Skrivnostni konec tandema

Novica, ki je prejšnji teden prišla iz Istrabenza, je pošteno presenetila tako poslovno kot splošno javnost. Igor Bavčar, predsednik uprave Istrabenza, se je sporazumno razšel s svojim prijateljem Gorazdom Čukom, ki je kot svetovalec uprave skrbel za področje prehrane. Uradna razlaga, objavljena tudi na spletnih straneh ljubljanske borze, je: "Z današnjim dnem (6. marec 2006) sporazumno preneha delovno razmerje Gorazda Čuka, svetovalca predsednika uprave v holdinški družbi Istrabenz, d. d., ki je bil posebej zadolžen za področje prehrane, kjer njegovo delo ni prineslo pričakovanih rezultatov." Zadeva je presenetljiva tudi zato, ker nerazdružljivo prijateljstvo med Bavčarjem in Čukom izhaja še iz začetka 90. let, ko je Bavčar po propadu Demosa ustanovil Demokratsko stranko, katere tajnik je postal Gorazd Čuk. Že takrat je bil Čuk Bavčarjeva desna roka in ga je skoraj ves čas precej tesno spremljal. Ko je bil Bavčar poslanec, sta si s Čukom celo delila pisarno. Leta 1994 so se združili LDS, Demokratska stranka, Socialisti in Zeleni in Čuk je postal eden od sekretarjev LDS ter najtesnejši osebni sodelavec Bavčarja kot podpredsednika LDS. Ko je bil Bavčar v službi vlade za evropske zadeve, je Čuk ostal v stranki.

V času, ko je bil Bavčar poslanec, ne glede na to, da navidez ni imel vpliva, so k njemu hodili direktorji, ki so vodili lastninjenje podjetij, in se pogovarjali, kako izpeljati zadevo. Danes bi temu preprosto rekli, da so hodili k Bavčarju lobirat. Takrat si je Bavčar ustvaril dobre stike s pomembnim delom menedžmenta, med drugim tudi z naftaši. Iz obdobja lastninskega preoblikovanja Istrabenza, z začetka 90. let, pozna tudi Janka Kosmino, ki je Istrabenz vodil od leta 1974.

Ko se je Bavčar vrnil v vlado kot direktor službe za evropske zadeve, je deloma izginil s poslovnega prizorišča, a poslovne stike je še naprej ohranjal Čuk. Zato ni naključje, da je bil leta 1997 Čuk postavljen v nadzorni svet Istrabenza. Bavčar je v Istrabenz vstopil leta 2002 in za predsednika uprave ga je nekako postavil prav Čuk, čeprav je imel glavno besedo pri Bavčarjevem imenovanju Janko Kosmina. V času, ko se je Bavčar ukvarjal z evropskimi zadevami, formalno nista imela povezav, vendar ko pride v Istrabenz, postavi Čuka za svetovalca uprave, četudi je član nadzornega sveta. Glede na to, da je Bavčar zase prihranil ključne pozicije, je Čuk sedel v nadzornih svetih, ki jih Bavčar ne bi zmogel obvladovati, saj po zakonu vsak lahko sedi v največ petih nadzornih svetih. Tako je Čuk precej časa sedel v NS Pivovarne Laško, Zavarovalnice Concordia, ki jo je vodil Bojan Korsika, še eden od Bavčarjevih prijateljev, ki zdaj sedi tudi v nadzornem svetu Istrabenza. Poleg tega je od leta 2004 Čuk v NS Droge oziroma od leta 2005 Droge Kolinske, skupaj z Bavčarjem, in v NS Mercatorja.

Med drugim je bil Čuk tisti, ki je Zoranu Jankoviću, odstavljenemu predsedniku uprave Mercatorja, povedal, da odhaja. Bil je pooblaščen, da prenaša takšna sporočila. Pikre opazke, ki so letele na tandem Bavčar-Čuk iz krogov LDS, so bile, da sta kot dvojčka. Zato ocena, da je bil Čuk zgolj Bavčarjev tajnik, ni povsem točna. Čuk je imel razmeroma proste roke oziroma Bavčar je bil za mikrofonom, Čuk pa je niti vlekel iz ozadja. Poleg tega je Čuk po poslovnem profilu tiskar in ima precej uspešno tiskarno ČukGraf v Postojni.

Istrabenz in prehrana

Ko je junija 2002 na čelo Istrabenza prišel Igor Bavčar, se je tečaj delnice Istrabenza vzpenjal in rasel lepo vzporedno z indeksom SBI 20. Vse do sredine leta 2004, ko je tečaj delnice Istrabenza začel padati, indeks SBI 20 pa je rasel še naprej. Poglejmo malo bolj podrobno. Do začetka leta (februar) 2004 je tečaj delnice Istrabenza naraščal in dosegel vrh pri skoraj 11.400 tolarjih za delnico. Po tem je spet nekoliko padel, pa spet zrasel in večkrat dosegel ceno več kot 11.000. Do konca leta 2004 pa je tečaj delnice padal. V začetku leta 2005 se je nekoliko dvignil in nato po marcu le še padal in se ustalil pri ceni okoli 7400 sit za delnico. Ko je Bavčar prevzel mesto predsednika uprave, junija 2002, je bila delnica vredna nekaj več kot 7000 sit.

Če ta gibanja delnice povežemo z dogodki v Istrabenzu, ugotovimo naslednje. V začetku leta 2004 so bile po mnenju nekaterih borznih analitikov delnice Istrabenza močno precenjene, predvsem zaradi govoric o kapitalskih povezavah s Petrolom in govoric o prodaji črpalk. Te naj bi bile šibka točka koncerna, zato je bilo bolje, da jih prodajo in se usmerijo v turizem in energijo. S kupnino od črpalk pa bi lahko prišli do donosnejših naložb. Na primer živilske. Uprava se je res odločila in svoj delež v OMV Istrabenz prodala OMV-ju za 95 milijonov evrov, čeprav so nekdanjemu prvemu možu in zdaj prvemu nadzorniku Janku Kosmini prirasle k srcu. Tako je postala OMV Istrabenz lani marca preteklost. Še prej je Istrabenz postal večinski lastnik Kolinske in 24,99-odstotni lastnik Droge ter je delnice tega podjetja kupoval tudi s pomočjo povezanih družb: Kolinske, ID in holdinga Maksima. Namen prevzema Kolinske je bil pospešitev združitve z Drogo, ki je bila dokončno izpeljana maja lani, vodstvo združenega podjetja pa je prevzel Robert Ferko, prej predsednik uprave Droge. Istrabenz je postal 56-odstotni lastnik Droge Kolinske.

Tako je prehrana postala strateška usmeritev Istrabenza, ki naj bi z močnim portfeljem prehrambnih izdelkov in blagovnih znamk pripeljala Istrabenz do tržnega vodje na trgih srednje in jugovzhodne Evrope. Takrat je Igor Bavčar v intervjuju za Dnevnik dejal: "Razpoložljiva sredstva, do katerih smo prišli s prodajo svojega deleža v OMV Istrabenzu, smo enostavno želeli vložiti v eno od divizij, kjer bi lahko ustvarili dodano vrednost. In prehrambna industrija je eno takšnih področij, predvsem če računamo na konsolidacijo te industrije tudi v srednji in jugovzhodni Evropi. Pogosto so me sicer spraševali, zakaj smo se odločili ravno za panogo, ki se ji ob vstopu v EU obeta nekaj pretresov, vendar sam ne verjamem v slabe in dobre panoge, verjamem le v slaba in dobra podjetja. Z dobro ekipo in s prodorom na trge, kjer še ni velikih globalistov in kjer tudi še ni konsolidirane trgovine, lahko pridemo do dodane vrednosti."

Srbija

Apetiti pa se niso ustavili samo v Sloveniji. Srbija je bila veliki plan in s prevzemom Grand Proma in Soko Štarka je bil cilj Droga Kolinske do leta 2010 doseči, da bo vsaka od blagovnih znamk uvrščena med prve tri v regiji. Lani so Droga, Kolinska in Grand Prom izmenjali kapitalske deleže, tako da je Droga Kolinska postala 75-odstotna lastnica slednjega, ta pa eden večjih lastnikov v združenem podjetju. Po opravljeni kapitalski povezavi je Grand Prom prevzel vodenje poslovanja Droga Kolinske na trgih SČG, BiH in Makedonije, lastnik Grand Proma Slobodan Vučičević pa postal izvršni direktor skupine Droga Kolinska za trge jugovzhodne Evrope. S to povezavo je Droga Kolinska vstopila tudi v lastniško strukturo Soko Štarka, proizvajalca sladkarij, ki ga je sredi lanskega leta prevzelo podjetje Grand Kafa, hčerinsko podjetje Grand Proma.

Kot so pisali v Delu, v Srbiji krožijo govorice, da naj bi večja količina denarja iz živilskega posla končala na računih v Cipru in Švici. Med tremi, ki so se okoristili s poslom Grand Prom, pa naj bi bila tudi dva Slovenca. Javnost je lani razburila tudi izjava Vučičevića v srbskem časniku Glas javnosti, da je Droga Kolinska pravzaprav v nizozemski lasti, ki pa so jo tako Vučičević kot v Istrabenzu zanikali. Prav sporni posli v Srbiji naj bi bili eden izmed razlogov za Čukovo odstranitev. Čeprav je prejšnji teden Robert Ferko s sporočilom na straneh borze zanikal, da so slabi rezultati Droge Kolinske krivi za Čukov odhod. "Prepričani smo, da je bilo tudi kapitalsko povezovanje v Srbiji pravilen strateški korak. Vsi postopki prevzema so bili vodeni po načelu maksimalne skrbnosti dobrega gospodarja in v interesu dolgoročnega razvoja družbe Droga Kolinska v regiji jugovzhodne Evrope. Opravljeni so bili tudi skrbni pregledi in vrednotenje družb Grand Prom in Soko Štark," je zapisal. Hkrati pa je z objavo zneskov, koliko je dal za srbski podjetji, zanikal tudi, da so k Čukovemu odhodu pripomogle domnevne nepravilnosti pri lanskem prevzemu Grand Proma in Soko Štarka. Droga Kolinska je za nakup Grand Proma plačala 58,125 milijona evrov, za Soko Štark pa 33 milijonov evrov, kar je po Ferkovem mnenju poštena cena.

Poslovni rezultat Istrabenza je v preteklosti večinoma izhajal iz kapitalskih dobičkov oziroma finančnih naložb in ne iz poslovanja. Po načrtih pa naj bi združeno podjetje Droga Kolinska ustvarilo 50 milijard tolarjev prihodkov in več kot dve milijardi tolarjev dobička. Prehrambna divizija Istrabenza je lani poslovala slabo, saj je Droga Kolinska od maja do konca leta 2005 pridelala 194 milijonov izgube. Kdo je torej odgovoren za slabe rezultate?

Zakaj Čuk?

Zelo umestno je vprašanje, ki se nenehno pojavlja v medijih, zakaj zaradi slabih rezultatov v eni od divizij zamenjati svetovalca uprave, če pa je bolj logično, da se zamenja predsednik uprave te divizije. Razlaga, da je Bavčar sporazumno odpustil prijatelja Čuka zaradi nezadovoljivih rezultatov, nekako ne 'pije vode'. Zato se pojavljajo razna ugibanja o tem, kaj je bil pravi vzrok za odpoved. Po nekem scenariju naj bi bil to sporen nakup Grand Proma, za katerega je bil odgovoren Čuk, ki je bil tudi eden glavnih pogajalcev za povezovanje med trgovskimi družbami Delta, Mercator in Agrokor. Zdaj pa naj bi se pogajanja utegnila zavleči, ker je bil ravno Čuk tisti, ki bi mu edinemu uspelo povezati te tri družbe. Nekateri menijo, da je šlo za osebna nesoglasja med dolgoletnima partnerjema.

Eden izmed naših virov ocenjuje, da gre v primeru odstavitve Čuka za tektonski premik. Kot pravi, 80 odstotkov menedžerjev ne ve, koga sme poklicati, Bavčarja ali Čuka, saj sta imela vloge dobro razdeljene. Čuk je po duši poslovnež z dobrim instinktom za posle, Bavčar pa ima občutek za sklepanje zavezništev, zato sta kot dobro usklajen dvojec delovala zelo dobro. Poslovne operacije Istrabenza v Srbiji veljajo za enega izmed najbolj ambicioznih slovenskih projektov v regiji, vprašanje je bilo le, kako ga izpeljati. Istrabenz kot tak je bil sposoben izpeljati posle v Srbiji, a zdaj je vprašanje, kako bo šlo naprej. Najverjetnejša razlaga za odstavitev Čuka, kot še pravi naš vir, je spor osebne narave. Namreč ne glede na to, kako velik je Istrabenz, je bil za njiju premajhen. Oba sta se petelinila, kljub temu sta v preteklosti vedela, kaj se lahko zgodi, če eden izmed njiju zapusti uspešen tandem. Zato bosta pripravljena brzdati svoj ego.

Precej umestna je tudi izjava enega izmed neimenovanih sogovornikov Dela, ki pravi, da je Bavčar vedel za vpliv združevanja živilske industrije in strateškega partnerstva v Srbiji na Istrabenzove poslovne rezultate. In ker nenadne odločitve niso v njegovem slogu, je razlog za zamenjavo Čuka, ki med drugim sedi v NS najpomembnejših Istrabenzovih naložb, nekje drugje. Očitno gre za zelo premišljeno potezo, ki ima v ozadju nekaj drugega. Naš vir meni, da si želi Bavčar kupiti nekaj časa, saj naj bi se stolček zaradi slabih rezultatov Istrabenza majal tudi njemu. Bavčar naj bi reševal tudi lastno glavo in hkrati zaščitil prijatelja. Zato se je Čuk žrtvoval za prijatelja, ki bo medtem poskrbel za oba. Gotovo se Bavčar lahko kaj pogodi z Janezom Janšo.

Bavčar se je v Financah oglasil na pisanje o raznih scenarijih za Čukov odhod, ki jih zavrača, zavrača pa tudi osebne žalitve, ki namigujejo na nečedne posle v poslovanju Istrabenzovih podjetij. Očitno pa se bodo kadrovske karte v Istrabenzu še mešale, vsaj če je verjeti govoricam, da naj bi slabi rezultati divizije prehrane odnesli tudi Srečka Kendo, člana uprave Istrabenza, iz katere pa naj bi se poslovil tudi Niko Trošt, ki naj bi po nekaterih informacijah pristal na čelu uprave novogoriškega Hita.