Nezaželeni diplomat

Z ministrom Ruplom sva v preteklosti zelo dobro in korektno sodelovala. On me je imenoval za veleposlanika v Madridu in za vodjo misije v Bruslju. Najino korektno sodelovanje se je začelo zmanjševati in načenjati ob njegovem prvem obisku v Bruslju, ki ga je opravil, ko je postal minister v sedanji vladi. To je bilo decembra 2004. Takrat sem videl, da se je njegov odnos do mene spremenil.

Zakaj?

O tem sem tudi sam veliko premišljeval. V tistem času, v pol leta, ko ni bil minister, sem zelo tesno sodeloval s takratnim ministrom, gospodom Vajglom. In sem tudi veliko dosegel. Takrat smo imeli zelo intenzivna pogajanja za dosego kompromisa glede tega, ali bomo skupno valuto pisali euro ali evro. Predlagali smo kompromis in sprejeli so ga, to pa je omogočilo podpis ustavne pogodbe. Takrat smo se tudi intenzivno pogajali o tem, katera od novih članic bo prva dobila predsedovanje EU. Dobila ga je Slovenija (EU bo predsedovala v prvi polovici leta 2008), in sicer po intenzivnih pogajanjih in potem ko so v svetu presodili, da smo najbolje pripravljeni, strokovno in ekonomsko oziroma finančno. Takrat se je veliko govorilo tudi o Hrvaški, ko se je prejšnja vlada odločila, da je ne bomo več podpirali pri priključevanju k EU. To je bilo treba prikazati zelo diplomatsko, da bi naredili Sloveniji in njenemu ugledu v evropskih institucijah čim manj škode. Zato sem razmeroma veliko nastopal v medijih. To pa, predvidevam, ministru Ruplu ni bilo všeč. Pozneje sem namreč izvedel iz njegove službe za stike z javnostjo, da želi čim bolj koncentrirati vse informacije na enem mestu, torej pri njem samem ali v ministrstvu kot takem.

Mislite, da vas je Rupel predčasno odpoklical tudi zato, ker ste bili v 90. letih svetovalec za zunanje zadeve pri takratnem predsedniku vlade Drnovšku? Znano je, da imata Drnovšek in Rupel konfliktne odnose ...

Dopuščam tudi to možnost. Ko me je Rupel vprašal, kaj sem delal tiste mesece, ko njega ni bilo na ministrstvu, sem mu odgovoril, da sem delal tako kot prej, strokovno. Politično nisem vezan na nobeno politično stranko. Zato sem delo opravljal strokovno tako z njim kot z Vajglom. Njemu pa to očitno ni bilo všeč. Verjetno sem tudi zato pri njem izgubil zaupanje, ki sem ga prej imel. Izredno čudno se mi je zdelo, da sem bil, čeprav sem ves čas delal strokovno, v prejšnjem obdobju ocenjen kot zelo dober, kar nenadoma pa moje delo ni bilo več dobro. Nisem mogel razumeti, da se je njegov odnos do mene v le nekaj tednih tako spremenil.

Uradno so vas prej odpoklicali zato, ker je premestitve laže opraviti poleti, v času počitnic.

Rupel je postal minister decembra 2004. V prvih dneh januarja 2005 smo imeli veleposlaniki redni posvet. Dan prej so me klicali, da moram nujno priti k ministru. Prepričan sem bil, da me kliče, da se bova pogovorila o vsebini posveta in o evropskih zadevah. Vendar me je poklical zato, da bi mi povedal, da želi, da se čim prej vrnem v Slovenijo, ker se mi v letu 2005 izteka mandat. Rekel je čim prej, enkrat marca. Bil sem popolnoma nepripravljen na takšen predlog. Mandat bi se mi iztekel šele oktobra. Predloga nisem sprejel tudi zato, ker imam osnovnošolskega otroka, in zaradi tega sem mu dejal, da se pred julijem nikakor ne bi mogel vrniti. Minister je sklenil, da se bova o vrnitvi dokončno dogovorila naslednje mesece, saj se bova tako vsak mesec videla na sestankih (GAERC) v Bruslju. Potem o tem nisva nikoli več govorila. Nato sem aprila nepričakovano prejel odločbo, da moram biti 1. avgusta razporejen v notranjo službo ministrstva za zunanje zadeve. S to odločbo niso bili seznanjeni niti v kabinetu predsednika vlade niti v kabinetu predsednika države. Zato se mi je odločba zdela pravno neutemeljena in vročitve nisem nikoli podpisal. Minister je vztrajal pri svojem, jaz pri svojem. Potem me je maja poklical na konzultacije. Veleposlanik se kliče na konzultacije le takrat, ko je z državo prejemnico kaj zelo narobe, zato sem bil začuden, kaj je narobe z EU. Minister je brezkompromisno vztrajal, da se moram s 1. avgustom vrniti v Slovenijo.

Vam je takrat obljubil službo na ministrstvu?

Rekel je samo, naj se vrnem v notranjo službo, brez kakršnega koli drugega predloga.

Kakšno službo pa ste dobili po vrnitvi?

Sam sem takrat še vedno vztrajal, da bom izpeljal mandat do konca. Na zadnjem evropskem svetu, junija lani, pa sem govoril s predsednikom vlade. Vprašal sem ga, kaj misli, kdaj naj se vrnem. Odgovoril je, da se mu zdi sprejemljivo, da se vrnem avgusta, in da bom tako ali tako dobil kako pomembnejše mesto pri pripravah na predsedovanje Slovenije EU.

To vam je obljubil Janša?

Ja. Držal sem se njegovega nasveta in avgusta sem se vrnil v Slovenijo. Prvega septembra sem prišel v službo na zunanje ministrstvo. Bil sem v sektorju za evropske zadeve, vendar sem tam samo sedel, brez kakršnih koli odgovornosti. Nisem imel svoje pisarne, ampak sem sedel skupaj s tremi pripravniki, ki so pridno delali, sam pa sem ves september čakal, da bi dobil delo ali kakršne koli naloge.

Čeprav ste bili eden pomembnejših členov pri približevanju Slovenije EU in tudi po pridružitvi, vam vlada ni našla odgovornejše službe?

Ves čas sem se pripravljal na vrnitev v Slovenijo, ker nobena služba v tujini ni večna. Omenil sem, da sem se izredno trudil v pogajanjih, da smo prvi dobili predsedovanje EU. In ves čas smo govorili, da bo predsedovanje EU nacionalni projekt in da bo povezovalo vse tiste, ki kar koli vedo o EU in imajo izkušnje s tega področja. Ko pa sem prišel v Slovenijo, me nihče več ni vprašal niti, kaj sem bil, niti, kaj znam.

Konec lanskega leta ste zapustili ministrstvo. Iz protesta?

Ne, nisem odšel protestno. Odšel sem zato, ker v Sloveniji nisem imel nobene perspektive več. Maja, ko sem bil na vrhuncu sporov z ministrom, sem se prijavil na razpis za direktorja direktorata za medparlamentarne delegacije in zunanjo politiko v evropskem parlamentu (EP). Sploh nisem računal, da bom dobil ta položaj. Šele sredi septembra sem bil poklican na intervju v Bruselj in oktobra sem bil izbran na to delovno mesto. Po naključju se mi je izšlo, da sem ravno takrat dobil to mesto. Sicer pa nisem imel namena zapustiti Slovenije.

Rupel je za veleposlanika v EU namesto vas imenoval Igorja Senčarja, zeta finančnega ministra Andreja Bajuka.

Z Igorjem Senčarjem sem prej zelo dobro in korektno sodeloval. Bil je predstavnik Slovenije v politično-varnostnem odboru. Predvidevam pa, da sta minister in vlada iskala svojega človeka, ki mu lahko stoodstotno politično zaupata. Verjetno sta ga našla v gospodu Senčarju.

Vaš primer sicer ni edini z diplomatske scene, ki je v zadnjem času zbudil pozornost. Priča smo bili še nekaj zanimivim odpoklicem in imenovanjem. Rupel je želel denimo veleposlanika v Londonu Mirošiča, ki ga je izbral prejšnji minister Vajgl, zamenjati, čeprav je bil na položaju le dva meseca, a mu ni uspelo. Se je želel znebiti še enega diplomata, ki mu ni po volji?

Ne poznam podrobnosti, ampak predvidevam, da je šlo, tako kot v mojem primeru, za osebna nesoglasja med ministrom in veleposlanikom.

Rupel je bil kritik deležen tudi zato, ker je za veleposlanike imenoval kar nekaj političnih ljudi. Recimo za veleposlanika v Zagrebu je imenoval Milana Orožna Adamiča, ki nima diplomatskih izkušenj, je pa član SDS.

Vsaka vlada, tudi naša, ima pravico, da imenuje neki delež ljudi iz političnih krogov. Sam to sprejemam. Najpomembnejše pa je, kakšna merila vlada pri tem upošteva. In kako gleda naprej v obdobje, ki je pred nami, v luči predsedovanja EU. Ker bo Slovenija čez dve leti predsedovala EU, na kar se je treba vsestransko pripraviti, bi bil zame pri imenovanju veleposlanikov odločilni kriterij ta, da bi vzpostavili tako diplomatsko mrežo, ki bi bila sposobna vladi pomagati, da predsedovanje izpelje čim bolje. Če vlada meni, da ta merila izpolnjujejo, potem imenovanja sprejemam.

Mimogrede, ali drži, da ste za TV Slovenija izrekli zeli kritično mnenje o svoji predčasni razrešitvi, a intervju ni bil predvajan?

Res je, tik preden sem šel, sem dal intervju, kjer sem dlje časa govoril o tem, kaj se je zgodilo. Ne vem, zakaj ni bil predvajan.

Zdaj že dober mesec opravljate zelo visoko uradniško funkcijo v EP.

To je najvišja funkcija, ki jo ima kdor koli iz novih držav članic EU. V mojem direktoratu je zdaj zaposlenih okoli 60 ljudi, imamo zelo močan oddelek, ki se ukvarja z zunanjo politiko, z analizo zunanje politike, zagotavljamo vso potrebno podporo vsem evroposlancem, posebej delegacijam, ki gredo na delovne obiske v druge države.

Premier Janša je nedavno dejal, da nam je v EU bolje, kot nam je bilo v Jugoslaviji, ker smo prej vedno dajali, zdaj pa bomo končno tudi nekaj dobili. Lani smo sicer res nekoliko več dobili, kot smo dali, a razlika je minimalna. "Zaslužili" smo pičle 4,1 milijarde tolarjev, pričakovali pa smo desetkrat več.

V prejšnjem obdobju smo bili neto prejemnik in prepričan sem, da bomo tudi v naslednji finančni perspektivi ostali neto prejemnik. Letos pa smo tako malo dobili zato, ker je bila naša sposobnost črpanja iz kohezijskih sredstev zelo majhna. Večina novih držav ima na začetku takšne težave. Treba je začeti projekte, jih pravilno izbrati, pravilno zbrati dokumentacijo ... Verjetno je bila Slovenija tu nekoliko počasna, ampak predvidevam, da bodo v naslednjem obdobju to popravili. Sredstev je veliko, zato bi morali slediti zgledu Irske in Španije.

Izkazalo se je, da črpanje sredstev za kmetijstvo ni bilo problematično. Zelo malo pa smo dobili iz kohezijskih in strukturnih skladov, in sicer zato, ker nismo prijavili dovolj projektov.

Pa tudi tisti, ki smo jih prijavili, verjetno niso bili dovolj dobro in pravilno pripravljeni. Mislim, da smo imeli v času pogajanj kar nekaj ljudi, ki so se izobraževali na tem področju, hodili so na seminarje in se na to pripravljali. Ampak ti ljudje so zdaj v vseh drugih službah in drugih sektorjih, tako da verjetno niso dosti pomagali s svojim znanjem. Teh seminarjev pa zdaj, ko smo v EU, ni več. Zdaj se lahko seminarja udeležite le za plačilo ali pa si najamete lobistično firmo, ki vam pomaga zbrati potrebno dokumentacijo. Če smo imeli lani na koncu tako čuden rezultat, se moramo iz tega toliko naučiti, da bomo dobili ljudi, ki bodo sposobni pripraviti projekte, ki jih bo potem sofinancirala EU.

Evropska ustava je, odkar so jo Francozi in Nizozemci zavrnili, bolj obrobna tema oziroma v obdobju "premisleka". Je dobro, da smo jo pri nas tako hitro ratificirali?

Mislim, da je bilo to dobro. Ustavo je ratificirala več kot polovica držav članic in več kot polovica državljanov EU. Prepričan sem, da ustava, takšna ali drugačna, enkrat bo sprejeta, saj jo nujno potrebujemo za učinkovito funkcioniranje EU 25. S kakšnimi popravki bo sprejeta, bomo videli po koncu "premisleka". Največ članov parlamenta, s katerimi sem govoril, pričakuje, da bo ustava sprejeta najkasneje do leta 2009.

Se pravi, da je v času slovenskega predsedovanja EU še ne bo?

Predvidevam, da bo takrat ponovno potekala razgibana razprava o evropski ustavi in verjetno tudi razprava o bodoči sestavi komisije, kajti po širitvi na 27 članic bo treba komisijo preoblikovati. Tudi Hrvaška bi lahko takrat zaključevala pogajanja in bi se pogajala o finančnem paketu - tega bi morala pripraviti Slovenija.

Kakšen zalogaj bo predsedovanje za Slovenijo?

Slovenija bo predsedovala EU v vseh njenih delovnih telesih in na vseh ravneh, kjer se sprejemajo politične odločitve in kjer se usmerja delo EU. To je največji projekt, kar si jih lahko zamislimo. Lani so se začele aktivne priprave na to v Sloveniji in v stalnem predstavništvu v Bruslju. Vem, da se izbirajo ljudje, ki bodo predsedoval delovnim skupinam; teh je v svetu EU več kot 120. Treba se bo pripraviti na predsedovanje devetim ministrskim svetom in dvema evropskima svetoma. Gre za zelo velik projekt, v katerega bo vključenih veliko ljudi. Ampak, kot sem že omenil, ves čas se je govorilo, da bo to nacionalni projekt, da bodo vključeni vsi, ki imajo izkušnje, vendar, kot kaže, žal ne bo tako.

Se nameravate po treh letih "mirovanja" v EP vrniti v slovensko diplomacijo?

Ko sem odhajal z ministrstva, sem zaprosil za mirovanje pravic. Torej za dovoljenje, da se za določeno obdobje zaposlim v evropski instituciji in se po tem obdobju vrnem na zunanje ministrstvo. Vsi, ki so doslej odšli iz Slovenije na kakšno visoko uradniško mesto v evropske institucije, so dobili mirovanje pravic, mojo prošnjo pa so zavrnili. Dali so mi delavsko knjižico. S pravno-formalnega vidika se tako nimam kam vrniti. To je moje največje razočaranje. Tukaj, v evropskem parlamentu, sodelujem na najvišji ravni, s predsednikom EP, z generalnim sekretarjem, z vsemi generalnimi direktorji, vodim delegacije na obiske v tretje države ... V Sloveniji pa trenutno ni službe zame.