Gre parada v nebovzetje

"Ne morem pozabiti, da navsezadnje Mladina zbira podpise zoper parado in da je podpisana cela vrsta zelo dobro znanih imen. Se pravi, da moramo to na nek način razumeti kot odklonitev. Hkrati je bila cela vrsta pisem bralcev in cela vrsta člankov, ki so bili zoper parado. To je potem kontraproduktivno," je poročal Aleksander Zorn, državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, med drugim zadolžen tudi za državne proslave. Parade ne bo. Namesto parade bo država fotokopirala scenarij prireditve, ki se je na Trgu republike odvijala junija 1991. "To bo velika replika osamosvojitvene proslave, ki je bila pred petnajstimi leti in ki je bila izjemno popularna," je napovedal državni sekretar Zorn.

Bolje, da država fotokopira scenarij iz leta 1991, kot da začnejo ljudje, ki se jim parada ne zdi primeren način praznovanja, fotokopirati članke sedanjega predsednika vlade iz leta 1985, ko Janez Janša konsistentno razlaga, zakaj ne mara parade.

Vendar ne gre zgolj za to, da bi država parado odpovedala zaradi Mladinine peticije in pisem bralcev. Tudi ne gre za to, da bi vlada parado odpovedala zgolj zato, ker vrhovni poveljnik oboroženih sil, predsednik države Drnovšek, ob oznanilu novice o paradi reagiral zelo jezno. Celo svojega svetovalca za notranjo politiko, Maksa Lavrinca, ki na državnem odboru za proslave ni dovolj jasno povedal, da predsednik ni za parado, je šutiral. In ga potem spet vzel v službo. Razlogi za odpoved parade so globlji. Odpoved parade ima v resnici kulturno ozadje. Nenavadno je zgolj to, da Aleksander Zorn, državni sekretar v kabinetu predsednika vlade in tudi predsednik strateškega sveta za kulturo, ni zaznal tistih kulturnih standardov, ki so se začeli v Sloveniji uveljavljati kakšni dve desetletji nazaj in zaradi katerih ideje o paradah vsaj v tem trenutku trčijo ob javnomnenjsko bariero.

Medtem ko smo v makedonski Bitoli z zloščenimi škornji butali ob asfalt in se potem v toaletnih prostorih zaskrbljeno spraševali, zakaj je naš urin čisto krvav, je poročnik, komandir našega voda, razlagal, da je ni lepše reči od tropa soldatov, ki sinhronizirano marširajo po ulici. Vojaško korakanje je bilo za našega poročnika ultimativno estetsko doživetje. V tem trenutku v Sloveniji živi 546 tisoč prebivalcev moškega spola, ki so starejši od 35 let. Torej v tem trenutku v Sloveniji živi okrog pol milijona ljudi, ki so bili deležni JLA-jevskega drila strojeve obuke. In pol milijona ljudi iz lastne izkušnje ve, da je zaskrbljeno opazovanje barve urina hrbtna stran estetike sinhronizirano korakajočih moških teles. Dodajmo še vse tiste, ki so grozo estetike korakanja spoznali prek ustnega izročila. In tiste, ki jim je za estetiko korakanja sicer vseeno, ne morejo pa pozabiti na briljantni kantavtorski komad Marka Breclja Parada. "Gre parada v nebovzetje, tukaj pa ostaja smetje."

Člen ustave, ki na precej neortodoksen način govori o obrambi slovenske države, se v najvišjem pravnem dokumentu ni znašel zaradi leporečja. "Pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja." Ta člen se je v ustavi znašel zaradi negativnih izkušenj z militarizmom. V ustavi je zato, ker imamo v teh krajih preveč slabih izkušenj z ambicijo vojske, da bi se petljala v politične zadeve. Preveč slabih izkušenj imamo z ambicijo vojske, da bi se vpletala v civilne zadeve.

Pa ne gre zgolj za slabe izkušnje. To, da je militarizem dojet kot negativna kulturna vrednota, je rezultat političnih bojev, ki so se odvijali v osemdesetih letih. Mirovno gibanje, ki je obstajalo v Sloveniji, je bilo sicer na moč heterogena reč. Z mirovnimi iniciativami so se ukvarjali tako različni ljudje, kot so Marko Hren, danes računalniški strokovnjak v državni upravi, Gregor Tomc, danes univerzitetni profesor, takrat pa avtor besedil Pankrtov, ali dr. Anton Stres, tedaj predsednik komisije Pravičnost in mir, danes pa celjski škof. Pa Janez Janša, seveda. Če se je del mirovnega gibanja zavzemal za demilitarizacijo in je to razumel kot ukinitev vojske, se je drugi del ukvarjal s tem, da je opozarjal na politične apetite jugoslovanske armije. Ne glede na različne ideje, ki so obstajale v mirovnem gibanju, bi kak skupni imenovalec vendarle lahko našli. Recimo skupni imenovalec, da vojske ne moremo razumeti kot estetskega fenomena. Če pa se želi vojska predstaviti kot estetski fenomen, je to znak za resen razmislek. Vojska ne more biti politični faktor. In ne more se vpletati v civilno sfero.

V kakšnem kontekstu se je pojavila ideja o vojaški paradi? Novica o načrtovani paradi je bila objavljena februarja. Januarja letos je bila objavljena novica, da slovenski vojaki odhajajo v Irak. Vlada je želela novico o odhodu v Irak zapakirati v dve sorti celofana. Prvič, operacija v Iraku naj bi bila mirovna. Drugič, operacija v Iraku naj bi bila grozno varna, tekla naj bi daleč za frontno linijo. To, da bagdadska ekspedicija ni mirovna operacija, ker v Iraku ni niti modrih čelad niti kakšnih drugih mirovnih sil, je bilo jasno nemudoma. Konec februarja so vojaki odrinili v Bagdad. Maja so do Slovenije prišle novice, da bagdadska ekspedicija ne posluje v idilično mirnem, pač pa v zoprnem vojnem okolju. Maja letos so do medijev butnili valovi političnih bojev, ki so povezani z imenovanjem novega načelnika generalštaba. Vse to kaže, da kulturni standard, zapisan v ustavo, da Slovenija pri zagotavljanju varnosti izhaja predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja, ni samoumeven.

Tudi državni sekretar Aleksander Zorn je bil ob odpovedi parade dovolj ilustrativen: "Zato je nesmiselno riniti s tistim, kar pač zbuja nelagodje, ne glede na to, ali je upravičeno ali ni. Ob dvajset letnici si predstavljam velikansko parado v Ljubljani."