vlada / Škripanje v koaliciji

Si predstavljate Slovenijo, v kateri bi državni zbor vodil Janez Janša? Predsednik vlade bi bil France Arhar, minister za zunanje zadeve in podpredsednik Janez Drnovšek, drugi podpredsednik bi bil Marjan Podobnik, pooblaščen za ekonomske odnose in razvoj. V hipotetični vladi bi obrambo vodil Jože Zagožen, finance Mitja Gaspari, ministrstvo za policijo Miha Brejc, ministrstvo za družino pa Tone Rop. Gre za veliko koalicijo, s tehničnim mandatarjem, z vrhovnim menedžerjem, za vlado, ki naj bi "pokopala stare blokovske delitve" in Sloveniji omogočila "dolgoročen gospodarski razvoj". Takšna kombinacija je nekoč obstajala samo na papirju, aktualna je bila leta 1996, po nepričakovani volilni zmagi SLS in po političnem paktu, v katerega se je ujel državni zbor. Vlado narodne rešitve je decembra 1996 v Mladini predlagal mladi Jože P. Damijan, tisti ekonomist, katerega ime se je devet let pozneje znašlo na Janševem pismu državnemu zboru. V njem ga je premier Janša predlagal za ministra brez listnice, odgovornega za usklajevanje in spremljanje izvajanja strategije razvoja Slovenije. Če bo Jože P. Damijan prihodnji teden res potrjen, o čemer sicer ni dvomiti, bo to že sedemnajsti Janšev minister. (Zgolj za medklic - Janša je nekoč obljubljal manjšo in prožnejšo vladno ekipo). Damijan bo tako postal član vlade, ki je nagnjena k političnemu mešetarjenju. K dejanjem, za katere je isti Damijan pred devetimi leti uporabil besede, da je tovrstno početje legitimno, "vendar nekoliko neresno in skrajno kratkovidno".

Usodna privlačnost

Ljubezen med Janšo in Damijanom ima svoje korenine. Ime reformističnega Trubarja naj bi se namreč pojavilo že pred enim letom, ko je zmagovita koalicija kovala novo slovensko vlado. Takrat je Damijan zavrnil ponudbo za ministra za razvoj in nekaj mesecev pozneje oblikoval Svet za reforme, neformalni strokovni organ, ki je pripravil sklop reformističnih ukrepov. Ljubezen med Janšo in Damijanom je bila tako velika, da je Janša večkrat javno priznal, da ga snubi za ministra. Poteza, ki je premier pri drugih strokovnjakih in politikih ne prakticira prav pogosto. A ljubezen je imela tudi drugo stran, Damijan je namreč novembra v časopisu Nedelo za Janšo dejal, da je edini politik v državi, ki je sposoben izvesti preobrazbo Slovenije. "Poglejte samo njegovo zgodovino," je zatrdil zanosno, obnovil polepšano politično biografijo slovenskega premiera, govoril o pritiskih, ki ga niso zlomili, in dodal: "Očitno mu niso ničesar našli. Ima trdo kožo. In ima jajca. Razen Janeza Potočnika ne poznam nobenega takšnega politika."

A usodna privlačnost ima globlje vzroke. Premier Janša namreč ni ekonomist. Razen Peterleta, ki je vlado vodil na začetku devetdesetih let, so imeli vsi slovenski premieri ekonomsko izobrazbo. Seveda na svetu ne velja pravilo, da so uspešni premieri tudi lucidni ekonomisti, vendar si neekonomisti praviloma poiščejo ekonomske svetovalce. In slovenski premier, ki je volilcem obljubil pot v zlato dobo, je pomoč ekonomista potreboval. Damijan se je torej ponujal sam od sebe. Je mlad, politično neobremenjen, z idejami, ki jih slovenska družba še ni preizkusila, in dovolj predrzen, da si bo upal prevzeti zastavljeni posel. Ni recimo "ekonomist iz pisarne", kakršen naj bi bil Mićo Mrkaić, ki se je pred časom sprl z Janšo, ali pozabljeni Domen Zavrl. Janševa slepa naklonjenost Damijanu je tolikšna, da mu je odpustil nekaj nediplomatskih izjav. Recimo tisto, ko je zatrdil, da bi lahko Kad in Sod z drugačno prodajo za Mercator iztržila več denarja, ali ono, ko je Damijan v Delu raztrgal odločitev vladnega urada za varstvo konkurence, ki je dovolil povezavo Pivovarne Laško s Pivovarno Union. Špekuliramo, da je bilo to dovoljenje pogoj za izmenjavo lastniških deležev Mercatorja in Dela. V drugih primerih je Janša ravnal drugače. Iz SDS je recimo zbrcal Iva Hvalico. Prav tako Janša še vedno ni pozabil, da je Dušan Keber v času Depale vasi med člani bivšega Bavčarjevega odbora zbiral podpise za odstavitev Janše s položaja obrambnega ministra. Isti Dušan Keber je bil med sojenjem četverici Janšev osebni zdravnik, ki se je na vso moč trudil, da mlademu Janši ne bi bilo treba v zapor.

A tudi Damijan je Janšev vernik. Zaveda se namreč, da njegov program za Slovenijo pomeni velik obrat, ki ga lahko izvede le brezkompromisni vodja. Takšen, ki ga naj ne bi skrbele javnomnenjske ankete, ki ob prvem uporu sindikatov puške ne bi vrgel v koruzo in ki ne bi popuščal koalicijskim izsiljevanjem. Aktualni ministrski predsednik vsaj za zdaj ustreza takšnemu opisu.

V usodni privlačnosti pa je pomembna še ena malenkost. Izvajalec nepriljubljenih reform bo Jože P. Damijan, njegova podizvajalca verjetno finančno ministrstvo in ministrstvo za socialo. Damijan bo imel sicer vso podporo in zaupanje premiera, vendar Janša ne bo neposredno zvijal roke proračunskim porabnikom, raznim interesnim lobijem, nezadovoljnim študentom, javnemu šolstvu, ne bo spreminjal davčnega sistema, izpeljeval privatizacije in pospeševal liberalizacije. Za umazano delo bo odgovoren mlad minister brez listnice, ki bo, če se stvari ne bodo izšle, odgovornost tudi prevzel. V nasprotnem primeru bosta politična čast in slava pripadli vizionarskemu premieru.

Redefinicija koalicijskih razmerij

A Janša in Damijan sta že na samem začetku trčila na oviro, ki lahko zaplete novo zgodbo o uspehu. Kljub soglasnemu strinjanju vladnih strank o reformističnem paketu pa so vladne stranke, ko o reformah govorijo same, bolj zadržane. Bajuk je recimo izjavil, da načeloma podpira uvedbo enotne davčne stopnje, vendar bo počakal na konkretnejše izračune. Ljudski Podobnik je stopil še korak dlje. SLS podpira enotno davčno stopnjo, vendar bi jo nadgradila v smeri socialne pravičnosti in delne progresivnosti. Desus pa recimo zavrača enoten DDV.

Previdnost in zadržanost sta zmotili tudi premiera. V intervjuju za Večer je ob vprašanju o zagatah v koaliciji dejal, "da prihodnost v Sloveniji pripada le tistim strankam in koalicijam, ki bodo razvojno naravnane in bodo pravočasno razumele, kakšni so procesi v svetu in kaj je potrebno v Sloveniji pravočasno narediti", in na koncu intervjuja dodal, da je aktualna vladna ekipa najboljša možna v danih razmerah. "Če bi SDS sama oblikovala vlado, bi seveda lahko sestavili bolj učinkovito ekipo ... Imamo nekaj šibkih točk, kjer za zdaj še bolj posli vodijo ministre in ne obratno."

Minuli teden se je prvi oglasil Desus. Vodja poslanske skupine Franc Žnidaršič je napovedal, da njegova poslanska skupina ne bo sodelovala v preiskovalni komisiji, ki naj bi poleg Mercatorja širokopotezno preiskovala še več kot 80 drugih poslov Kada in Soda. Desusa ni zmotila le preiskovalna komisija. Njeni poslanci niso navdušeni nad ukinjanjem komisije za preprečevanje korupcije, prav tako jih je zmotil zakon o javnih uslužbencih in Drobničevo spogledovanje z "revidiranjem zgodovine". Nezadovoljstvo Desusa je nenavadno zaradi dejstva, da v kabinetu predsednika vlade sedi Anton Rous, nekdanji predsednik Desusa, ki naj bi skrbel za izvajanje koalicijske pogodbe. Eden izmed vidnejših članov Desusa pravi, da se stranka sicer zaveda, da je najšibkejši člen koalicije, "a to ne pomeni, da nas lahko preglasujejo. Vsega pač ne bomo sprejeli in priznam, da se počutimo malo nelagodno. Vseskozi bomo vztrajali, da reforma ne bo zmanjševala pravic socialnega položaja, vsaj drastično ne ...".

V bistveno težjem položaju so v Novi Sloveniji, stranki, za katero vseskozi velja, da vegetira v senci bratske SDS. Težjem zaradi Andreja Bajuka in Janeza Drobniča. Oba namreč vodita ministrska resorja, ki ju bo Damijanova reforma najbolj prizadela. Za zdaj ima največ težav Andrej Bajuk. Na eni strani ga napada LDS, ki vztrajno ponavlja svoje izračune, po katerih naj bi bila Slovenija zaradi nespametne politike rekordno zadolžena - po opozicijskih izračunih naj bi vse skupaj zneslo od 553,6 milijarde do 708,6 milijarde SIT - po drugi strani pa nad Bajukom ni najbolj navdušen tudi premier Janša. V "pomoč" mu je namreč poslal Andreja Širclja, tesnega Damijanovega sodelavca in zagovornika enotne davčne stopnje, ki naj bi ministru pomagal pri spremembah davčnega sistema in še na nekaterih drugih področjih. Neobičajno je dejstvo, da novi državni sekretar ne bo neposredno odgovoren Bajuku, pač pa ministrskemu predsedniku. Kot da bi Janša in Damijan v finančno ministrstvo poslala svojega človeka, da bi lahko nadziral, kontroliral in vodil delo finančnega ministrstva. A premierova nezaupnica ni edina Bajukova težava. Minister za finance je nedavno odstopil tudi iz vladnega organa za gospodarstvo, razlog naj bi bila preobremenjenost. Stranka NSi s položajem ministra ni ravno zadovoljna. "NSi vsak dan nekaj izgublja," pravi neki član. "Bajuk pa nič ne reagira in le sprejema, kar se dogaja. Ni mi jasno niti to, ali Bajuk res ve, kaj prinaša enotna davčna stopnja." Drugi je še bolj kritičen. "To ni koalicija iz ljubezni, pač pa koalicija iz interesov. Še najbolj naivna je NSi, ki v tej koaliciji vztraja zaradi neke nostalgične zvestobe. Največji problem je drugje, vlada pravzaprav ne deluje na sestankih. Zakone in ukrepe pripravljata Virantov odbor in odbor za gospodarstvo, ki ga je do nedavna vodil Bajuk. Morda je res preobremenjen, vendar je vloga stranke s tem resno načeta. Zdi se mi, da je smisel celotne operacije v koncentraciji moči. Imenovanje Damijana jemlje moč strankam in njenim ministrom." Do popolne koalicijske neusklajenosti je recimo prišlo v četrtek popoldne, ko je na novinarski konferenci obrtne zbornice minister Virant najprej sporočil, da je kandidat za novega direktorja davčne uprave Ivan Simič, minister Bajuk pa je nekaj ur pozneje povedal, da glede novega direktorja še ni nič odločeno. Podobne kadrovske okrepitve verjetno čakajo tudi ministra Drobniča.

S podobnimi težavami se ubada tudi SLS. Stranka, katere ministri ne bodo neposredno sodelovali pri vladnih reformah, pri delovanju vlade pogreša dialog, nekatere člane pa moti tudi vložena zakonodaja. Tako vlada recimo še ni nič naredila pri "obljubljeni regionalizaciji Slovenije", drugi so slabe volje, "ker dobivajo funkcije nekateri ljudje, ki niso povezani s strankami". Kadrovsko nezadovoljstvo naj ne bi bilo v neposredni povezavi z ustanavljanjem reformistične ekipe. Damijanove reforme načeloma ne motijo SLS, vendar je zanje poleg vprašanja socialno pravične davčne reforme pomemben tudi neki drug vidik. "SDS ni več v interesu, da bi šli na nove volitve, rating jim je padal, zato tudi ne bodo vztrajali pri totalni izvedbi enotne davčne stopnje. Bo pa seveda huje, če se bo vlada pod pritiskom reformistov odločila za razprodajo nacionalnih šampionov, trčila bo na nasprotovanje tako volilcev kot tudi naše stranke." Franc Kangler je nedavno na seji državnega zbora med obravnavo o razrešitvi Marje Majer Cuk z dolžnosti direktorice sklada kmetijskih zemljišč velikim strankam koalicije očital, da kršijo koalicijsko pogodbo. "In če je treba nekatere kadre, ki so v prejšnji koaliciji zasedli mesta znotraj ministrstva za kmetijstvo, počistiti na ta način, da se improvizirajo takšne ali drugačne afere, ampak ne iz vrst Združene liste in LDS, pač pa iz vrst koalicije, bi se jaz na vašem mestu, koalicijski prijatelji, nekoliko zamislil." Mimogrede, pri rekonstrukciji vlade se velikokrat omenja ime kmetijske ministrice Lukačičeve (SDS), ki naj bi kmalu ponudila odstop.

Omenjena nesoglasja in trenja seveda ne pomenijo, da bo vladna koalicija razpadla, nekaj sogovornikov je prepričanih, da so omenjena politična trenja nekaj povsem običajnega, Damijanov prevzem ministrske funkcije pa bo gotovo na novo vzpostavil koalicijska razmerja. Za sedaj se zdi, da bo pri redefiniciji politične moči največ pridobil kabinet predsednika vlade, ki bo operativno vodil reformistično politiko. Projekt velike reforme je očitno prepomemben, da bi ga Janša zaupal domnevno nesposobnim in tradicionalno nezanesljivim koalicijskim partnerjem. Vendar je Damijanovo imenovanje zanimivo še z enega stališča. Uradno bo doktor ekonomije minister brez listnice. Kar pomeni, da ne bo nadrejen drugim ministrom. Drugače bi bilo, če bi bil recimo podpredsednik vlade. Ker bo Damijan samo minister brez listnice, bo njegova moč razmeroma majhna, pravzaprav odvisna od predsednika vlade in dobre volje ministrskih kolegov. Usklajevanje in spremljanje izvajanja strategije razvoja bosta za Jožeta P. Damijana zelo težak posel.