Mrakovo opozorilo

Na Hrvaškem te dni razpravljajo o usodnem prepletu zahtev EU in IMF. Mednarodni instituciji sta Hrvaško s spretnim manevrom zvabili v kot in sedaj skupaj postavljata političnoekonomske pogoje glede njenega nadaljnjega razvoja. Strokovna in politična javnost se jezi, ker Hrvaška nima pravega manevrskega prostora, in daje za zgled Slovenijo. Ta je v devetdesetih letih tako pri privatizacijskem modelu kot tudi pri tečajni politiki zavrnila predloge IMF in nekatera usodna priporočila s seznama t. i. washingtonskega konsenza. To nas je obvarovalo pred temeljnimi razvojnimi zablodami, ki so danes največja zavora hrvaškega gospodarstva.

Toda vsak ima svojo Prokrustovo posteljo. V Sloveniji se trenutno natezamo z regionalnim razvojem in EU nam posredno seka noge pri uporabi njenih kohezijskih sredstev. Razmere so rahlo shizofrene. Vlada si z novim reformnim svežnjem prizadeva za večjo ekonomsko učinkovitost in visoko gospodarsko rast (v obdobju 2007-2013 bi morala znašati skoraj 6 odstotkov na leto). Za to so med drugim nujne velike investicije. Med njihovimi viri pa so izjemno pomembna tudi kohezijska sredstva, ki bi jih Slovenija dobila iz novega evropskega proračuna. Od tod dalje imamo dva problema. Ker je Slovenija na robu razvitosti, ki še omogoča evropsko pomoč, ji hitrejša domača rast in učinkovitost hkrati žagata evropsko finančno vejo. Toda tudi potencialno odobrena sredstva ("nekakšen nacionalni sveženj") moramo dejansko potrošiti. Tukaj trčimo ob tri nove omejitve. Absorpcijsko sposobnost domačega gospodarstva (domače finančne vire za sofinanciranje evropskih projektov), kakovosten nabor projektov in programov (Državni razvojni program) in sposoben regionalni menedžment (dejanska regionalizacija).

Regionalna politika je zato bolj kompleksna, kot bi pričakovali. Navznoter razkriva težave proračuna, razvojnih programov in regionalnega menedžmenta. Navzven, do EU, pa kaže na našo pogajalsko moč in sposobnost pridobivanja evropskih finančnih virov. Srečna težava ni samo dosedanja razvitost Slovenije. Usodnejše so naše zamude pri celoviti regionalizaciji, ki bi nam omogočala trdnejša pogajalska izhodišča. Najbolj problematična pa je politična sposobnost pogajanj glede naših razvojnih posebnosti. In naša posebnost je sila preprosta. Navzven smo kot enovita regija za EU preveč razviti, navznoter pa so ekonomske razlike med geografskimi območji velike in za ljudi na lokalni ravni zelo problematične.

Toda političnoekonomski problem regionalizacije razkriva najprej domače politične zablode. Liberalni demokrati niso nikoli prav razumeli, da je decentralizacija eden izmed pogojev in meril političnega liberalizma. Njihov politični kredo sta bili vseskozi centralizacija države in koncentracija njene moči. Tako so v lokalizaciji in vsesplošni drobitvi države pobudo prevzeli na desnici. V njej so videli ugoden vzvod podeželskega nacionalizma in novega političnega ravnotežja moči. Levica in desnica sta se tako glede regionalne politike znašli v slepi ulici. Hkrati pa je regionalizem postal njuno sijajno politično ogledalo. Na eni strani je utemeljeval nekakšen aroganten elitizem levice. Zanjo je bila politika preprosto preveč pomembna, da bi jo delila z ljudmi na lokalnih ravneh. Na drugi pa je pokazal, da je za desne politike pogosto že najmanjša vas prevelika za normalno političnoekonomsko presojo.

Za domačo ekonomsko rabo smo doslej najraje risali politične zemljevide. Toda dlje od statističnih regij (12) in razprav glede evropskih kohezijskih regij (2 ali 3), ki bi bile nekakšni domači papirnati tigri za evropske razmere, nismo prišli. V predpristopnih pogajanjih je Slovenija nastopala kot enovita regija. Zato dosedanji pogajalci vztrajajo, da je to tudi danes najboljša pot za dogovor o specifičnem položaju Slovenije. Vlada, ki je v celoti sprejela politično odgovornost za regionalizacijo države po meri EU, predlaga dve regiji, vzhodno in zahodno Slovenijo. Njen argument je ravno nasproten. Koncept dveh kohezijskih regij krepi našo pogajalsko moč, ker bomo nazadnje lahko unovčili vsaj del Slovenije kot manj razvito območje in pridobili potrebna sredstva. Kdo ima prav in kakšne možnosti izbire sploh imamo?

Razlika med obema pristopoma je očitna. Prvi predlog (Slovenija kot enovita regija) je ekonomsko najugodnejši, ker predpostavlja dosedanjo "zamrznjeno" stopnjo razvitosti (manj kot 75 odstotkov BDP) za celotno državo. Toda politično je bolj tvegan. Zahteva politično argumentacijo, kako so zamudna proračunska pogajanja v EU oškodovala Slovenijo za domala polovico prvotno odobrenih sredstev. Nasprotno pa je vladni predlog ekonomsko manj ugoden. Z dvema regijama se vlada vnaprej odreka sredstvom razvite regije in bo zato dolgoročno dobila manj sredstev iz bruseljske blagajne. Zato pa je odločitev vsaj na papirju politično manj tvegana. Ekonomska razlika med obema alternativama je nekakšen politični oportunitetni strošek, ki ga bomo plačali, ker vlada bolj ceni ekonomskega vrabca v roki kot političnega goloba na strehi.

Političnoekonomska izbira torej ni niti enostavna niti enoznačna. Dokazuje, da politična tveganja pogosto blokirajo racionalnejše ekonomske odločitve. Razkriva, da Slovenija kot članica EU ne zaupa v svoje pogajalske sposobnosti in politično ne zna servisirati zahtevnejših ekonomskih odločitev. In nazadnje kaže, kako bomo prehitro politično zacementirali čudaško regionalizacijo (dve kohezijski regiji) in si zaprli vrata za boljše rešitve v kasnejšem obdobju (več kohezijskih in realnih regij). Zato je odstop profesorja Mraka s položaja člana ožje pogajalske skupine z EU več kot osebno opozorilo dobrega poznavalca slovenskih in evropskih razmer. Gre za oceno političnih sposobnosti Slovenije, da brani svoje ekonomske interese v EU.

Slovenija iz evropske perspektive spominja na ladjo, pri kateri se ladijski vijak vrti v prazno, ladja pa pluje v drugo smer, kot jo usmerjata krmar (minister Žagar) in glavni kapitan (predsednik vlade). Zato je treba vijak najprej očistiti in ladjo potisniti v vodo. Za začetek to pomeni izkušene in trde pogajalce v Bruslju in veliko jasnejšo politiko regionalizacije doma.