plinska terminala / Neokolonializem velikih korporacij

Kako ste postali zaščitnik Kvarnerja in njegovih prebivalcev?

Na Krku smo živeli prekrasno in mirno, dokler niso tu skušali uresničiti načrta Družbe Adria, ki je želela izvažati rusko nafto prek pristanišča Omišalj na Krku. Marsikdo je bil prepričan, da bi ta načrt povzročil katastrofo, saj bi v Kvarner na leto izteklo pet milijonov ton balastnih vod. Ko je javnost izvedela za načrtovano gradnjo plinskega terminala v Omišlju, se je zbrala skupinica dvajsetih odraslih. Uvideli smo, da imamo tri možnosti. Prva možnost je bila odseliti se, druga ostati pasivni, čakati, da se kaj zgodi, in iskati uteho v vinu, tretja pa začeti boj. Odločili smo se, da se moramo poskusiti boriti, pri čemer nismo bili prepričani, da nam bo uspelo. Jasno pa nam je bilo, da je to naša moralna dolžnost, saj se ta svinjarija dogaja na našem domačem dvorišču. Sprva smo bili veliki pesimisti, usoda pa je hotela, da so bili med nami pomorščaki, ljudje, ki so delali v industriji, in različni strokovnjaki, tako da smo lahko sami opravili ekspertizo na kraju samem. Sam sem se takrat prvič ukvarjal z vprašanjem balastnih vod; ko sem ugotovil, koliko gradiva o tem je najti na spletu, sem se kar sesedel. Poleg tega je ravno takrat doživel brodolom tanker Prestige (pred Galicijo) in prepričan sem bil, da se tudi pri nas ne bi mogli izogniti podobni katastrofi.