Napake ni mogoče popraviti

Film je obrtniško dobro narejen. Mi pa smo se že med predvajanjem spogledovali, ker smo čutili, da ni bilo danega dovolj poudarka organom za notranje zadeve. To so bili miličniki, kriminalisti in delavci Službe državne varnosti. Vsi so k osamosvojitvi prispevali svoj delež.

Vaše vloge sploh niso pokazali?

Spregledali so prispevek organov za notranje zadeve. Tega ni mogoče več popraviti, saj bo film te dni šel v javno predvajanje. Potem ga bodo prikazali tudi v vseh šolah. Zato smo toliko bolj prizadeti. Novega filma ne moremo narediti, od kod pa nam tudi denar. Tako je postal ta film edini dokument o osamosvajanju Slovenije. Zato se nam zdi, da smo zapostavljeni.

Kaj pa ste vi kot takratni šef policistov v filmu najbolj pogrešali? Kaj bi vi postavili vanj?

Osamosvajanje se ni začelo s prihodom Demosa na oblast. Naj omenim samo miting resnice, ki bi moral biti 1. decembra 1989. Takrat smo že naredili načrt zapore hrvaško-slovenske meje, ki je bil potem uporabljen 8. oktobra 1991, ko smo razglasili tudi monetarno samostojnost Slovenije. To smo opravili po točno teh načrtih. Priprava na miting resnice je bila zelo pomembna, saj se je takrat zgodil prelom v naših glavah. Vedeti morate, da smo bili miličniki v veliki večini v partiji. Zato smo morali preklopiti iz ideologije o bratstvu in enotnosti ter Jugoslaviji. Govorim za večino miličnikov, nekaterim nam je bilo to jasno že veliko prej.

Kako pa je policija konkretno sodelovala v osamosvojitveni vojni?

Na spopad smo se pripravljali že od maja 1990, ko je prišla na oblast nova vlada. Naredili smo tudi predvidevanja, kako naj bi JLA posredovala v Sloveniji, in na podlagi teh predvidevanj smo že avgusta 1990 pripravili obrambne ukrepe. Tudi ko je bil 23. decembra plebiscit, smo bili v pripravljenosti ... Med samo vojno pa je bila ena ključnih nosilcev vojne posebna enota milice, katere poveljnik sem bil, moj namestnik pa je bil Jože Kolenc. Ta enota je nosila največje breme oboroženih spopadov z JLA. Torej, sodelovali smo v bojih, varovali smo skupščino, varovali smo kurirsko službo, ko so prinašali na televizijo prispevke iz vse Slovenije. Uspehi pa so bili najboljši tam, kjer smo sodelovali s teritorialno obrambo, kjer tega sodelovanja ni bilo, so bili tudi uspehi slabši.

Kje pa s teritorialno obrambo niste sodelovali in zakaj?

O tem ne bi rad govoril. V glavnem je bilo sodelovanje dobro. Razumljivo je, da je bilo pričakovati večjo disciplino in red pri nas, ker smo bili profesionalci. To je normalno, saj smo bili poklicni miličniki in takrat smo bili tudi vojaki. Teritorialno obrambo pa so sestavljali vpoklicani državljani v uniformah.

Pri katerih konkretnih bitkah so sodelovali policisti?

Policisti so sodelovali v vseh bojnih akcijah na mejnih prehodih, pa tudi znotraj države. Največja bitka in najbolj nevarna je bila v Trzinu, ko so se izkrcali padalci iz Niša, vendar jih je specialna enota obkolila.

V Trzinu so menda policisti morali nositi na varno pripadnike teritorialne obrambe, ki so podlegli pritisku!

Tega zdaj ne bi rad poudarjal, ker je to čisto človeška reakcija, da se kdo razjoka, ker ga je bilo strah. Tam je šlo za resen spopad. To so normalne stvari in tega ne bi štel nikomur v slabo in tudi ni fer do teh fantov, ki so bili tam, da bi jih zdaj podcenjevali ali žalili. V tistih dneh je bilo tudi mene strah. Zato ne bi šel na te delitve, kdo je bil hrabrejši. Pogum je treba uporabljati s pametjo.

Spomnim se, da se je v Nedeljskem dnevniku pisalo, da so se na Medvedjeku pripadniki teritorialne obrambe po prvih strelih razbežali in da je sreča, da so bili tam policisti, ki so menda pobirali orožje za pobeglimi teritorialci.

To je res. Enako v Krakovskem gozdu. Miličniki so tam nabrali za cel traktor orožja, ki so ga za sabo pustili pripadniki teritorialne obrambe.

Kaj naj bi bil namen tega filma, kjer so policisti spregledani?

Ko je bila vojna končana, mi nismo mogli počivati. Morali smo se pripraviti za prevzem državne meje z Italijo, Avstrijo in Madžarsko, ker je JLA odšla. Morali smo varovati mejo s patruljami in z zasedami. Poleg tega smo se morali pripravljati za vzpostavitev hrvaško-slovenske meje. Ni bilo časa, da bi analizirali svoje boje in se hvalili ter si pripenjali kolajne. Teritorialna obramba pa je bila prosta teh nalog in so se začeli uveljavljati tam, kjer je bilo treba, in tam, kjer ni bilo treba. Precej je bilo to na račun milice.

Ampak od tega je minilo že petnajst let?

Še zmeraj so pod tem vtisom. Še zmeraj so organi za notranje zadeve zapostavljeni. Na prvo mesto se dajeta manevrska struktura narodne zaščite in teritorialna obramba. V krogih, ki so prišli zdaj na oblast, so se zavestno opredelili, da je treba poudarjati nekomunistično komponento, miličniki pa smo bili večinoma člani partije, ki smo se patriotsko opredelili za samostojno Slovenijo. Namerno zapostavljajo milico, kriminaliste in delavce državne varnosti, ker naj bi bili to režimski ljudje. To je moja domneva. Drugi dejavnik pa je ta splošna zapostavljenost milice v osamosvojitveni vojni.

V manevrski strukturi so sodelovali tudi policisti!

Manevrska struktura narodne zaščite je bila možna, ker je obstajal zakon, ki je narodno zaščito v Sloveniji kot edini jugoslovanski republiki uzakonil. Narodna zaščita je bila zakonita pomožna varnostna sila. To je bilo možno, ker je bil uveljavljen zakon o narodni zaščiti iz leta 1976. To je bil najprej projekt notranjega resorja, po letu 1983 pa se je pridružil še sekretariat za ljudsko obrambo. Od takrat smo skupaj skrbeli za usposabljanje, opremljanje in delovanje narodne zaščite.