Država proti Ljubljani

Kulturno ministrstvo oziroma vlada je z dvema aktoma o zaščiti dveh razpadajočih objektov posegla (tudi) v območje odločanja Ljubljančanov. Vsi tisti namreč, ki so verjeli, da bodo še kdaj videli kolikor toliko urejeno nogometno površino in državno reprezentanco, so po mnogih obljubljanjih in novih in novih projektih zdaj res ostali dolgih nosov. In če je bilo doslej za stadion krivo mesto, je iz več kot očitno političnih razlogov zdaj za stadion odgovorna država. S kulturnega ministrstva pač sporočajo zgodbo o zaščiti objektov, ki naj bi predvsem ohranjala Plečnikovo dediščino: "Stadion do sedaj sploh ni imel ustrezne zaščite, evidentiran je bil le kot dediščina, čeprav je strokovna služba že večkrat predlagala razglasitev. Ljubljana je iz neznanih razlogov zavlačevala razglasitev."

Po mnenju državnih kulturnih strokovnjakov je Plečnikova arhitektura izjemna, in to ne zgolj za Ljubljano, ampak tudi za Slovenijo in celo Evrope. "Za arhitektov opus je potrebno poskrbeti celostno in zaščita na nivoju države je povsem utemeljena," ugotavlja država, ki se podobno kot za stadion trudi za stavbo Kolizej v centru mesta. Novi lastnik, ki si je omislil prenovo in kar nekaj arhitekturnih novosti, bo tako moral spoštovati akt, ki mu prepoveduje praktično vsako dejavnosti: "Za Kolizej, ki sicer je razglašen za spomenik, bi morali v MOL sedanji odlok iz leta 1993 uskladiti z novim Zakonom o VKDS. V šestih letih MOL-u to ni uspelo, načrtovani posegi novega lastnika pa prav tako ogrožajo varovane spomeniške prvine objekta, in to ne glede na spremembo lastnika pred nekaj leti."

Ukrep seveda neposredno zadeva Jožeta Anderliča, ki je kupil razpadajoči Kolizej. Na kulturnem ministrstvu se tudi tega zavedajo, saj pravijo: "Kolizej je spomenik, ki je že dolga leta slabo vzdrževan - celo podiral se je zaradi posegov, zaradi česar je prišlo do smrtnih žrtev. Stanje je bilo posledica nejasnega lastništva in posredno premalo učinkovitih opredelitev mestnega odloka iz leta 1993. Mesto je vmes svojo lastnino le prodalo zasebniku, vendar s prenosom lastništva težav s Kolizejem ni konec. Zaradi neodzivnosti pristojne občine in lastnika, ki je načrtoval podiranje objekta, je bila država prisiljena, da sprejme začasen odlok in znova omogoči strokovni službi celostno ovrednotenje objekta in njegove okolice za pripravo ustreznega jasnega in natančnega odloka o trajni zaščiti. Tak odlok bo v korist tako lastniku, ki bo natančneje vedel, kako razpolaga s svojo lastnino, kot tudi Mestni občini, ki bi že zdavnaj morala imeti pripravljene načrte, kako celostno in trajno urejati območje od zaščitenega parka Tivoli do Ajdovščine." Tako vidijo na ministrstvu velike koristi, ki jih bo imel Anderlič od tega, da so mu vse skupaj zablokirali. Tako imenovana začasna zaščita obeh objektov naj bi trajala eno leto, v tem času pa naj bi se strokovnjaki z ministrstva in zavod za varstvo kulturne dediščine odločili, kaj bodo z objektoma.

Ostri odzivi mesta in lastnikov

V vsakem primeru so najbolj začudeni lastniki Kolizeja, Anderličeva Kranjska investicijska družba, ki so za Dnevnik povedali, da še proučujejo, ali je akt o zamrznitvi Kolzeja pravno sploh veljaven, po drugi strani pa jim ni povsem jasno, zakaj je država tako pomemben spomenik leta 1988 sploh denacionalizirala in ga vrnila lastniku v naravi; še bolj so začudeni, da leta 2003, ko se je Kolizej prodajal, ne mesto ne država nista pokazala nobenega interesa pri nakupu. Zdaj ko je njihov, pa jih ustavljajo z nekakšnimi akti. Čudno se jim tudi zdi, da država ne zaščiti veliko bolj pomembnih objektov v Ljubljani, recimo Cukrarne ali NUK-a.

In kaj pravi največji lastnik bežigrajskega stadiona? Predsednik Olimpijskega komiteja Janez Kocijančič je začuden, da se ob tako pomembni odločitvi niso posvetovali z lastniki. Na olimpijskem komiteju zadevo še proučujejo, uradno pa naj bi se odzvali v naslednjih dneh. Čeprav se jim zdi zelo neresno, da na kulturnem ministrstvu govorijo o tem, da bi na stadionu obdržali rekreacijske dejavnosti. Morda pa ta rekreacija le ni tako iz trte izvita oziroma kot pravijo na kulturnem ministrstvu: "Stadion, ki je sicer nastajal postopoma od leta 1924, sicer pa je rabil za telovadni prostor katoliškega telovadnega društva Orli, je med najbolj kakovostnimi in arhitektonsko zanimivimi Plečnikovimi deli." Ne glede na to bodo na olimpijskem komiteju razmislili o tem, kako bodo zaščitili svojo lastnino.

O obeh aktih smo povprašali tudi ljubljansko županjo Danico Simšič, ki bi jo morale stvari tudi zaradi posredne povezanosti aktov z lokalnimi volitvami, ki bodo naslednje leto, še posebej zanimati, a ni našla časa za nas. Njena služba za odnose z javnostjo nas je napotila na Blaža Peršina, mestnega načelnika za kulturo: "Začasna razglasitev za kulturni spomenik ne ponuja nobenih trajnih opredelitev, kaj lastniki s spomeniki lahko naredijo, kakšne so možnosti za obnovo in njegovo namembnost, predvsem pa pomenijo odgovornost razglaševalca, da za spomenik najde ustrezne finančne mehanizme, ki spomenik ne bo prepustil nadaljnjemu propadanju," pravi Peršin, ki misli, da bo največji problem začasne razglasitve podaljšanje statusa quo, ki ne bo ponudil nujnih in hitrih rešitev. "Vsaka dediščina najbolje funkcionira, če živi, ne pa da je namenjena zgolj za ogled njenih propadajočih spomeniških kvalitet."

Še bolj razočaran je podžupan Slavko Slak, ki misli, da zaradi teh aktov mestu ne bo uspelo začeti prenove ljubljanskega stadiona: "Če bo država vztrajala pri tem nestrokovnem aktu o začasni zaščiti, potem v naslednjem letu ne moremo nadaljevati s projektom novega stadiona. Županja je vse sklepe mestnega sveta posredovala ministru in upam, da bomo našli skupni jezik." Akt o začasni zaščiti stadiona predvideva, da mora Zavod za varstvo kulturne dediščine najpozneje v šestih mesecih uskladiti strokovne podlage za odlok o trajni razglasitvi objekta in predlagati ustrezen varstveni režim. Vendar Slak trdi, da je Zavod za varstvo kulturne dediščine zadevo že pregledal, zato ni potrebe, da s postopki zavlačujejo. "V našem predlogu smo mi več zaščitili kot oni. Vse je zaščiteno in predvideno je, da se obnovi. Na podlagi tega so bili trije arhitekturni poskusi. Vsi trije so ugotovili, da je možno narediti stadion, ki bo ustrezal Uefinim merilom in hkrati ohranjal Plečnikovo dediščino." Še bolj nerazumljiva se zdi podžupanu poteza s Kolizejem, saj misli, da se država z zasebno lastnino ne more kar tako igrati.

Vsekakor sta kulturna akta v skladu z interesi koalicije, ki vodi državno politiko in ji oslabitev ljubljanske koalicije SD in LDS vsekakor ustreza. "Sporno je, da se enoletni rok, ko se ne sme posegati v objet, ujema z rokom, ko bodo v Ljubljani lokalne volitve. Nikoli ni bilo sporno, da je treba Plečnika zaščititi. Prepovedati vsako ukrepanje pomeni zastoj teh projektov za določeno obdobje, kulturnih in spomeniških razlogov v tem ne najdem, najdem pa jih kje drugje," pravi Janez Kocijančič. Toda ali niso pri SDS naredili napake? Zdi se namreč, da ljubljanske oblasti niso sposobne začeti niti manj zahtevnih projektov, kot je stadion, blokada njegove gradnje pa bo lep izgovor, zakaj se tudi v tem štiriletnem mandatu s stadionom ni zgodilo nič.