Poslednja vožnja

Takrat je bil torek, štirinajst let pozneje smo se zbrali v petek. Kot vsako leto je slovensko društvo Cankar iz Sarajeva ob obletnici usodnega dne obudilo spomin na prezgodnjo smrt Mladininega novinarja Iva Štandekerja. Po zelenici v naselju Dobrinja, kjer so Iva smrtno ranili šrapneli srbskih granat, danes tekajo otroci. Kljub sledem obstreljevanja se zdi vojna daleč. K Ivovi spominski plošči so kot vsako leto položili rože. Predstavnikom društva Cankar sta se pridružila slovenska veleposlanica in sarajevski podžupan. Letos prvič pa je rože Ivu v spomin prinesla tudi gospa, ki je skušala leta 1992 rešiti hudo ranjenega novinarja in fotografinjo Jano Schneider. S kombijem naj bi iz obkoljene Dobrinje prek srbskih barikad ranjenca prepeljala do bolnišnice Košava, ki je bila na bosanski strani. Ker so bile informacije, ki so takrat v vojni vihri prihajale v naše uredništvo, nasprotujoče si, je Mirjana Barbić štirinajst let pozneje razjasnila nekatere podrobnosti iz zadnjih ur Ivovega življenja. Na komemoracijo je prišla po naključju. Z Elizabeto Strunjaš iz društva Cankar sta se spoznali pri skupnem avtomehaniku. Beseda je nanesla na vojno in izkazalo se je, da ju druži spomin na Iva.

Medtem ko so z okoliških hribov Srbi obstreljevali obkoljeno Dobrinjo, je v naselju uslužbenec bližnjega zdravstvenega doma iskal prostovoljke za prevoz ranjenih civilistov. S srbsko stranjo naj bi bilo dogovorjeno, da je ranjene civiliste dovoljeno prevažati Hrvaticam in Srbkinjam. Ker je Mirjana otroke odpeljala k bratu v rojstno mesto Kiseljak, se je odločila javiti za reševalno voznico. Kot sama pravi, ji je v otroštvu brez očeta veliko ljudi priskočilo na pomoč, zato je želela pomagati tudi sama: "Sedeli smo na stopnišču, streljalo se je vsak dan. Nisem vedela, kaj naj. Ker sem menila, da so otroci na varnem, sem se prijavila, da naredim kako dobro delo." Nekaj dni pozneje je isti delavec zdravstvenega doma spet obiskal Mirjano. Takrat je šlo zares. Treba je bilo rešiti ranjena civilista. Mirjana ni omahovala in z rdečim yugom sta se odpeljala po Iva in Jano. "Tam je bil že parkiran bel kombi. V ozadju se je slišalo streljanje. Novinar Milan Trivić mi je rekel, da sta ranjenca tuja novinarja, da je za prevoz vse dogovorjeno in naj se nič ne bojim. Ivo je v kombiju že ležal na nosilih, ob njem je sedala ranjena Jana in mu držala infuzijo. Nisem govorila, le obrnila sem se dvakrat," pripoveduje Mirjana, ki so jo kmalu po začetku njene prve in zadnje reševalne vožnje ustavili na srbski barikadi. "Ko sem iz naselja zapeljala na glavno cesto proti letališču, nas je samo 50 metrov nižje ustavila vojaška policija Republike srbske. H kombiju sta pristopila vojak in medicinska sestra. Vojak, ki je v rokah držal kalašnikovko, me je zrinil z vozniškega sedeža, ona se je usedla na sovoznikovo mesto. Razen tega, da mi je bilo ukazano, naj se presedem, nismo govorili." Kombi, ki je bil do tedaj namenjen v bolnišnico Koševo, je spremenil smer. Dobro opremljen zdravstveni center ni bil daleč, po Mirjaninem spominu je bilo od usodne barikade do bolnišnice le kakšnih osem kilometrov. "Na cesti ni bilo nobenega vozila. Voziti je bilo mogoče s hitrostjo 80 km/h, in če si dobro poznal Sarajevo, si lahko po bližnjici prihranil še dodatna dva kilometra." Toda namesto v bližnjo bolnišnico so Iva, Jano in Mirjano odpeljali v počitniški dom tovarne Žica na Blažuju, kjer so bile srbske sile. "Po približno 25 minutah smo prispeli. Iva so na nosilih odnesli iz kombija. Jano so odpeljali na vozičku, jaz pa sem v spremstvu vojaka odšla na zaslišanje." Srbi za Mirjano niso imeli veliko vprašanj. Zanimalo jih je, zakaj se je lotila reševanja, spominja se, da se je izgovarjala, da je v reševalni vožnji videla edino možnost za pobeg iz obkoljenega naselja. Ker ni bila zanimiva za nadaljnje izpraševanje vojaške policije, so jo spremili do civilne policije na Ilidži, kjer so ji za izpraševanje določili inšpektorja Šakoto. "Po pol ure čakanja me je poklical inšpektor Šakota. Spet sem ponovila, da je bilo rečeno, da lahko Hrvatice in pravoslavke vozimo. Vprašal me je, kam bi rada šla. Odvrnila sem, da v svoje rojstno mesto Kiseljak. Da ne morem tja, ker se strelja, mi je odgovoril. Vprašala sem, ali se lahko vrnem v mesto, vendar tudi tja nisem smela, ker se je streljalo. Takrat sem začela razmišljati o pravoslavnih družinah z Ilidže, s katerimi sem bila v dobrih odnosih in bi lahko jamčile zame, saj s sabo nisem imela dokumentov. Izkazalo se je, da poznam inšpektorjevega strica, ki pa ga ni bilo tam. Ker je videl, da poznam njegovo družino, me je spustil. Od tam se šla peš nazaj do barikade, spomnim se, da sem vojake prosila za cigareto, čeprav ne kadim."

Ko se je Mirjana vrnila v Dobrinjo, je bilo že pozno popoldne. Spominja se, da so jo novinarji spraševali o Ivovi usodi, vendar o njej ni mogla povedati nič. Kasneje je pri televizijskih poročilih izvedela, da je Ivo umrl v oddaljeni bolnišnici na Palah. Naslednji dan, ob pol petih zjutraj, so Srbi napadli Dobrinjo in Mirjana je pobegnila. Odšla je v rodni Kiseljak, kjer se ji je pozneje pridružil mož, prav tako zdravstveni delavec, ki je med vojno služboval v reševalnih vozilih. Prvi dan spopadov med muslimani in Hrvati se je odzval na klic, ki pa se je izkazal za lažnega. Namesto ranjencev jih je pričakala zaseda, rafali so prerešetali reševalno vozilo in njen mož Milan je bil ranjen. Deset dni pozneje je umrl. Solze, ki ji ob obujanju spominov polzijo po licih, tečejo tiho. Videti je, da jih je vajena.