En storilec - več žrtev

Ker naše društvo nima pristojnosti za preverjanje izjav žrtev, smo 5. junija 2003 na policijsko upravo Krško naslovili dopis. V njem smo zapisali, da za osebo, ki vodi duhovne aktivnosti v vasi Artiče, med drugim tudi verouk (kar smo posebej poudarili), obstaja sum kaznivega dejanja spolnega napada na deklico, ki je obiskovala verouk. Navedli smo tudi, da je cerkev v bližini osnovne šole Artiče, ter poudarili, da gre lahko za sum spolnega napada na več deklic, ki so obiskovale verouk. Še celo to smo napisali, da naj bi starši to težavo že izpostavili na OŠ in so želeli o tem govoriti na skupnem sestanku. Zapisali smo tudi, da bi lahko o tem mogoče dala več informacij učiteljica Vesna Bogovič.

Kakšni so bili odzivi policije?

Nikoli nismo dobili odgovora. Ko gre za sodelovanje s policijo, imam včasih občutek, da našega sodelovanja ne sprejemajo odprto. Čeprav bi moral biti to partnerski odnos, saj se vendar ve, da se v našem društvu že dvanajst let bojujemo proti spolnim zlorabam.

Ko je zadeva iz Artič prišla v javnost, sem poklicala službo za stike z javnostmi ministrstva za notranje zadeve. Tam so me napotili na go. Tatjano Mušič oz. naj jim po elektronski pošti pošljem vprašanje o naši pravici do povratnih informacij. To pa je vprašanje, ki bi moralo biti že zdavnaj sistemsko jasno dorečeno. Vemo, da imamo pravico vedeti, kaj se je z našimi podatki zgodilo. Vprašanje se ne nanaša samo na ta primer, temveč na vse primere, v katerih posredujemo tovrstne informacije in ob tem ne dobimo povratnic.

In v primeru Artič je zadeva obležala v predalu več kot dve leti ...

Prepričani smo, da policija v okviru svojih pooblastil ne samo raziskuje, temveč tudi odkriva sume kaznivih dejanj. To sta dve različni stvari. Policija pričakuje, da seveda takoj sporočimo tudi ime žrtve domnevnega dejanja, kar pa vedno ni mogoče. Dejstvo je, da en storilec nima le ene žrtve. Samo vprašanje vztrajnosti pri raziskovalnem postopku je, da se najdejo še druge žrtve. Pri nas pa je skoraj vedno en storilec - ena žrtev. Zakaj naši organi nikoli ne uberejo poti temeljitejše raziskave? Verjamemo, da so ljudje ob primernem pristopu pripravljeni dati številne informacije, ki lahko prispevajo k razkrivanju spolnih napadov na otroke.

Kako pogosto dobivate prijave otrok, ki so bili žrtve zlorabe duhovnika?

Zaznavamo tudi druge spolne napadalce na otroke, vendar duhovniki spadajo med osebe, ki imajo večjo dostopnost do otrok, in s tem seveda več možnosti za spolne napade, tako kot tudi pri drugih poklicih, kjer je več stikov z otroki. Uživajo še posebno zaupanje otrok in staršev, kar še povečuje možnost zlorabe tega zaupanja.

K nam pridejo odrasli, ki so doživljali zlorabljanje pri verouku. Zavedajo se, da je njihov primer po slovenski zakonodaji že zastaral, a nekdanjim žrtvam ni vseeno za druge otroke. Zadnji primer je klic odraslega moškega, ki je opozoril, da je bil zlorabljen za cerkvenimi zidovi v okolici Celja med svojim 14. in 15. letom starosti.

Farani iz Artič na čelu z dekanom Milanom Kšelo - torej podpisniki peticije v podporo župnika iz Artič, zagovarjajo tezo, da takega položaja, če bi verouk potekal v šolskih prostorih, ne bi bilo ...

To je absurd. Prostori ne morejo biti merilo za varnost otrok. Oseba, ki ima namen in potrebo zlorabiti otroka, bo zato izkoristila druge priložnosti in prostore.

Več kot trideset let naj bi se na vasi govorilo o neprimernem ravnanju župnika - pa vendarle je vaška skupnost molčala ...

Tisti, ki so najbližji osumljencu, se najtežje spoprimejo s težavo oz. najbolj goreče zavračajo verodostojnost pričevanja žrtev. Raje verjamejo, da je nekdo prijavil sum iz koristoljubja, obrekovanja itd.

Mislim, da je položaj v Artičah primerljiv z zlorabljanjem otroka v družini. Vas je nekakšna širša družina, kjer se pogosto želijo ohranjati skrivnosti in kjer se z velikimi težavami spoprijemajo s spolno zlorabo. Ob tem je izjemno pomembno, koliko je širša skupnost pripravljena prisluhniti takemu vprašanju. To je vendarle težava družbe kot take in tudi mi v družbi se še vedno težko soočimo s spolnimi napadi na otroke. To se vidi predvsem v zadnjih dveh letih, ko število prijav narašča, narašča pa tudi potreba po njihovem zanikanju.

Kako to mislite?

Samo primer. Na sestanku ministrstva za šolstvo, kot je razvidno iz zapisnika z dne 3. oktobra 2005, je eden od visokih funkcionarjev dejal, da število lažnih kazenskih ovadb narašča ter da jih vlagajo matere in očetje. To je sicer resda iztrgan zapis iz zapisnika sestanka. Toda daje misliti, da je zaskrbljenost "poklicane" javnosti usmerjena v to, za človekovo psiho lažje dojemljivo smer - prijavljajo zaradi maščevanja itd. in ne zato, ker se spolni napadi na otroke dejansko dogajajo. Prepričana pa sem, da pri nas še ni razlogov za to, da bi nas skrbelo zaradi števila lažnih prijav. V primerjavi z leti, ko smo še zelo malo vedeli o spolnih napadih, se število prijav ni drastično povečalo in še vedno ni v skladu s temeljnimi raziskavami o ogroženosti otrok na tem področju. Takšna stališča koristijo predvsem osumljencem, ki v našem prostoru pridobivajo vse večjo moč ter se vse pogosteje postavljajo v vlogo žrtve in celo razlagajo in tolmačijo otrokove pravice.

Zagovorniki župnika iz Artič trdijo, da domnevne žrtve prihajajo iz neurejenih družin in da so starši krivi ...

Ko gre za spolne napade, so ranljivi vsi otroci. Zavedati se moramo, da je spolni napad tudi del kulture, v katero spada odnos do otroka. Otroci v slovenski družbi so še vedno vzgajani v poslušnosti do odraslih, sploh ko gre za avtoritete - župnik pa je ena od njih. Pomislimo samo, da smo tudi odrasli še vedno podvrženi tabuju avtoritet. Zato težko govorimo o kakršnikoli krivdi družin. Predvsem moramo razmišljati, koliko smo vsi pripravljeni spoštovati otrokove pravice.

Kako lahko starši prepoznajo, da je bil njihov otrok spolno napaden?

Pozorni moramo biti na spremenjena, drugačna vedenja pri otroku in nikoli ne izključujmo možnosti, da je lahko otrok žrtev tudi spolne zlorabe. Znaki, ki jih lahko povezujemo s spolno zlorabo, so težave s spanjem, zaprtost vase, apatičnost, agresivnost, nenadno poslabšanje (ali izboljšanje, ker hoče biti boljši otrok) uspeha v šoli, težave s koncentracijo, spolno obnašanje zunaj okvirov otrokove starosti, bolečine v trebuhu, nizko samospoštovanje, pavliharstvo, so brez čustev ali pretirano izražajo čustva, občutki strahu (pred temo, zaprtimi prostori ipd.), uroinfekti, alergije, strah pred dotiki, zmedenost, močenje postelje, težave z iztrebljanjem, beg od doma, poslabšanje vedenja itd.

Iz primera "v okolici Ljubljane" je razvidno, da so otrokovi najbližji pogosto seznanjeni z zlorabo s strani župnika, pa vendarle ne ukrepajo.

Tukaj smo spet pri vprašanjih spoprijemanja s problemom. Če govorimo o tistih, ki so najbližji otroku, zlasti če govorimo o mamah, je tudi njihovo spoprijemanje s težavo, da bi bil lahko otrok žrtev zlorabe, zelo travmatično. Naše izkušnje so, da matere prihajajo v združenje v upanju, da se bodo razblinili njihovi sumi in da bodo dobile potrditev, da ne gre za zlorabo otroka. Mati je v strašni stiski in ta njena stiska izvira tudi iz prepričanja, da je zatajila kot mati, da ni zaščitila otroka ter da je ona tista, ki je kriva za to, da se je zloraba zgodila.

In na to karto se da igrati?

In na to karto igrajo vsi.