Zadrege z NLB

Umik države iz gospodarstva in privatizacija državnega premoženja sta kot večna igra v reformnem peskovniku. Politika z njima vedno znova buri pričakovanja glede novih lastniških povezav, poslovnih strategij in kadrovskih menjav.

Vlada ima pred seboj tri povezane ekonomske projekte. Projekt prevzema evra je podedovala in zanj ni bilo treba storiti veliko novega. Strukturne reforme je v idejnem paketu dobila na intelektualnem trgu, čeprav ni prav dobro razumela, kaj je kupila. Zato se je visoka reformna retorika hitro razblinila ob prevladujočem ekonomskem nacionalizmu. Tretji projekt se ukvarja s svojevrstnim političnim prevzemanjem in upravljanjem osrednjih slovenskih korporacij ter gradnjo novih poslovnih mrež.

Projekt političnega prevzema korporativne Slovenije se je začel najprej z zamenjavami menedžerskih vodstev v pomembnih slovenskih korporacijah. Ta faza je skorajda končana. Metoda je bila povsem decentralizirana, od primera do primera različna, potekala pa je prek prevzema nadzornih svetov, ki so potem legalno postavljali nova menedžerska vodstva. Vse skupaj sta izpeljala oba paradržavna sklada ali pa koalicija politično lojalnih zasebnih lastnikov.

Drugi steber tega projekta je strokovno, institucionalno in politično zahtevnejši. Vlada želi privatizirati nekatera državna podjetja, prodati deleže svojih podjetij in nasploh spremeniti dosedanjo vlogo obeh osrednjih paradržavnih skladov. To je politična obljuba in del reformne agende, toda pri tem bi še vedno rada zadržala svoj politični vpliv. Zato povsod pristaja na delno privatizacijo, išče obrobne strateške partnerje, stavi na domače zasebne lastnike in si pridržuje kontrolni delež lastniških pravic. Reforma Kada in Soda pa je varno raztegnjena v nedoločljivo prihodnost.

Zadnji del tega projekta je najbolj nevaren. Tu se je vlada preprosto lotila institucionalnega inženiringa. Ustvariti želi nove podjetniške tvorbe na posameznih področjih (igralništvo), gradi nove finančne skupine okoli osrednjih državnih bank in zavarovalnic (NLB, Triglav, NKB), mika jo strateško prestrukturiranje pomembnih infrastrukturnih dejavnosti (energetika). Toda na vseh frontah ji preprosto zmanjkuje lastnega in domačega razvojnega kapitala, predvsem pa nima jasnih razvojnih strategij in še manj ustreznih menedžerjev, ki bi vse skupaj lahko izpeljali.

Zadrege z NLB so tipičen primer njenih sedanjih zablod. Ker vlada kot največji lastnik NLB nima jasne razvojne strategije, sta oba dosedanja tuja lastnika, KBC in EBRD, ob preteku starih privatizacijskih opcij napovedala skupen in skorajda sočasen umik. Tujega strateškega partnerja bo pri sedanjih pogojih težko dobiti. Toliko želeni domači investitorji pa so za njun lastniški delež oziroma za dodaten privatizacijski paket in želeno dokapitalizacijo banke preprosto premajhni. V Sloveniji bi sicer lahko zbrali okoli 1,5 milijarde domačega kapitala, toda po metodi vezne gospodarske posode bi zato bistveno oslabili razvojne možnosti drugih podjetij. Scenarijev glede takšnih in drugačnih konzorcijev lastnikov je tudi tokrat na pretek, toda noben ni posebej realen.

Rešitev pa je v resnici preprosta. NLB bi morali uvrstiti najprej na borze in tam izpeljati vse prodaje, preprodaje in dokapitalizacije. Kapitalski trg je namreč najbolj transparenten način določanja cen in vključuje vse predvidljive in naključne spremembe. Hkrati pa bi morala tehnične operacije in odgovornosti po logiki zdravega korporativnega upravljanja prevzeti menedžersko vodstvo banke ter nadzorni svet, ki sta sedaj povsem v ozadju. Tudi leta 2002 so vse operacije privatizacije NLB vodili zunaj banke in kot član tedanjega nadzornega sveta sem dodobra doživel vse čare te korporativne lutkovne predstave. Zgodovina se ponavlja. V Sloveniji pod nobeno politično oblastjo ni mogoče nadomestiti njene moči s trgom in normalnimi vzvodi korporativnega upravljanja.

Teoretične razlage so na dlani, čeprav prihajajo iz različnih vetrov. Marksistična analiza je že zdavnaj pokazala, da politika prevladuje v družbi, če si prisvoji ekonomske funkcije. Marksizem je s tega vidika teoretska podstat naših levih in desnih vlad. Mladi Popper je kot socialni liberalec predlagal, kako naj politiki s postopnim socialnim inženiringom gradijo ustrezne gospodarske ustanove in poslovne mreže. Tako je zakoličil novoliberalni institucionalni gradualizem, ki ga sprejema tudi sedanja vlada. Sodobna politična ekonomija pa je dokazala, da teza o dobronamerni vladi ne obstaja. Politični in ekonomski trgi niso učinkoviti. Vlada zato ne maksimira družbenih koristi, temveč svoje interese, kjer jo zanimajo predvsem tiste spremembe, ki ji zadoščajo za ohranitev politične oblasti. Zato državni posegi na podjetniški ravni tudi v Sloveniji praviloma povzročajo več škode kot koristi. Menedžerska teorija je dodala zadnji žebelj. Če so cilji podjetij nejasni, če učinkovitost ni del poslovne kulture in ni prave verige odgovornosti, je poslovanje družb slabo, ne glede na lastništvo. Vse troje je za slovenske politike in njihove menedžerske uradnike španska vas.

Velika Britanija je svoj privatizacijski paket gnetla 17 let, Nova Zelandija polovico manj. Prevladovale pa so ekonomske dimenzije privatizacije in ne politični interesi. Nas preganja politični paradoks privatizacije. Če privatizacija ukinja politično moč, zakaj država sili vanjo? Pri nas je privatizacija dejansko politično sredstvo, kako utrditi in ne izgubiti oblast. Alokacija lastninskih pravic je tako zgolj način redistribucije političnih kvazi rent. Zato je vse skupaj tako kaotično in nepregledno, predvsem pa zamudno in dolgoročno neučinkovito.

Reforme in privatizacije ne moremo uresničiti, če ju cepimo z ekonomskim nacionalizmom in želeno politično dominacijo v družbi. Taka institucionalna kemija razvojno preprosto ne deluje. Zato vse bolj rinemo v legitimacijsko krizo in polarizacijo razvojnih vrednot. Ekonomsko obljubljamo nov svet, toda politično si prizadevamo ohraniti starega. Zveni znano. Natura non facit saltum.