Nova pravila

Ker je v Krahoziji komunajzarska epoha dokončno ugasnila in se zdaj po hitrem postopku vetri vse, kar se vetriti da, ne morejo biti seveda nobena izjema pravila, ki regulirajo obnašanje novinarjev v državnem zboru. Stari razuzdani ureditvi, po kateri so si lahko predstavniki sedme sile kar sami izmišljevali, kam bi se jim pasalo napotiti in niso o tem tudi prav nič vestno poročali ustreznim uradnim inštancam, je dokončno odklenkalo. Nič več si razvajene kanalje ne bomo mogle špogati ždenja po hodnikih, da bi na ta račun vendarle dobili izjavo tega ali onega udeleženca zaprtih sej parlamentarnih teles, državnozborna služba za odnose z javnostmi pa se je sprva namerila celo presojati, ali se držimo novinarskega kodeksa, in nam na podlagi tovrstnih ocen ukinjati akreditacije.

Sama zgodba ni nova. Zaskrbljene notičke na temo so se po medijih pojavljale že vse od januarja, a je zdaj prvič resneje završalo, ko se je na terenu pokazalo tisto, kar se je zdelo zdravi pameti precej nepredstavljivo: da nameravajo novi pravilnik dejansko tudi izvajati. Medijsko najbolj izpostavljena je bila zgodba novinarke POP TV Polone Movrin, ki je s snemalcem tako kot že neštetokrat prej na hodniku čakala pred zaprtimi vrati seje parlamentarne protikorupcijske komisije, a so ju varnostniki odstranili, češ da je to po novem prepovedano. Posebej pavlihovsko ob tem deluje dejstvo, da to ni držalo niti s povsem tehnične plati, saj so nova pravila začela veljati šele s prvim aprilom, torej več kot teden dni pozneje: Movrinova je poklicala Lončarja, ki je to dejstvo potrdil in razložil, da je moralo pri posredovanju varnostne službe priti do "napake", a naslednji dan se je scenarij ponovil: ne samo, da so bili novinarji s hodnika odstranjeni, temveč jim je bilo tokrat celo onemogočen začetni fototermin, torej sploh niso smeli posneti prihoda članov komisije. Ko je Movrinova pozneje (v času, ko bi lahko s tem v zvezi kaj konkretno ukrenil, ni bil dosegljiv) dobila Lončarja, naj bi ji ta dejal, da gre očitno spet za napako.

Zaostritev

Problem z novimi pravili je v tem, da jih že dan potem ne bo več mogoče jemati kot prvoaprilsko šalo - neučakanost pri njihovem izvajanju pa jasno kaže na to, kako veselo jih v državnem zboru mislijo uveljavljati. Zgodba se je začela, ko so sredi januarja sprejemali nov hišni red, kjer je bilo v trinajstem členu jasno odrejeno, da se morajo vsi novinarji (rednim akreditiranim poročevalcem iz parlamenta prej tega ni bilo treba) pri prihodu in odhodu zglasiti na recepciji in da so dolžni pri tem poročati, h komu so namenjeni. Ker je to seveda grozljiva odredba, ki samo za začetek komurkoli, ki bi ga to iz kateregakoli razloga zanimalo, omogoča vpogled v novinarjeve vire za posamezno zgodbo, so novinarji, ki pokrivajo delovanje parlamenta, ustanovili Klub poročevalcev v državnem zboru, da so lahko družno protestirali ter svoje ogorčenje tudi uradno naslovili na generalnega sekretarja. Ko se je Lončar z njimi sestal, naj bi jim dal vedeti, da lahko razume njihove pomisleke ter da bo primerno ukrepal: kljub temu je hišni red ostal nespremenjen, v praksi pa je začelo osebje na recepciji novinarje namesto h komu spraševati kam so namenjeni, kar je dejansko precej ista reč.

Je pa Lončar že takrat omenil, da se v kratkem pripravljajo še druge spremembe, saj da so v pripravi tudi novi "Pogoji za delo predstavnikov medijev v državnem zboru". Klub poročevalcev je prvi osnutek dobil februarja in v njem zaprepadeno zasledil, da po novem "zadrževanje predstavnikov medijev na hodnikih pred sobami, kjer potekajo seje ali delovni razgovori, zaprti za javnost, ni dovoljeno." Poročevalci so to interpretirali kot poskus konkretnega odmerjanja, čigavo izjavo lahko dobijo in čigave ne. "Kako trapasto! Udeleženci zaprtih sej pogosto že itak neradi dajejo izjave, tako da je bilo čakanje po hodnikih edini način, da jih sploh dobimo in tako javnosti prenesemo vsaj neko osnovno informacijo," mi je dejala ena izmed novinark. Še bolj šokantno - in tukaj počasi resnično preidemo na teren, kjer se kombinirata žanra znanstvene fantastike in čiste grozljivke - pa je bilo določilo, po katerem naj bi parlamentarna služba za odnose z javnostmi po lastnih kriterijih presojala, ali je bilo vedenje posameznih predstavnikov medijev v državnem zboru v skladu z novinarskim kodeksom, na podlagi te ocene pa bi lahko generalni sekretar celo preklical akreditacijo. Kar je nekako podobno, kot če bi pri nas v računovodstvu glede na poslančeve izjave v posameznem Mladininem članku določali, ali je še primeren za poslansko funkcijo.

Poročevalci so si bili edini, da lahko o skladju ali neskladju s kodeksom odloča izključno naše častno razsodišče, ali kot je strnil posebej besni kolega: "Kaj, svojega lastnega poslanskega kodeksa niso sposobni dolge mesece niti sprejeti, zdaj bodo pa meni sodili na podlagi mojega?!" Klub poročevalcev je nemudoma formiral tričlansko pogajalsko skupino, ki je svoje ogorčenje spet predstavila Lončarju. "Novinarji smo zdaj kar naenkrat obravnavani kot varnostna grožnja," pravi Urška Mlinarič, novinarka Večera in glasnica Kluba. "Najhuje je to, da nam ni bil za spremembe v dolgih pogovorih predstavljen en sam argument, ki bi ga lahko upoštevali kot tehtnega. Dosedaj nam je gospod Lončar vselej pojasnil, da gre pač za 'nadgradnjo pravil' in 'reorganizacijo dela v DZ', ampak tega samega na sebi, torej brez konkretnejših pojasnil, ne moremo sprejeti kot argument. Ocenjujemo, da nova pravila dejansko omejujejo novinarsko delo, v določenih okoliščinah pa ga celo onemogočajo. V bistvu so napisana po principu 'Kar ne morem prepovedati, omejim.' V preteklih letih nismo novinarji povzročali nobenih incidentov ali situacij, zaradi katerih bi bile nove določbe umestne."

Klub poročevalcev je na Lončarja naslovil tudi uradni protest proti tem "kasarniškim pravilom", a nanj dolgo niso dobili konkretnega odgovora. Bali so se, da se čutijo oblastniki dovolj močne, da bodo kljub protestom pravilnik gladko sprejeli, bojazen pa je bila podkrepljena z določenimi izjavami. Frenk Cukjati se je recimo za Odmeve na svoj strašljivo prijazni način posmehnil, da "je žal tako povsod po svetu, kjer se grejo resno politiko", iz česar je mogoče sklepati, da smo slovenski zaskrbljeni novinarji tazadnji bušmani, vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko pa nam je dal vedeti, da se v parlament pač vstopa skozi vrata, ne pa da noter plezamo skozi okna. Frenka so dopisniki TVS demantirali že v prispevku, ki je sledil njegovi izjavi (kjer so postregli s konkretnimi primerjavami s parlamenti v Rimu, Berlinu in Londonu ter ne nazadnje tudi z evropskim parlamentom, kjer te potem, ko si enkrat dobil akreditacijo, nihče ne vpraša praktično ničesar več). Na Tankota sem naslovil zaporedje vprašanj, recimo Kdaj ste nazadnje videli novinarja v parlament plezati skozi okno?, Za predstavnika katerega medija je šlo? in S čim smo vas dosedaj tako skrajno ogrožali in ali je kaj, kar lahko storimo tudi sami, da bi vam bilo v prihodnje lažje pri srcu? Po mejlu mi je odgovoril, da je bila njegova izjava le prispodoba in da jo je treba kot tako jemati v kontekstu. Ocenil je, "da moramo vsi prispevati tudi k boljši podobi državnega zbora, saj nam ne more biti ravno v ponos, da je po hodnikih razložena, pogosto celo razmetana vsakovrstna oprema in pripomočki". Naše novinarske svobode novi red po njegovem ne ogroža, saj imamo na voljo službe za odnose z javnostmi poslanskih skupin, marsikatero informacijo pa tako ali tako dobimo "mimo utečenih kanalov".

V sredo je potem v javnost prišla nova, končna verzija pravilnika, ki je zdaj uradno podpisana in veljavna. Avtorji so vsaj tisto najbolj sporno odredbo iz prejšnje verzije omilili, a so si obenem ponekod pustili tudi odškrnjena vrata za širše interpretacije-po-potrebi. Iz pravilnika so tako umaknili konkretno določbo, da se morajo novinarji na recepciji prijavljati v skladu s 13. členom hišnega reda - a ni zaradi tega hišni red seveda čisto nič manj veljaven! Lovro Lončar mi je razložil, da bo v praksi to videti tako, da novinarji na dan, ko bodo v parlamentu potekale seje, ne bodo izpraševani o svoji destinaciji, na druge dneve pač - je pa res, da jih ne bo potem po hodnikih nihče spremljal in preverjal resničnosti njihovih navedb. Možnost presojanja skladja z novinarskim kodeksom je šla v celoti ven, in ko sem Lončarja povprašal, komu konkretno je kaj tako grozljivega sploh padlo na pamet, se je znašel v zadregi, češ da je bilo oblikovanje delovnega teksta dolgotrajen proces in da bi zdaj težko rekel - morda je bil to on sam, morda kaka druga služba ... "Poslovnik DZ določa, da pogoje dela določi generalni sekretar," mi je pojasnil, zakaj je novi pravilnik sploh potreben, "dosedaj v taki obliki niso bila zapisana - in pazite, ne gre samo za pogoje, gre tudi za vaše pravice! Še vedno trdim, da je ureditev evropsko primerljiva - ni najbolj rigorozna, pa tudi povsem odprta ne!"

V končni verziji je ostala za poročevalce strašansko sporna prepoved čakanja pred zaprtimi vrati. V obrazložitev mi je Lončar pokazal fotografijo iz Dnevnika, na kateri novinarji na hodniku skorajda ležijo, ter pokomentiral, da to nekako "ni" in da se čuti dolžnega novinarjem zagotoviti dostojne delovne razmere (zelo resen zelo konkreten predlog Kluba poročevalcev, naj jim pred sejnimi dvoranami potemtakem inštalira stolčke, je očitno naletel na gluha ušesa). Prav tako v končni verziji ostaja prepoved close-up snemanja materiala, ki ga imajo poslanci na svojih klopeh, novinarju pa je ob dnevih, ko ne potekajo seje, bivanje v državnemu zboru po 17. uri celo prepovedano (čeprav Lončar obljublja, da nas bodo v primeru predhodnih dogovorov vseeno spustili noter). Vsa oprema, ki je novinarsko-snemalne ekipe v danem trenutku ne uporabljajo, mora biti shranjena v garderobi ali v novinarski sobi - hecno pa je, da na teh odrejenih lokacijah generalni sekretar na moje eksplicitno poizvedovanje ni mogel jamčiti za njeno varnost.

Kontrast

Na pozitivni noti: če nič drugega, ima novinarski ceh v tem trenutku še vedno na voljo vsaj možnosti stvarjenja dovoljšnjega viharja, da se upošteva kot partner v dialogu in da si mu političnih komisarjev-nadzornikov vseeno ne upajo odmerjati kar javno, po črki zakona. Veliko vprašanje je, če bo čez leto ali dve še tako. Kolobocije z novim pravilnikom so namreč potekale v tednu, ko je parlament sprejemal novi medijski zakon, ki smo ga mnogi percipirali kot izrazito mračnjaškega. To je bil teden, ko se je med razpravo poslancem NSi prav po freudovsko zarekalo (ko so govorili o poslušanosti radijskih postaj, je prišla ven "poslušnost"), zraven pa smo bili priča pravemu slapu jadikovanj poslancev SDS o trpljenju, ki smo jim ga povzročali grdigrdi novinarji (v trenutku, ko si nekdo drzne javno opredeliti za SDS, da ga odpišemo kot "politično prase"). To je bil teden, ko smo lahko zvečer v poročilih videli, kako Frenk Cukjati nadira novinarje, naj bodo tiho ali pa naj se odstranijo iz dvorane.

Ondan sem ob neki neformalni priložnosti kramljal z enim izmed naših najbolj izpostavljenih strokovnjakov za primerjalne medijske ureditve. Razlagal mi je o tem, kako britanski študij novinarstva vključuje tudi predmet Shorthand, torej veščino hitrega zapisovanja podatkov na terenu. Moji nejeveri navkljub mi je znanec razlagal, da britanska sodišča - če ima novinar iz tega predmeta opravljen izpit - zapiske na procesih upoštevajo kot materialni dokaz. Ob sami pomisli na to, kakšno zaupanje morajo imeti potemtakem na Otoku do novinarskega stana in kakšno težo polagajo na tvojo besedo novinarja, sem malodane potočil solzico: še posebej, ko sem stvari postavil v kontrast z miselnim horizontom naših oblastnikov.

Če poleg tiste o "dvanajst let na petdeset let podlage" obstaja ena sama rdeča nit v zagrenjeni retoriki naših dolgoletnih opozicijskih in zdaj končno tudi prikoritnih Janezov, bi bila to nit o podkupljenih komunajzarskih medijih in podkupljenih komunajzarskih novinarjih. Sama teza sicer počiva na določenih realnih temeljih: veliko, če ne kar večji del novinarjev resnih medijev novi vladi resnično ni naklonjenih. A mnogo bolj kot neki osebnostni izprijenosti ali kapitalski kabalistiki bi to lahko razložili z dejstvom, da si naša "desna" politična opcija pluralizem predstavlja tako, da masovno sovražno prevzema največje medije in potem po njih flagrantno politično kadruje ter se radostno požvižga na voljo delovnih kolektivov - tudi in še posebej, ko ta ne bi mogla biti bolj nedvoumno izražena. To je opcija, ki želi BREZ ENEGA SAMEGA DOBREGA NAVEDENEGA RAZLOGA iz nas, kadar smo v parlamentu, napraviti skrbno preštete šolarčke, za šefa tako kompleksne in pomembne institucije, kot je nacionalna televizija, pa je sposobna brez vidnejšega sramu nastaviti prodajalca avtomobilov, ki je nad izvolitvijo presenečen celo sam, češ da o problematiki nima pojma. Če z mislimi sežemo v bližnjo preteklost, se bomo spomnili, da je to opcija, katere top PR-ovec je vsem ministrstvom konkretno naročal, naj kršijo tako zakone kot ustavo in namerno begajo medije ter jim ne posredujejo ključnih informacij, kar je afera, zaradi katere bi v vsaki nebanana republiki letela vlada. Ko je bil PR-ovec tako bedast, da so ga pri tem početju zasačili, se mu ni zgodilo nič hudega, temveč se mu je v nagrado za molčečnost zrihtala čudovita nova službica, in to v PR-u, kjer v nebanana republiki seveda ne bi mogel več delati do konca svojih dni. To je, nadalje, opcija, katere generalisimus precej stoično dopušča, da nas njegovi ministri tepejo, njegovi nižjeešalonski PR-ovci pa so sposobni novinarja - namesto da bi mu hvaležno popokali vse členke na nogah, da je sploh prišel na tako vsebinsko-ničevo kalvarijo - mirno vreči celo iz Kongresa žena SDS, da lahko potem putke-tutke za zaprtimi vrati jadrajo na iluziji vsaj nominalne relevantnosti.

In ob vsem tem se je težko otresti suma, da si naši Janezi-na-oblasti vsake toliko dejansko privoščijo par trenutkov - recimo po napornem delovnem dnevu, recimo melanholično strmeč skozi okno v padajoči mrak - ko se iskreno sprašujejo, zakaj za vraga jih ne maramo.