gre zgolj za to, da bi bil kazensko odgovoren tisti poslovnež, ki bi takoj zatem, ko je izvedel za zaupni podatek, letel na borzo in opravil dobičkonosno transakcijo. Zloraba notranje informacije se pripeti tudi v primeru, ko oseba, ki ima privilegiran dostop do notranjih informacij, te trosi po okolici in potem osebe iz okolice sklepajo dobičkonosne posle. Konkretno: zloraba notranje informacije se pripeti tudi v primeru, ko dobro obveščeni manager svojemu sosedu med košenjem trave pove, da je njegova korporacija odkrila kemikalijo, ki absolutno preprečuje zobobol, potem pa sosed novico o kemikaliji posreduje tretji osebi. Ta pa leti na borzo in kupi vse možne delnice korporacije, ki bo zaradi revolucionarnega znanstvenega odkritja na trgu igrala še bolj pomembno vlogo. Novica o kemikaliji, ki absolutno preprečuje zobobol, do trenutka, ko je dostopna celotni javnosti, ne sme zapustiti korporacije. Predvsem pa podatek o izumu ne sme biti uporabljan za pridobivanje premoženjske koristi na trgu vrednostnih papirjev.

Obramba kapitalistične ureditve

In zakaj kazenska zakonodaja sploh govori o zlorabi notranjih informacij? Zvenelo bo nenavadno: člen kazenske zakonodaje, ki se bori proti insajderstvu, v resnici brani temeljna načela kapitalistične ureditve. Če naj bi bil kapitalizem pošten - pomisleke o poštenosti kapitalizma, ki jih je pisal Marx, pustimo za tokrat ob strani - mora izpolnjevati nekaj osnovnih predpostavk. In ena od predpostavk je, da na trgu obstaja popolna simetrija informacij. Vsi, ki se udeležujejo trgovanja, morajo imeti v določenem časovnem preseku dostop do enakih podatkov. Ne sme se zgoditi, da bi imeli dostop do nekaterih podatkov le privilegirani udeleženci tržnega dogajanja. Ne sme se pripetiti, da bi med trgovanjem z vrednostnimi papirji bolje obveščeni nategovali tiste, ki nimajo privilegiranega dostopa do informacij. Predpostavka o informacijski simetriji, ko tako kupci kot ponudniki razpolagajo z enakimi informacijami, sicer zlasti na majhnih trgih - tak je tudi kakršen je tudi slovenski - zveni nekoliko utopično. Vendar to še ne pomeni, da bi smeli zaradi utopične predpostavke na majhnem slovenskem trgu opustiti preganjanje insajderstva.

Predpostavka o informacijski simetriji, ko imajo vsi udeleženci tržnega dogajanja na voljo enake informacije, je izvedena iz načel, ki so bila postavljena še med francosko revolucijo in so govorila o enakosti državljank in državljanov. Če na trgu ni enakosti, ljudje enostavno ne bodo zaupali v trg. Če ne bo zaupanja v poštenost trga, ne bo malih investitorjev. Če ne bo malih investitorjev, ne bo svežega kapitala, ki bi poganjal kapitalizem. Če bi imeli mali ali srednji investitorji občutek, da jih veliki insajderji nategujejo na vsakem koraku, bodo majhni in srednji igralci iz kapitalskih trgov izstopili. Kapitalizem pač sloni na predpostavki, da gre za sistem, ki vsem, ki se pojavijo na trgu, daje enake izhodiščne možnosti. Zato je vprašanje, ali bodo nadzorni organi preganjali insajderstvo, hkrati vprašanje, kakšen tip kapitalizma bomo imeli. Če nadzorni organi ne bodo preganjali insajderstva, nas pač čaka ena bolj zoprnih verzij kapitalizma. Čaka nas kapitalizem, v katerem niti lastniki kapitala med seboj ne bodo izenačeni, saj bodo veliki insajderji lahko uveljavljali prednost pred majhnimi investitorji.

Obramba ikon Foruma 21?

Ko je Ljubljanska borza potrdila, da je res uvedla določene nadzorne postopke, v javnost ni prišel noben konkreten namig, kakšne vrsta zloraba notranjih informacij naj bi se pripetila med orjaškim poslom z Mercatorjevimi delnicami. Glede na to, da je bilo nenavadnih okoliščin veliko, je bila uprava Ljubljanske borze enostavno dolžna sprožiti nadzorne postopke, saj bi sicer sama ravnala protizakonito, ker bi opustila dolžno ravnanje. In če se je med nadzornimi postopki izkazalo, da sum res obstaja, je bila uprava Ljubljanske borze dolžna podati ovadbo, ker bi sicer sama kršila zakon.

Reakcija, ki je sledila novici, da je Ljubljanska borza vložila kazenske ovadbe, pa je bila zelo nenavadna. Adrijana Starina Kosem, vplivna državna sekretarka z ministrska za gospodarstvo, je na nacionalni televiziji lansirala zabavno teorijo zarote: poteza Ljubljanske borze se ji zdi absurdna. "V tem konkretnem primeru pa se nekako glede na vlogo gospoda Simonetija v devetdesetih pri privatizaciji ne morem znebiti občutka, da gre za politično motivirano potezo, ki poskuša zaščititi še nekatere nedotakljive ikone Foruma 21."

S kakšno teorijo zarote je postregla državna sekretarka, sicer tudi predsednica nadzornega sveta Kapitalske družbe, torej institucije, ki se je znašla pod drobnogledom nadzornikov Ljubljanske borze? Dr. Marko Simoneti je med letoma 1990 in 1993 vodil Agencijo za privatizacijo. Dr. Simoneti se je tedaj ukvarjal predvsem s pripravo različnih modelov privatizacije. Vodenje Agencije za privatizacijo je prevzel v času, ko so vladajočo koalicijo sestavljale Demosove stranke.

Glede na to, da je sedanja vlada dr. Simonetija pred tedni postavila na položaj vodje skupine za privatizacijo in razvoj finančnega sektorja, ki deluje v okviru vladnega odbora za reforme, se zdi, da vlada ni imela pomislekov glede strokovne podkovanosti in siceršnje integritete dr. Marka Simonetija. Zanimivo pa je, da so člani skupine za privatizacijo in razvoj finančnega sistema tudi državna sekretarka Adrijana Starina Kosem, Tomaž Toplak, predsednik uprave KAD-a, in Marko Pogačnik, predsednik uprave Slovenske odškodninske družbe. Glede na to, da je Ljubljanska borza sprožila postopke proti dogovornim osebam v KAD-u in SOD-u, lahko domnevamo, da bo ozračje na sestankih skupine za privatizacijo in razvoj finančnega sektorja veselo naelektreno.

Prodaje delnic Mercatorja se je lotila tudi Agencija za trg vrednostnih papirjev (ATVP). Podrobnosti nadzora, ki ga izvaja ATVP, niso znane. Menda pa je ATVP že zahtevala, naj stranke, vpletene v posel, dostavijo gradivo.

Oškodovanje

Če se je na eni strani pojavil sum, da je med prodajo delnic Mercatorja prišlo do zlorabe notranjih informacij, je na drugi strani tako iz strokovne kot politične javnosti prišlo vprašanje, ali je ob prodaji prišlo do odškodovanja državnega premoženja. Predsednik LDS Tone Rop je na mizo vrgel orjaško cifro. Zatrdil je, da se je pripetilo največje oškodovanje državnega premoženja v zgodovini, znesek oškodovanja pa naj bi se gibal med 25 in 30 milijardami SIT.

Ekonomist dr. Mićo Mrkaić pa je v petkovih Financah pred občinstvom izpeljal celoten matematični postopek izračunavanja oškodovanja državnega premoženja. Po njegovi oceni naj bi paradržavna sklada Pivovarni Laško in Istrabenzu podarila okrog sedem milijard. Tudi če izračun, ki ga je predstavil Tone Rop, ne drži, je cifra, ki jo je ob jasni predstavitvi metodologije pred občinstvom izračunal dr. Mrkaić, osupljivo visoka.

Sredi prejšnjega tedna je sledila logična poteza opozicije. LDS je zahtevala, naj se na izrednem sestanku zbere parlamentarni odbor za nadzor proračuna in javnih financ. Ambicija predsednika nadzorne parlamentarne komisije Milana M. Cvikla je bila, da bi od vlade izterjali poročilo o sklenjenem poslu. Opozicija je zahtevala, da bi vlada poročilo pripravila v tednu dni, vladajoča koalicija pa bi dala vladi na voljo mesec dni časa. Sestanek nadzorne komisije pa se je končal tako, da so predstavniki koalicije sestanek zapustili in tako povzročili nesklepčnost.

Ob ambiciji parlamentarnih nadzornikov, da bi na mizo dobili pedantno poročilo o velikem poslu, sta reagirala tudi KAD in SOD. Paradržavna sklada sta izrazila pomisleke, ali je parlamentarna nadzorna komisija sploh pristojna, da se loti zadeve. Kapitalska družba je tako parlamentarnim nadzornikom posredno sporočila, da njeni predstavniki ne bodo pripotovali na sestanek komisije, dokler ne bodo odpravljene pravne nejasnosti, ali komisija sploh ima pooblastila, da se ukvarja s konkretnimi posli KAD-a. Natančneje: KAD je sporočil, da "ne vidi razlogov, da bi sodelovala na prihodnjih sejah komisije." Sicer pa sta KAD in SOD obrambno strategijo zgradila okoli domneve, da sta paradržavna sklada sporne posle izvajala že v preteklosti. Zato sklada najavljata, da bosta v prihodnosti postregla z analizo, ki naj bi pokazala, kako so posli tekli v času, ko je bila na oblasti LDS.

Je bila cena, po kateri sta KAD in SOD prodala Mercator, prava, dovolj visoka? V resnici tega ne bomo izvedeli nikoli. Ceno določi trg, v našem primeru pa je ceno določila dogovorna ekonomija. Ropovi trditvi, da je pri prodaji Mercatorja prišlo so 30-milijardnega oškodovanja, ter izračunu dr. Mrkaića, da sta KAD in SOD šenkala kakšnih sedem milijard, lahko dodamo še naš, skrajno konservativen izračun. Na mizi je bilo 933.159 delnic. Cena za delnico je znašala 38 tisoč SIT. Če to zmnožimo, dobimo 35.460.042.000 SIT.

Če bi KAD in SOD delnice prodajala po ceni, kakršno je uveljavil Zoran Janković, ko je svoje vrednostne papirje prodal sinovoma, bi v blagajno KAD-a in SOD-a padlo 38.259.519.000 SIT. Razlika znaša 2.8 milijarde.

Predstavljajte si, kako besnita Damijan in Jure Janković. Gotovo imajo doma popolno štalo! Mala investitorja očetu gotovo zastavljata zoprno vprašanje, zakaj sta za morala za delnico plačati občutno več kot sta za delnico iztržila KAD in SOD. Ob tem sta kupila delež, ki jima ne zagotavlja nobenega upravljavskega vpliva, KAD in SOD pa sta prodala delež, ki lastnikom zagotavlja nadzor na največjo slovensko gospodarsko družbo.