Kdo je na oni strani žice?

23. decembra je vladni urad za informiranje odpovedal sodelovanje s Centrom za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Vlade Politbarometer ni več zanimal, neuradno zaradi domnevne neverodostojnosti, uradno pa je bil razlog za prekinitev pogodbe premalo proračunskih sredstev. Istega dne je v Uradnem listu izšlo javno naročilo generalnega sekretariata vlade za "storitve na področju raziskav trga in javnega mnenja". Merjenje javnega mnenja naj bi bilo drugačno od tistega, ki so ga izvajali pri Politbarometru, Valentin Hajdinjak je celo poudaril, da ne obstaja "nikakršna povezava" med novo in odpovedano raziskavo. Novo raziskavo naj bi tako opravljali vsakih 14 dni in ne na en mesec, drugačni pa naj bi bili tudi vprašalniki. Zaželena raziskava naj bi bila podobna tisti, ki jo je na željo kabineta predsednika vlade pred meseci merila že Mediana. Spomnimo, da je z njenimi rezultati Janez Janša nerodno in neprepričljivo dokazoval, da javnomnenjska podpora vladi vseeno ni tako majhna.

Na novi razpis so prišle tri ponudbe. Eno so poslali z Ninamedie, njihova cena je bila dobrih 18 milijonov tolarjev, vendar javnomnenjska agencija na razpis ni poslala vseh zahtevanih dokumentov. Drugi dve prijavi sta bili ustrezni. Mediana je svoje storitve za vlado ocenila na skoraj 31 milijonov tolarjev, Aragon pa na malo več kot 50 milijonov tolarjev. Postavljata se torej zoprni vprašanji. Najprej, kako to, da sta ceni ponudb med sabo tako različni, in kako to, da je vlada odpovedala sodelovanje s Politbarometom in hkrati objavila javni razpis za sodelovanje z drugo javnomnenjsko agencijo. Velike razlike so lahko posledica ohlapnega in slabo napisanega razpisa, na vprašanje, zakaj vlado vendarle zanima merjenje javnega mnenja, pa je Valentin Hajdinjak odgovoril, da "gre za ustaljeno prakso spremljanja javnega mnenja, ki je veljala že v prejšnjih kabinetih oziroma uradih predsednika vlade in tako je tudi danes". Enkrat gre torej za velik, odpovedani projekt urada za informiranje, drugič za manjši projekt spremljanja javnega mnenja v kabinetu predsednika vlade. Malce nenavadno je sicer dejstvo, da je Politbarometer vlado stal na leto 33 milijonov tolarjev, kar je le slaba 2 milijona tolarjev več kot cenejša, Medianina ponudba.

Vendar se zgodba pri teh dveh vprašanjih ne konča. V razpisu obstajata najmanj dva pogoja, ki terjata nekaj pozornosti. Prvi je zahteva generalnega sekretariata vlade, da mora ponudnik izkazati "najmanj eno dobro opravljanje istovrstnih storitev v zadnjih treh letih pred oddajo ponudbe po t. i. conjoint metodi". Conjoint analiza se navadno uporablja v tržnih raziskavah, je metoda, po kateri respondenti ocenjujejo določene lastnosti nekega izdelka, na koncu pa naj bi takšna raziskava ugotovila, katere lastnosti ali kombinacija lastnosti je za respondenta najpomembnejša. Tovrstne analize se zaradi relativne zapletenosti, trajajo pa tudi več časa, pri javnomnenjskih anketah redkeje uporabljajo. Mladina je recimo pred volitvami leta 2000 po tej metodi izdelala fotorobota zmagovalca volitev. Glede na predlagane politične teme so za volilce izbirali tiste, ki so bile zanje najpomembnejše. Za Mladino je takrat analizo napravil ravno Aragon. O njej je v Mladini nedavno govoril tudi Frane Adam, po njegovem mnenju naj bi bila v Sloveniji spregledana. Dejstvo, da je vlada želela omenjeno raziskovalno metodo, ni naključno, na novem razpisu so razločno opazni prstni odtisi sopotnika vlade. Pavel Gantar, poslanec LDS, v polemičnem zapisu na internetnih straneh Liberalne akademije opozarja, "da je to metoda, ki je v politiki mogoče previdno uporabljati, kadar gre za to, da bi promovirali določen politični program ali projekt (npr. reforme), nikakor pa ne more nadomestiti javnomnenjskih raziskav političnih preferenc, podpore posameznim strankam ali vladi". Gantar ugotavlja, da je v primeru, "če vlado zanima samo to, kako naj trži svojo podobo v javnosti in jo poskuša izboljševati, ne glede na politike, ki jih vodi, conjoint analiza primerna za zavajanje javnosti in navsezadnje tudi naročnika, torej vlade same".

Drugi zadržek je še tehtnejši. V razpisu je zapisano, da mora imeti ponudnik raziskave poleg lastnega telefonskega CATI studia tudi možnost nadzora, možnost "dodatne kontrole z elektronskimi in avdio-interaktivnim spremljanjem dela z najsodobnejšo računalniško vodeno telefonsko centralo". Takšna zahteva je navidez logična, dodatni nadzor posameznika iz javnomnenjske agencije lahko zagotovi boljšo izvedbo anketiranja. V sodobnih studiih ima tako nadzornik anketarjev v vsakem trenutku možnost, da prisluhne telefonskemu klicu, ki ga vodi anketar, posluša odgovore respondenta, preverja, kako poteka intervju, kako pridobljene informacije anketar zapisuje na zaslon in podobno. Tovrstni nadzor dela nekatere javnomnenjske agencije tudi opravljajo.

A postavlja se vprašanje, kako je s spoštovanjem zasebnosti. Kazenski zakonik v 148. členu prepoveduje neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje, še konkretnejši pa je Zakon o elektronskih komunikacijah. V njem je recimo zapisano, da se lahko komunikacija snema le v primeru, če sta o tem obveščena prejemnik in pošiljatelj komunikacije. Tako anketar kot respondent. Snemanje je seveda podobno, kot da bi poslušala še tretja oseba, respondent na svojem telefonu pač upravičeno pričakuje zasebnost. Ustavno sodišče je leta 2004 v eni izmed odločb recimo zapisalo, da pravica do lastnega glasu vsakomur določa, "da sam odloči o podobi svoje osebnosti v komunikaciji z drugim". Zapisalo je, "da k tej temeljni pravici sodi tudi to, da se človek sam odloči o tem, kdo bo slišal vsebino komunikacije - le sogovornik, določena zaključena skupina ljudi ali javnost. Odločitev o sebi in o svoji besedi zajema torej tudi določitev kroga oseb, ki naj slišijo vsebino pogovora". Po mnenju ustavnih sodnikov se "varstvo razteza tudi na položaj, ko sogovornik brez vednosti drugega v pogovor kot poslušalca vključi tretjo osebo". Ustavni sodniki so še dodali, da tudi "splošna ugotovitev, da je poslušanje oziroma snemanje telefonskega pogovora na določenih področjih običajno ali celo redna praksa, ne more nadomestiti privoljenja sogovornika, da posluša tudi tretja oseba". Ustavno sodišče se je torej med tehtanjem posegov v komuniciranje odločno postavilo v bran zasebnosti. Elektronsko in avdio-interaktivno spremljanje dela naj bi bilo možno le v primeru, če bi tako anketar kot tudi respondent vedela, da lahko njunemu pogovoru v vsakem trenutku prisluhne tudi tretja oseba. V tem primeru pa bi bila lahko vprašljiva verodostojnost tako pridobljenih podatkov, če bi respondenti sploh želeli sodelovati v nadziranih anketah. Zaradi podobnih zadržkov so pri Politbarometru na generalni sekretariat poslali pismo in predlagali, naj razpis razveljavijo. In naj ponovno presodijo o pravni in etični primernosti pogojev razpisa.

Nekateri predstavniki drugih javnomnenjskih agencij pa so drugačnega mnenja. Pravijo, da ne gre za poseg v zasebnost, ker gre za komunikacijo med pravno osebo - agencijo - in zasebnikom. Nekateri so prepričani, da tovrstni nadzor pravico do zasebnosti pravzaprav zagotavlja, saj bi lahko anketar namenoma ponaredil odgovore, pravijo, da gre zgolj za spremljanje procesa dela, ki nikakor ni povezan niti z vsebino odgovora, še manj pa z osebo, ki odgovarja na drugi strani žice. In seveda, da imajo "pravico, da poslušajo, vendar je vprašanje, kako in kdo". Do tovrstnih podatkov sicer naročnik, ki je v našem primeru generalni sekretariat vlade, v nobenem primeru nima in ne sme imeti dostopa. Paranoična logika namreč dopušča sklep, da bi lahko s tovrstnim nadzorom anketiranja vlada dobila vpogled v politična prepričanja posameznih gospodinjstev oz. respondentov.

Na vprašanje, kaj vlada misli o posegu v zasebnosti, se je Hajdinjak zatekel k izgovoru, ki ga je že nekajkrat uporabila Janševa vlada."Enako merilo za ocenitev ponudbe del je bilo del javnega naročila za storitve na področju raziskav trga in javnega mnenja, ki ga je takratni urad predsednika vlade objavil v Uradnem listu". Hajdinjak se ni motil, tudi Ropova vlada je zahtevala avdio-interaktivno spremljanje dela, conjoint analiz pa v razpisu iz leta 2003 ni. Podrobnejšega pojasnila tiskovni predstavnik vlade ni poslal. Ponovimo. Pogoji vladnega razpisa dopuščajo možnost, da vlada sestavlja seznam političnih referenc posameznih gospodinjstev. Če javnomnenjske agencije merijo priljubljenost gospodinjskih pripomočkov ali blagovnih znamk, problem ni velik. Če pa javnomnenjske agencije merijo politične preference in nadzor kakovosti dopušča možnost, da svoj seznam sestavljajo tudi vladni agenti, je drugače. Gre za nelegitimen in pravno sporen nadzor nad političnim prepričanjem volilcev.

Vprašanje posega v pravico v zasebnost so začeli obravnavati tudi v uradu informacijske pooblaščenke. Primer naj bi podrobno preučili, svoje mnenje pa še pripravljajo.