Politično partnerstvo za blaginjo

V torek opoldne se je zdelo, da bo v Sloveniji počilo. Drnovšek še ni podpisal zakona o azilu, politiki pa so na glas razmišljali o ustavni obtožbi. Najprej je tiskovno konferenco napovedal Janez Janša, dve uri pozneje je bil na vrsti Janez Drnovšek. Napoved Janševe tiskovne konference je obetala spektakel. Premier naj bi spregovoril o "aktualnih političnih zadevah".

V majhnem tiskovnem središču slovenske vlade se je trlo novinarjev. Novinarska vprašanja so se ponujala sama od sebe. Bo Janša govoril o Drnovšku? Bo spremenil zakon o azilu, se bo tudi on napotil v Darfur? Kaj je z Drnovškovim gibanjem za pravičnost, morda grozi enotnosti koalicije? Kaj pa pomilostitve? Se bo premier vprašal, ali je predsednik republike še zmeraj opravilno sposoben? A novinarji smo čakali zaman. Janez Janša je potegnil drugačno politično potezo. Kot da je zgodba o Drnovšku samo zgodba za rumene medije, je v slovenski politični prostor vrgel novo temo. Njegova politična poteza je bila strateško sijajna, preusmeril je pozornost javnosti, pridobil inicativo, izpadel spravljivo. Drnovška je omenil samo na koncu. Pa še to zelo pazljivo in državniško. In tiskovna konferenca Janeza Drnovška je bila potem samo tiskovna konferenca o humanitarni pomoči. O notranjepolitičnih prerekanjih ni bilo besede.

Janez Janša pa ne bi bil Janez Janša, če nova zgodba ne bi imela širšega ozadja. Premier je na spravljivi tiskovni konferenci vsem političnim strankam v podpis ponudil sporazum o sodelovanju političnih strank pri izvajanju Strategije razvoja Slovenije. Premier je doslej pogrešal dialog, vsa razprava o Damijanovih reformah naj bi se krivično orientirala le na enotno davčno stopnjo, na projekt, "ki ni cilj, ampak le ena izmed poti do tega cilja". Zato je modri gospodar vsem strankam predlagal, da se znebijo "nekaterih naših slabosti", da sklenejo "široko razumevanje in soglasje", da v želji po iskanju odgovorov na izzive sodobnega sveta in izvajanja strategije razvoja Slovenije poiščejo "najboljšo rešitev v parlamentu". Ker naj bi bil glavni cilj predlaganega sporazuma "povečanje človekove blaginje in kakovosti življenja", se zdi, da so parlamentarne stranke dobile ponudbo, ki je ne morejo zavrniti. Tisti, ki se s ponujeno roko političnega premiera ne strinja, naj ne bi bil za razvoj Slovenije, namesto blaginje vseh državljanov pa naj bi ga vodili ozki, partikularni politični cilji.

Kljub spravljivim besedam v Janševi ponudbi pa njegova poteza odpira nekaj vprašanj. Petstranski tekst namreč ne vsebuje nikakršnih konkretnih predlogov. V njem je veliko besed o pravni državi, gospodarski konkurenčnosti, dialogu, celo o človekovih pravicah in socialni pravičnosti. Vendar poleg všečnih gesel ni podrobnejše razlage. Kaj recimo pomeni zaveza, "da naj se tržna regulacija in podjetniška logika poslovanja delno uveljavita tudi na področju družbenih dejavnosti, kot so socialno varstvo, zdravstvo, šolstvo, znanost in druge"? Do katere mere želi država privatizirati zdravstvo in šolstvo? Napisano je recimo, da naj se država pospešeno umakne iz gospodarstva. Kako? Tako kot pri Mercatorju ali kako drugače, bolj pregledno? V predlogu so tudi besede o prilagodljivejšem trgu dela in spremenjeni politiki zaposlovanja. Ali to pomeni dodatne spodbude za nova delovna mesta ali pa manj delavskih pravic? Morda kar oboje. Ponujeno Partnerstvo za razvoj omenja tudi, da sta pomembna elementa demokracije "svoboda javnega izražanja in pluralnost medijev". Velik del slovenske opozicije pa je mnenja, da ravno poteze aktualne vlade v Sloveniji znižujejo svobodo tiska. V predlaganem sporazumu sta še posebno zanimivi dve podrobnosti. Janša v tekstu omenja Strategijo razvoja Slovenija. Slavi projekt Ropove vlade, ki je bil sprejet le nekaj mesecev pred volitvami. Zanimivo je dejstvo, da Janša v podpis ponuja programski tekst, ki se sklicuje na omenjeno strategijo, v njem pa ni omenjen vladni program za reforme. Program, ki naj bi bil operativna izpeljava ponujenega dogovora. V tekstu prav tako ni omenjena enotna davčna stopnja. Program partnerstva se pri davčni reformi omejuje zgolj na besede o poenostavljanju, zmanjševanju obremenitve dela in delnem povečanju potrošnje, onesnaževanja in premoženja. Morda ravno "delno povečevanje obremenitve potrošnje" pomeni nastavke za vsiljeni konsenz o dvigu nižje stopnje DDV. Sicer pa Janšev minister za razvoj Jože P. Damijan v svojih javnih nastopih enotno davčno stopnjo še zmeraj prepoznava kot najboljšo možno davčno reformo. Kar je smešno, premier je v torek strankam v podpis ponudil spravno programsko besedilo o razvoju Slovenije, njegov minister pa je še dan poprej na nacionalni televiziji zagovarjal rešitev, ki najbolj razburja opozicijo in sindikate.

Zaradi omenjenih dejstev je Janševa poteza politična. Ponujena roka reformistične sprave nima vsebinskega, pač pa politični predznak. Janez Janša je potem, ko so ulice preplavili protestniki, ko je njegova vlada spremenila medijsko zakonodajo, ko so se zamenjale uprave in nadzorni sveti, ko je bila razpuščena protikorupcijska komisija, ko je brez pogovora z opozicijo v Irak poslal štiri vojaške inštruktorje, kar naenkrat spremenil svojo podobo. In ponudil roko sprave. Pa še ta sprava je le navidezna, ponujeni dogovor je namreč tako splošen, da dopušča različne interpretacije. Podpisi voditeljev parlamentarnih strank bi Janši dali političen mandat, da si lahko splošne stavke razlaga tako, kot si pač želi.

In politični odmevi? Spravni Pahor je s pobudo zadovoljen. Bruseljski poslanec namreč vladi vseskozi ponuja roko dialoga, a verjetno v naivnosti dela politične napake. Kacin je bolj previden, po svoje osoren, LDS pripravlja posebna vprašanja o predlaganem sporazumu. Poslanci SNS v svojih stališčih še niso poenoteni, mnenje koalicijskih strank pa naj bi bilo že vnaprej dogovorjeno. Torej navdušujoče pozitivno.

Janša se verjetno ne moti, ko je ocenil, da je za reforme potreben družbeni konsenz. A vprašanje je, zakaj ga je začel iskati šele sedaj. Iskren, "odprt javni dialog o pomembnih vprašanjih" je njegova vlada začela kakšno leto dni prepozno. Če seveda z njim tokrat sploh misli resno.