gospodarstvo / Jeklena doba
Še pred leti je veljalo, da je jeklarska industrija v krizi. V Sloveniji so hoteli zapreti vse jeklarne, odpustiti vse delavce, potem pa so se stvari začele spreminjati.
Tibor Šimonka, predsednik uprave Slovenske industrije jekla
© Borut Krajnc
Še nedavno je prevladovalo mnenje, da je treba jeklarsko industrijo opustiti in delavce odpustiti. Kdaj se je zgodil preobrat?
Globalno gledano je bila pred desetletji vsa jeklarska industrija po svetu predimenzionirana. Tako rekoč vsaka država je hotela imeti svoje strateško jeklarstvo. Že s samim koncem hladne vojne, če malo banaliziram, so se potrebe po jeklu bistveno zmanjšale. Svoje je prispevala tudi tehnična revolucija, z nastankom nekaterih novih materialov (plastika ...) pa so se potrebe dodatno zmanjšale. Zato so imele pred desetletjem vse tradicionalno jeklarske države velike težave. Proizvodne zmogljivosti so bile velike, potrebe pa so se bistveno zmanjšale. Začele so se redukcije, odpuščanje, kot veste, je tudi železna lady imela v tistem času največ težav prav z rudarji in jeklarji. Podobno je bilo v Ameriki. Nova tehnološka revolucija in novonastale strateške, politične ali vojaške razmere v svetu so pripeljale do tega, da so se kapacitete zmanjšale. Tako je bila ta industrija nekaj let v zatonu in prisiljena izpeljati sanacijo in prestrukturiranje.