Ekonomski nacionalizem

Privatizacija NLB postaja v zadnjem mesecu središčna os merjenja političnih in ekonomskih interesov. Privatizacija je ena osrednjih neoliberalističnih idej vladne ekonomske reforme, čeprav je v nasprotju z vladno logiko ekonomskega nacionalizma. Tukaj tiči tudi očitna vladna namera, da si podredi temeljne upravljavske in menedžerske vzvode pomembnih družb, še posebej če so v politični javnosti veljali za poslovna oporišča stare oblasti.

Zgodovina se očitno tudi v bančništvu rada ponavlja. Med sedanjo in preteklo privatizacijo NLB je veliko nenavadnih podobnosti. To še posebej velja za moč in vplivnost vlade, le da sta pa bila pred petimi leti odločilna igralca Drnovšek in Rop, danes pa dvojec Janša-Bajuk. V obeh primerih sta bila uprava in nadzorni svet povsem odrinjena od vsebinske razprave in soodločanja. Prodaja NLB je bila pred leti z vidika plačane kupnine za državo dober posel. Toda s strateškorazvojnega vidika je bila to slaba rešitev. Bila je nekakšna čakalnica. KBC je čakala na dokončen prevzem v letu 2006, vlada si je politično oddahnila. Vsi drugi so bili zgolj statisti. Pravi poraženec pa je bila NLB, ki je ostala z razvojnega vidika na pol poti.

Novih privatizacijskih scenarijev je veliko. Ključno naj bi bilo prerivanje med državo in belgijsko KBC za strateško lastništvo v banki. V ozadju političnega arbitriranja o pravem modelu privatizacije naj bi stali tudi ekonomski dokazi. Večina temelji na konceptih ekonomskega nacionalizma. Poglejmo tri pogoste argumente.

Prvi je institucionalne narave. Vlada je odgovorna za razvoj nacionalnega gospodarstva in spodbujanje lastnih razvojnih dejavnikov. Mednje sodijo velika podjetja. Ta morajo imeti svoj sedež v Sloveniji, od koder obvladujejo svoje mednarodne podjetniške mreže. V globalnem svetu potrebujemo nacionalne korporacije. Tu sedaj sledi drugi argument. Vse razvite evropske države ščitijo svoja vodilna podjetja kot temelj gospodarske suverenosti. Zato je smiselno, da ravnamo podobno tudi v Sloveniji. Tretji dokaz ponuja nekakšen "nacionalni interes" kot skupni interes državljanov, ki pove, do kam lahko seže ekonomska globalizacija.

Vsi trije argumenti so teoretska polomija. Koncept ekonomskega nacionalizma je izgubil bitko s teorijo ekonomskega liberalizma že konec XIX. stoletja. Ahilova peta prvega argumenta je preprosta. Kdo naj zagotavlja prevlado domačih velikih podjetij? Njihov dominantni položaj ni sporen, če je rezultat podjetniških sposobnosti, tržne konkurenčnosti in številnih mehkih mrež vplivov interesnih skupin, o katerih govori M. Olson. Nasprotno pa je, če si ta položaj zagotavlja z nekakšnim osrednjim političnim vplivom, ki ga je Popper že zdavnaj razglasil za utopični socialni inženiring. S tega zornega kota so politiki vseh barv in političnih opredelitev vedno znova brezčasni funkcionarji socialističnega načrtovanja. In to velja tudi za sedanjo slovensko vlado.

Drugi argument s svojo preprosto atavistično logiko "zob za zob" trči na problem nadzorovanega kapitalizma. Tu trčimo na dva paradoksa. Globalnega trga in ekonomske konkurence ne morejo zagotoviti politično pogojeni lokalni monopoli. Tržna načela delujejo univerzalno ali pa jih ni. To je klasični paradoks ekonomskega nacionalizma, ki je nezdružljiv z logiko tržne družbe. Toda tudi laissez-faire ne deluje. Nenadzoravana ekonomija dejansko ogroža svobodo in sproža državni intervencionizem. To je paradoks ekonomske svobode. Obojega niso razumeli niti naši zagovorniki domačijskega niti liberalnega kapitalizma. Rešitev je stara. Napetost državno-tržno, družbeno-zasebno lahko razrešimo samo s popperijansko "odprto družbo", političnim dialogom in Schumpetrovo podjetniško avtonomijo. Vsega tega je v Sloveniji vse manj, zato nam kapitalizem povzroča vse večje težave.

Na tretji točki zlahka dokažemo, da je "nacionalni interes" preprosta politična manipulacija. Pomeni namreč predvsem politični interes elit in je še bližje zasebnim interesom posameznih političnih veljakov. V tranzicijskih državah se država ne podreja politiki korporacij, o čemer je nekdaj govoril J. K. Galbraith, temveč politične elite dejansko obvladujejo podjetja. Za nameček ne obstaja metoda agregiranja posamičnih interesov na nekakšni nacionalni ravni. Niti tržni mehanizem niti politična demokracija ne zagotavljata racionalne družbene izbire. Obstaja tudi najslabša možnost. Da je izbira nedemokratična in na koncu tudi neracionalna. Če bo prevladala sedanja politična logika privatizacije NLB, se bomo približali predvsem tej možnosti.

Sklep je jasen. Politično odločanje je ekonomsko neracionalno, avtonomno menedžersko upravljanje je očitno politično nevzdržno. Posledice so neizbežne. Državno usmerjane družbe so večinoma manj učinkovite od zasebnih. Rešitev je tudi jasna in je celo neodvisna od same lastninske strukture. Lahko jih strnemo v tri pravila. Prvič, družbe s prevladujočo državno lastnino morajo delovati kot menedžersko vodena podjetja. Drugo pravilo. Družbe naj kotirajo na borzi, da bo igra vrednosti transparentna ter vstop in izstop lastnikov čim bolj svobodna. In tretjič, način privatizacije in prestrukturiranja mora temeljiti na kulturi odgovornosti in medsebojnega zaupanja.

Privatizacijo NLB bi torej morali najprej obrniti z glave na noge. Namesto političnih iger in političnega inženirstva mora to postati imanentno poslovni in menedžerski proces. NLB je treba čim prej uvrstiti na borzo. Država bi morala pri privatizaciji skrbeti za kulturo zaupanja v delniški kapitalizem. S tega vidika je začeti proces privatizacije pred petimi leti domala nepovraten proces. Gre samo še za verodostojen zaključek drugega dejanja. Z veliko verjetnostjo je torej edina racionalna poslovna rešitev prevzem banke s strani KBC.

Dosedanji privatizacijski model NLB se je preprosto izpel. Vračanje v "nacionalizacijo" je ekonomsko nesmiselno, napredovanje "privatizacije" se zdi politikom nadvse tvegano.

Reformna formula 26XY odstavljenega ministra J. P. Damijana je bila dobra kompromisna rešitev. V ospredje je namreč postavila poslovno logiko, država zgolj nadzira privatizacijske procese. Toda nič ne pomaga. Damijana politično ni več, ekonomski problemi privatizacije NLB pa ostajajo.