Horuk nad Normandijo!

"Ste pripravljeni na ekscese?" je Črt Kanoni živčno spraševal varnostnike na balkonu, ki je v slovenskem parlamentu odmerjen naključnim obiskovalcem. Tesnoba tiskovnega predstavnika obrambnega ministrstva je skoraj gotovo veljala prisotnosti nekaj mladcev, katerih zlovešče kratke bradice in anoraki s kapucami so nazorno pričali o njih angažirani ... družboslovnosti. A glavni protest pacifističnega kontingenta se je bil za tisti ponedeljek na tisti točki že zaključil: ob uro in pol trajajočem zborovanju slabih tridesetih protestnikov pod taktirko Aktivne Slovenije se je celo eden izmed organizatorjev zgrozil nad tem, kako malo slovenski narod zanima, da smo začeli pri nas tvorno sodelovati pri masovnem pobijanju za denar. Tudi na balkonu državnega zbora je čez kako uro ostal en sam mladenič. S kepo v želodcu je sicer razmišljal, da bi dal spodaj razpravljajočim z glasnim pozivom vedeti, kaj si misli o njihovem vektorju transformacije politike v obrt trgovskih potnikov za vojno industrijo, a se je zavedal, da s tem ne bi kaj dosti dosegel. Ob dveh je sklenil ostati pri prvotni nameri, da dvorano sčasoma zavzame kot poslanec - če ne leta 2008, pa zagotovo leta 2012 - in sistem spremeni od znotraj.

Hram narodove demokracije je javno obratovanje začel natanko ob dvanajstih, opozicijski pobudniki izredne seje pa so bili od samega začetka izrazito ogorčeni nad izostankom televizijskega prenosa. Argument olimpijskih iger jih ni prepričal, a jim razen periodičnega nerganja ni preostalo drugega, kot da stisnejo zobe in svojo pravičniško retoriko naslovijo na entuziaste, ki spremljajo razne Ljubljanske kanale ali celo berejo dnevni tisk. Njihove argumente za sklic izredne seje je prvi strnil Marko Pavliha iz LDS; izrekel je mnenje, da se vlada ob napotitvi štirih inštruktorjev v vojno cono obnaša enako lahkotno, kot bi par otrok pošiljala v obmorsko kolonijo. Obrambni minister da si je izmislil pravljico o mirovni misiji, koalicija naj bi bila naredila vse, da parlamentarno razpravo prepreči, in država se gre zdaj "trkanje po mini vojaških prsih, ki bi morale služiti dojenju in ne nasilju". V najbrž ne povsem naključnem hommageu določenemu skromnonakladnemu tedniku je dodal, da obstaja vsaj petdeset razlogov, da Slovenija ne bi smela v Irak, navedel pa jih je samo nekaj: ker ta vojna ni humana, temveč je humanitarna katastrofa; ker zaradi nje nismo bolj, temveč manj varni; ker tam dejansko nismo dobrodošli; ker pomeni cvetoč posel za nekatere; ker jo je za ilegalno razglasil celo generalni sekretar OZN; ker se je izrodila v sistematično poniževanje Iraka, Bližnjega vzhoda in islama. "Ali bomo dopustili, da zapravimo tisto najdragocenejše, kar nam zavidajo v Londonu, Milanu in Madridu - našo varnost in mirno spanje?"

Kot najvrhovnejša izmed inštanc mu je prišel odgovorit Janez Janša. Večji del svojega izvajanja je zasnoval na argumentu referenduma o Natu, na katerem da smo se volilke in volilci zelo jasno opredelili, kako si predstavljamo prihodnjo varnost. "Slovenija v Nato ni vstopila s figo v žepu; nikoli v predreferendumskih razpravah ni bilo dano vedeti, da želi biti Slovenija le porabnica varnosti." Naš tokratni konkretni prispevek je, objektivno, pač prispevek manjše države, a je vseeno "dovolj soliden". Iz premierovih besed bi bilo možno celo sklepati, da je Nato predvsem humanitarna organizacija, ki pomaga pri potresih in varuje svetovna nogometna prvenstva, za konec pa je naslovil/odgovoril na? vse tiste čez dan večkrat izražene ugovore, da bi Slovenija svojo verodostojnost več kot ustrezno demonstrirala z urjenjem iraških vojakov v sosednjih državah: nekdanji obrambni minister je zatrdil, da bi bil tak projekt tako finančno kot organizacijsko prevelik zalogaj tudi za desetkrat večjo državo.

Naslednji se je odhrkal Dimitrij Rupel, ki je med vsemi visokimi dignitarji vlade kasneje poslansko razpravo najzgledneje spremljal in se z replikami nanjo zdaj čustveno, zdaj konstruktivno tudi najpridneje odzival. Slovenija v Iraku po njegovem sicer sodeluje skromno, a s tem kaže solidarnost ne samo s politiko Iraka, da bi se preuredil in moderniziral, temveč tudi s politiko Nata in OZN, ki si želita stabilnosti širše regije. Ne gre vendar samo za nafto in za plin, gre tudi za jedrsko orožje! Sloveniji sta se nekoč pripisovala introvertiranost in egoizem - da si torej, čakajoč v zavetju, želi predvsem zastonjsko vožnjo. Naš večni zunanji minister se s tem seveda ne strinja, je pa po njegovem res, da so nekatere razlike v pojmovanjih vedno bile - spomnimo se vendar samo omahovanja na začetku osamosvajanja in tudi pri vstopu v Nato. Dobro bi torej bilo, če bi danes ne omahovali, saj konec koncev sploh ne gre za tektonski prelom - če bi šlo, bi to pomenilo, da smo se do sedaj izmikali odgovornosti! Javno pogosto izražena domneva, da se preveč ravnamo po ZDA, preprosto ne drži! Politiki Nemčije in Francije glede teh vprašanj se ne razlikujeta od naše, čeprav sta obe državi preživeli resno krizo, ki je bila v marsičem prav plod tovrstne omahljivosti tamkajšnjih politikov. Odnose z Ameriko moramo razumeti z gledišča "velike slike", ki nujno podrazumeva tudi vse zgodovinske zasluge - ZDA so recimo dale dom številnim Slovencem v času, ko jih je zavrnila celo lastna domovina!

Ko je Frenk Cukjati hotel otvoriti predstavitev mnenj poslanskih skupin, ga je minister Erjavec s tankim glaskom vljudno spomnil, da je tukaj vendarle tudi on in da bi v imenu vlade tudi on želel kaj povedati. Povedal je, da ni nobenega razloga, da Slovenija v Iraku ne bi sodelovala, saj odločitve tako ali tako sprejema Irak sam, Nato pa je bolj v taki svetovalni vlogi.

V sklopu predstavitev mnenj poslanskih skupin je Tone Anderlič zastavil, da bi bilo za Slovenijo veliko bolje, kot da pošilja miniaturno vojaško ekspedicijo, ki na razplet vojne ne bo imela vpliva, če bi se intenzivneje angažirala pri iskanju politične rešitve - "Še posebej, ker imamo zelo aktivnega zunanjega ministra in, v zadnjem času, tudi hiperaktivnega predsednika republike!" Sašo Peče je vse zbrane pozval, naj se slovenskim volilcem družno opravičijo, ker so bili pred referendumom o vstopu v Nato načrtno krmljeni z napačnimi podatki, po katerih članstvo prinaša večjo varnost in celo gospodarske pospeške brez vsakih stroškov in obveznosti. V Desusu menijo, da bi bilo pred takšno odločitvijo morda res pametneje opraviti obsežnejšo javno in parlamentarno debato, da pa je sama odločitev povsem zakonita. Jože Horvat, NSi, je v imenu stranke rekel, da se mu zdi škoda časa za to razpravo, Josip Bajc iz SLS pa je prvi od mnogih pametoval, da se mu zdijo objave spornih karikatur v nekaterih slovenskih medijih večje tveganje za varnost slovenskih državljanov kot pa napotitev tistih štirih inštruktorjev.

Sklicatelji izredne seje so govorili o tem, kako so tudi Američani v Vietnam najprej pošiljali le inštruktorje, za njimi pa še pol milijona vojakov, koalicija pa jim je vračala, da so temo načeli predvsem zaradi "pomanjkanja alternativ pri resnih razvojnih vprašanjih", da jim tako ali tako ni uspelo predstaviti nobenih novih argumentov in da so njihove najvišje vrednote očitno zajedljivost, cinizem in perfidno sprenevedanje. Dva bregova sta drug drugemu očitala demagoški larifari in tudi naslikala podobo dveh povsem drugačnih zavezniških vojsk v Iraku: na eni strani bestialna petrodolarska hunta, na drugi Normandijo-osvobajajoče brigade paladinov luči. Komu se bo morda zdelo zanimivo, da je marsikateri glasnogovornik vladajoče koalicije izrekel mnenje, da v Iraku sploh ni več vojne. "Zdi se mi, da nekako ne znamo ločiti dveh zadev," je dejal Dragutin Mate. "Ena stvar so koalicijske sile, ki so začele vojno, druga stvar pa je usposabljanje iraških vojakov znotraj baze pod okriljem Nata s podporo resolucije ZN." Dodal je, da so slovenski policisti zelo blizu iraške meje od 1. 2. 2004 usposobili že 30.000 iraških policistov, pa ni bilo nobenih hudih protestov.

Cvetka Zalokar Oražem je prebrala Rozino pesem o ministrovih žalostnih očeh (... Ni lahko biti le oproda divjega zahoda ...), Branko Grims pa je zastavil, da se - ko se pri nas govori o Iraku - pogosto jezdi na kombinaciji agresivnega antiamerikanizma in neizživete ljubezni do neuvrščenih na čelu s Sadamom Huseinom. Matej Lahovnik je zunanjega ministra opisal kot živi dokaz Darwinove teorije, da ne preživijo najmočnejši in najpametnejši, temveč najprilagodljivejši, Miro Petek pa je rohnel, da so zaradi napotitve danes najglasnejši tisti, ki so bili med vojno za slovensko samostojnost najbolj tiho: "skrivači in domači izdajalci" so se takrat oglasili šele, ko je bilo že povsem jasno, na katero stran se je varno postaviti, danes pa "polemizirajo iz udobnih foteljev daleč od kriznih žarišč".

Mar bi raje govorili o ptičji gripi, je potarnal Alojz Sok, Rudolf Petan pa je modroval, kako bi bila Evropa - če bi bili Američani v času predsednika Roosevelta glede invazije na Normandijo enako omahljivi kot danes Slovenija - verjetno bistveno drugačna, kot je. Ob tem se je kar tako povprek obregnil ob lik nasprotnika napotitve inštruktorjev, in sicer prek vzporednice z Marto Gregorčič, ki da je svojčas za pot v Irak zbirala sredstva dobronamernih ljudi, potem pa na ta račun preživljala "medene tedne" v Carigradu. Milenko Ziherl, tudi SDS, je dal brez kakršnekoli opazne ironije v glasu vedeti, da ga v zvezi z nikoli-najdenim iraškim biološkim orožjem zanima predvsem, kaj se je z njim vendar zgodilo?! So se ga po tihem polastili zmagoviti zavezniki ali ga je morda staremu režimu ravno še pravočasno uspelo prenesti v kako sosednjo prijateljsko državo? Pavle Rupar je nasprotnike gromovniško povprašal, kje za vraga so njihovi zmagoviti partizanski geni, na podlagi katerih se s titovkami na glavi tako pogumno slikajo v Dražgošah, hkrati pa tako bedno trepetajo, ko je govor o štirih inštruktorjih, ki grejo v Irak učit mir. Krasotna Eva Irgl je oddeklamirala, da sama kot ženska verjetno na vojno gleda nekoliko drugače kot kak moški, da pa se ji zdi odločitev vlade Janeza Janše vseeno pravilna in da se nasploh pod to vlado počuti precej bolj varno, kot se je pod prejšnjo.

Razprava je z vsako preteklo uro postajala vse bolj bezniška. Kvantalo se je vsevprek - Marko Pavliha je Josipu Bajcu zagrozil, da ga bo dal vreči iz dvorane - in prav nič čudnega, da se je Vasji Klavori pripetil lingvistični spodrsljaj tipa: "Gospod Rop, imate pritliko!" Govorili so povsem drug mimo drugega in se res prav debilno ponavljali, seveda pa tudi glasovanje na koncu ni prineslo niti K od priželjkovane katarze. Človek bi si sicer težko predstavljal, da je opozicija vnaprej resno razmišljala o vsaj minimalni možnosti uspeha v smislu vladinega preklica sklepa o napotitvi, koalicijska samohodka pa je - za vsak primer in ker je že ravno lahko - sprejela še poseben Jerovškov sklep, da je bila odločitev sprejeta v skladu z veljavno zakonodajo in zunanjepolitičnimi usmeritvami. Poleg tega so - mišljeno je bilo sicer kot pomirjujoče iztegnjena roka, a so jih predvsem LDS-ovci ob tem strašno pisano gledali, češ da jih prav nič ne briga, če bodo zdaj štirje vojaki tam pisali dnevnik - odredili, da bo državni zbor čez tri mesece podrobneje obveščen o poteku misije.

Takoj po zaključni argumentaciji Karla Erjavca se je z balkona končno kot edini tam do večera ždeči obiskovalec oglasil mladenič iz prvega odstavka, ki si je s tem tudi prislužil ime. Sašo je šest ur in pol mirno poslušal debato, potem pa pravi, da si preprosto ni mogel kaj, da ne bi svojega lončka pristavil še on. Spregovoril je o tem, kako je življenje največja vrednota sploh in kako ni Slovenija zavezana absolutno nobeni nuji, da bi se kamorkoli pošiljali kakšni vojaki. Ko je razlagal, da se bomo imeli natanko tako, kakor si bomo postlali, sta ga dva varnostnika že pehala proti izhodu, in ko je napovedal, da bo treba vojne izklopiti iz ekonomskega sistema, ga je tretji ravno zagrabil za noge. Ker se je trudil v prostoru ostati čim dalj, da bi lahko poslancem povedal čim več, je dobil opazovalec vtis, da so ga uniformirani kerlci pošteno grobo zavihteli skozi vrata, vendar potem zunaj drug z drugim niso imeli nobenega problema več. Ko sem se s Sašom pogovarjal dan kasneje, ni čutil do nikogar nobene zamere. Razume, da mu po veljavnem redu beseda ni pripadala, čeprav se mu je v nekem hipu zazdelo, da bi lahko pravila za trenutek ukrivili, ko so si pa vendar šest ur in pol skupaj delili isti prostor (očitno fant še ni doumel, kako globoko vrače tam spodaj boli kinta za to, kdo se jim - izvzemši TV-kamere - svaljka tam zgoraj). Še bolj trdno ostaja pri svoji prvotni nameri, da bo sistem spremenil od znotraj. "S tem se imam namen ukvarjati, dokler bom živ. Se me bo že še slišalo."