Nesorazmerno dolg popravek

Potem ko si je vlada podredila skorajda vse vplivne medije, je v predlogu novega zakona o medijih pravico do popravka začuda uredila tako, da je prek nje mogoče urednikom zvezati roke pri njihovem delu. Zakaj bi vlada ob vehementnem prevzemanju večjih medijev rada onemogočala delo urednikov, ki jih sama postavlja prek svojih ljudi v vodstvih medijskih hiš? Odgovor je preprost, vlada in kulturni minister Vasko Simoniti ob spreminjanju zakona nista imela v mislih urednikov iz njima pokornih medijskih hiš, pač pa preostalo peščico, ki si je nikakor ne moreta podrediti. Nova oblast se je pač odločila zavzeti vse medije, čisto vse. Očitno je tudi, da gre pri tem hkrati še za osebno vendeto ministra Simonitija in predsednika matičnega telesa državnega zbora za to področje Branka Grimsa. Oba namreč vseskozi užaljeno zatrjujeta, da jima je bila večkrat kratena pravica do popravka.

In katera nova določila glede pravice do popravka so zastavljena preširoko in bi lahko omejila uredniško svobodo ter zatorej pomenijo očitno nespoštovanje svobode tiska?

Edina resnično sporna, a hkrati tudi protiustavna je šesta alineja prvega odstavka 31. člena v predlogu novega zakona. Po starem zakonu je ta alineja dovoljevala odgovornemu uredniku, da popravka ne objavi, "če je zahtevani popravek nesorazmerno daljši od obvestila, v katerem so navedbe, zaradi katerih se daje, oziroma od dela obvestila, na katerega se neposredno nanaša". Dosedanja ureditev je torej dovoljevala le argumentirane in konkretne popravke primerne dolžine, ki so jih poslali prizadeti. Ni pa dovoljevala prostih spisov. Prav to dovoljuje nova ureditev, po kateri naj bi se že omenjenemu besedilu dodala še tale izjema: "... razen v primerih, ko gre za navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu". Novi del šeste alineje je sporen predvsem zato, ker urednikom jemlje temeljno pravico do zavrnitve objave nesorazmerno dolgih popravkov. Si predstavljate dvostranski članek, na katerega prizadeti pošlje popravek na petih straneh, v njem pa je po njegovem seveda vse polno nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi spodbija navedbe v objavljenem besedilu? Si predstavljate, da se to zgodi pri treh različnih člankih omenjene dolžine v isti izdaji? Si predstavljate dveurni prispevek prizadetih, ki spodbija in bistveno dopolnjuje navedbe enega izmed enournih dokumentarcev TV Slovenija na temo domobranstva in partizanstva? Si predstavljate, da takšen popravek pošljeta obe strani, zagovorniki domobranstva in tudi zagovorniki partizanstva?

Od kod pomisleki, da bi lahko šlo za vladno namero onemogočati delo urednikov? Iz statistike in razpoložljivih moči, ki bi nesorazmerno dolge popravke lahko pripravljale! Statistika pač ne laže, velika večina, po nekaterih raziskavah celo 80 odstotkov vseh popravkov, odgovorov in demantijev, poslanih medijem, je institucionalnega izvora. Pravica do popravka tako že dolgo ne služi več namenu, za katerega je bila sploh ustanovljena. To je varovanju nemočnega posameznika pred velikimi in vplivnimi mediji. Že sedaj to pravico večinoma uresničujejo institucije, v glavnem državne službe in organi. Prav ti pa imajo neskončen človeški potencial v obliki sekretarjev, podsekretarjev, načelnikov in njihovih tajnic za vsakodnevno proizvajanje nesorazmerno dolgih popravkov besedil, ki jih omenjajo. Po novem zakonu bi bili uredniki prisiljeni objavljati tudi takšne popravke.

Predlog zakona predvideva spremembo kar tretjine členov starega zakona. Tudi sicer je spisan pretirano kazuistično, to pomeni, da poskuša preveč natančno urejati čim več možnih dejanskih situacij. Glede na evropsko prakso pisanja medijskih zakonov je to dokaj nenavadno. Nemogoče je namreč popolnoma opredeliti tako raznovrstno in spreminjajoče se področje, kot je področje medijev. Poleg tega tovrstno urejanje s točnim naštevanjem od primera do primera pomeni, da pravna, predvsem sodna praksa potem nima manevrskega prostora za obravnavo morebitnih situacij, ki jih zakon ne ureja. Na tem področju je manj dejansko več. Splošnejše določbe lahko zajamejo veliko več situacij, ki jih prinese vsakdanjik. Pri ureditvi s taksativnim naštevanjem možnih scenarijev, kakršno pozna predlog zakona, pa bodo vsi scenariji, ki jih predlog zakona ne omenja, veliko težje obravnavani po tem zakonu. To v luči medijske svobode morda sploh ni tako slabo. V predlogu zakona pa je tudi kar nekaj povsem tehničnih, formalnopravnih napak, celo sam sebi nasprotuje na dveh mestih, predvsem kjer glede iste zadeve določa dva različna roka. Veljavni zakon namreč v prvem odstavku 34. člena določa, da mora biti prvi narok za glavno obravnavo v sodnih sporih glede popravka opravljen v osmih dneh od vložitve tožbe pri sodišču. To je prav, glede popravkov je namreč čas za prizadetega zelo dragocen, saj se sporne trditve sicer kaj kmalu pozabijo in popravek izgubi smisel. Vrli pisci predloga novega zakona pa so prvi odstavek pustili nedotaknjen, spremenili pa so drugi odstavek in v njem med drugim navedli: "Prvi narok za glavno obravnavo mora biti opravljen najkasneje v dveh mesecih po vložitvi tožbe na sodišču." Kateri rok torej sedaj velja, stari, logični, osemdnevni ali novi nerazumljivo dolgi dvomesečni? Poleg tega je v istem, 34. členu po novem določeno tudi, da mora biti sodba strankam vročena najkasneje štiri mesece po vložitvi tožbe. Kdo razen prizadetega po štirih mesecih sploh še ve, kaj je bilo takrat zapisano? Kdor pa se tega še spomni, gotovo meni, da zapisano besedilo ne potrebuje popravka, če se ga prizadeti v štirih mesecih še ni zganil poslati. Še en zakon pač, ki kar kliče po popravkih, spremembah in dopolnitvah.

Na koncu velja omeniti, da je nova oblast v zanosu uspešnega prevzema večine vodilnih medijev morda spregledala, da bi se ji takšna ureditev lahko tudi maščevala. Ko bi namreč njeni uredniki novinarjem zapovedali določeno pisanje, bi se zagotovo v prizadeti civilni družbi ali gospodarstvu našla kaka do sedaj odvečna roka za pisanje dolgih popravkov. Po novem zakonu bi bili tudi vladi naklonjeni uredniki prisiljeni objaviti razvlečeno navajanje bistveno drugačnih dejstev. Tako bi se kar nenadoma v kakem provladnem dnevniku pojavili daljši prispevki v obliki popravkov, ki bi spodbijali ali bistveno dopolnjevali provladne traktate.