Veliki brat preži

Shranjevanje podatkov o telefonski in internetni komunikaciji državljanov EU je ena izmed najbolj vročih tem, o katerih te dni razpravljajo v evropskih institucijah. Napovedana evropska zakonodaja, ki bo državam članicam predpisovala večmesečno hranjenje podatkov o tem, komu in kam smo pošiljali elektronsko pošto, katere spletne strani smo obiskovali in komu smo telefonirali ali kdo je telefoniral nam s prenosnim ali fiksnim telefonom, naj bi bila po mnenju kritikov eden največjih posegov v pravico do zasebnosti državljanov EU. Zagovorniki takšne zakonodaje pa opozarjajo, da je terorizem prežeči tiger, ki nas vse skupaj zelo ogroža. Malce odpovedovanja zasebnosti naj ne bi škodilo, če bodo organi pregona zato uspešneje lovili in preganjali teroristične zlikovce.

Poslanci v evropskem parlamentu, čeprav imajo bolj konservativno usmerjene stranke v njem večino, so precej revolucionarni in svobodomiselni v primerjavi s člani evropskega sveta, kjer so zbrani predstavniki vlad držav članic EU. Evropski parlamentarci so minuli teden povsem sesuli predlog evropske direktive o hranjenju elektronskih podatkov, ki je nastal na pobudo Švedske, Velike Britanije, Irske in Francije. Po njihovem predlogu naj bi telekomunikacijska podjetja hranila podatke kar tri leta. To naj bi bilo tudi po mnenju parlamentarcev nesprejemljivo in resen poseg v človekove pravice. So pa bili parlamentarci bolj naklonjeni predlogu direktive evropske komisije, ki je precej manj drastičen. Direktiva evropske komisije predvideva hranjenje podatkov o telefonskih pogovorih do enega leta in podatkov o internetnem prometu za obdobje šestih mesecev. Pri internetnih podatkih naj bi hranili podatke o internetnih ip naslovih, kamor so bila sporočila poslana, vsebina elektronske pošte pa naj ne bi bila predmet hranjenja. Prav tako naj ne bi evidentirali vsebine obiskanih spletnih strani. Stroške, ki bodo zaradi hranjenja nastali pri operaterjih, naj bi pomagala kriti vsaka država članica. Za nadzor nad podatki naj bi bil imenovan poseben nadzornik s podobnimi pristojnostmi, kot jih ima inšpektor za varstvo osebnih podatkov.

Direktiva o hranjenju internetnih in telekomunikacijskih podatkov se zdi skoraj neizogibna, saj se države članice zelo zavzemajo, da bi bila sprejeta. Nekaj držav je celo že sprejelo nekatere ukrepe v tej smeri. Med nasprotniki direktive pa niso le najrazličnejše organizacije, ki se zavzemajo za spoštovanje državljanskih pravic in svoboščin, temveč o njeni legalnosti dvomijo tudi nekateri najvišji bruseljski uradniki, ki se ukvarjajo s to problematiko. Glavni nadzornik EU za varstvo podatkov Peter Hustinx je minuli ponedeljek pred komitejem evropskega parlamenta za civilne svoboščine, pravo in notranje zadeve pošteno podvomil o legalnosti direktive. Še posebej zaradi možnosti zlorab, ki bi si jih lahko privoščile denimo tajne službe. Hustinx je opozoril, da mora biti direktiva povsem v skladu z evropsko konvencijo o človekovih pravicah in bi moralo o njej presojati tudi evropsko sodišče za človekove pravice. Prav tako bi morali bolj raziskati vpliv, ki ga bo imela na zasebnost in varovanje osebnih podatkov posameznikov. Uvajanje direktive naj bi bilo sporno tudi zato, ker so dokazi, zaradi katerih naj bi posegli v zasebnost posameznikov, prešibki in preveč nejasni, da bi lahko zaradi njih zakonsko uvedli hrambo podatkov. Če pa bo direktiva sprejeta, bo moralo biti v njej jasno zapisano, da gre zgolj za prometne in ne vsebinske podatke in da morajo biti nujno zbrisani po izteku roka, določenega za hranjenje.

Glavni nadzornik EU, ki je pristojen za varovanje podatkov, je v precejšnjih dvomih glede direktive, naši oblastniki pa so povsem nasprotnega mnenja. Mnenje o direktivi, ki ga je prejšnji teden sporočilo slovensko ministrstvo za pravosodje, izraža naklonjenost sprejetju direktive, hranjenje podatkov pa bi bilo dobrodošlo za lažje preganjanje cele vrste kaznivih dejanj, tudi recimo izdaje poslovne skrivnosti. Torej bi vsako curljanje podatkov iz posameznega podjetja ali državnega urada pomenilo, da bi lahko policisti in sodstvo brskali po zbirki komunikacijskih podatkov nedolžnih oseb, s katerimi so komunicirali osumljenci. Prav tako po mnenju Šturmovega ministrstva direktiva ni sporna z vidika varovanja osebnih podatkov in po njihovem bi bilo več kot primerno, da bi se podatki hranili celo dlje, kot predvideva direktiva evropske komisije: "Ministrstvo za pravosodje ocenjuje, da časovni rok hrambe podatkov glede na potrebe pridobivanja teh podatkov v predkazenskem in kazenskem postopku ne sme biti krajši od 12 mesecev, in sicer za vsa kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, kot določa 149. a člen zakona o kazenskem postopku." Za kazniva dejanja po členu 149 a zakona o kazenskem postopku je mogoče odrediti uporabo prikritih preiskovalnih metod. Med kazniva dejanja, zaradi katerih bi po mnenju Šturmovega ministrstva lahko šarili po zbrani kolekciji podatkov o prometu slovenskih internetnih in telefonskih uporabnikov, pa sodijo tista, za katera je predpisana zaporna kazen pet let ali več, kazniva dejanja zoper varnost Republike Slovenije in njeno ustavno ureditev in kazniva dejanja zoper človečnost in mednarodno pravo, ugrabitve, prikazovanje, posest, izdelava in posredovanje pornografskega gradiva, neupravičena proizvodnja in promet z mamili, omogočanje uživanja mamil, izsiljevanje, zloraba notranjih informacij, nedovoljeno sprejemanje daril, hudodelsko združevanje, neupravičena pridobitev poslovne tajnosti, zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic, izdaja uradne tajnosti, onesnaženje pitne vode, živil ali krmil ...

Na ministrstvu za pravosodje se strinjajo z vključitvijo dohodnih in neuspelih klicev na seznam podatkov, saj po njihovem lahko le popolni podatki pokažejo celotno sliko nekaterih komunikacij. "Brez teh podatkov je lahko izpuščena pomembna povezava, ki lahko odločilno vpliva na uspešnost predkazenskega in kazenskega postopka," menijo na ministrstvu.