Graščaki in ministrovi hlapci

Občudujem odločnega politika. Je mož beseda. Je človek akcije. Človek posebnega kova. Akcionist, ki s krpanovsko mesarico preseka prav vsak gordijski vozliček, ki se mu nehote postavi na pot. Tak je naš Janez in tak je naš Vasko. V ponedeljek je s svetlobno naglico na Blejskem gradu potekalo javno podpisovanje pogodbe o prenosu upravljanja Blejskega gradu na še ne delujoč javni zavod. Malenkostno spremenjene pogodbe, o kateri sem se razpisal pred nedavnim. Bilo je na moč slavnostno in dolgoletno prerekanje med državo in Blejci je dokončno potonilo na dno jezera. Ob tem dogodku je kroniste sicer presenetil bliskovit odhod kulturnega ministra, a glede na njegovo nepredvidljivo naravo lahko mirno ugotovimo, da je bila gesta predvidljiva. Pa vendar: kdo bi si mislil, da je možno v tej in taki državi, ki jo prepreda množica administrativnih ovir, v tako kratkem času udejanjiti politično obljubo. Janez Janša, ki se je z vladno ekspedicijo mudil pri Blejcih 12. oktobra lani, je blejskemu županu obljubil, da bo Blejski grad dan v upravljanje in vzdrževanje občini. Trenutek je bil kot naročen. Gorenjci so ponoreli, ko so zvedeli, da sodijo v zahodno, razvito kohezijsko regijo. Nekorektnost, ki dolgoročno pomeni manj denarja iz evropskih skladov, je bilo nujno uravnotežiti in razvozlati občutljiv primer. Če zaradi drugega ne, zaradi bližajočih se lokalnih volitev. Pa zaradi predsedovanja EU - ker kam pa naj se odpravijo protokolirat državniki, če ne na razgledišče slovenske samobitnosti. Še najbolj pa zato, da Džejdžej dokaže, da je vreden občudovanja.

Vasko Simoniti, učinkoviti izvrševalec koalicijske pogodbe, je potreboval le pol leta in zadevo dokončno razrešil. Ali se je razrešil tudi sam, za zdaj ne vemo. Pomembno je le to, kar je dejal za svojo državno televizijo. Prepričan je, da "podpis pogodbe pomeni, da so sedaj vsa pravna, premoženjska in spomeniškovarstvena in druga razmerja med štirimi podpisniki pravzaprav urejena, jasna, nedvoumna". Ali res? Ponovimo še enkrat: ni res! Pametni Blejci na čelu s pametnim županom Jožetom Antoničem menijo, da so denar, zaplenjen državi s sedemletnim nezakonitim upravljanjem, vlagali pametno in da bodo denar, ki ga bodo "pobrali" (kako pronicljivo!), pametno vlagali še naprej. Da so pobrani denar pametno vlagali, je z njihovega gledišča zelo verjetno, a dokazano so ga vlagali nenamensko in ob tem uspešno nategovali državo in njene pristojne ministre. Neuničljivim tisočletnim posestnikom gradu je uspelo prelisičiti polovico ministrov te države: Jožefa Školča, Rudija Šeliga, Andrejo Rihter in, nenadejano, Vaska Simonitija. Slednji je s svojo ekipo izpogajal le drobec tistega, kar mu pripada. Za naprej. In za nazaj, kajti s podpisom pogodbe se je odpovedal tožbi proti občini, ki bi mu lahko prinesla prepotrebno milijardo za obnovo gradu in drugih propadajočih državnih spomenikov. Približen izračun pokaže, da zakoniti upravljalec, Narodni muzej Slovenije, s pičlim petnajstodstotnim deležem od prihodkov gradu ne bo ravno obogatil svojega proračuna. Kot bi direktor Peter Kos že doslej ne posloval s "tehničnim upravljalcem", Infrastrukturo, d. o. o. In kot bi muzejska zbirka ne bila ena od ključnih turističnih vab za trženje gradu. Za Narodni muzej podpisana pogodba pomeni le sumljivo legalizacijo sedanjega stanja. V bistvu pa še to ne: ne pogodba ne katerikoli sklep vlade muzeju (še) ni odvzel nepremičnin, ki jih ima v upravljanju (sklep o razglasitvi javne kulturne infrastrukture, sklep o ustanovitvi javnega zavoda). Še več, Janševa vlada pred podpisom pogodbe ni poskrbela niti za to, da bi s posebnim sklepom povozila sklep prejšnje vlade, ki je jasno določal, da je treba "najemnika" gradu obvezno izbrati z javnim razpisom. Vse te nepotrebne formalnosti naj bi opravili v tridesetih dneh po podpisu pogodbe. Muzeju naj bi v bodoče še naprej pripadalo upravljanje muzejske zbirke - dobiček pa bo šel v skupen mošnjiček, ki ga bo odpiral (ali pa tudi ne) novopečeni upravnik, Zavod za kulturo Bled.

Ob naštetih pravno-premoženjskih čudaštvih in ministrovi skromnosti še bolj bode v oči njegovo strinjanje s tem, da je občina kot nezakonita posestnica gradu s prihodki, vrednimi več kot 200 milijonov na leto, ravnala namensko in gospodarno. Še 19. maja 2005 je v pismu državnemu pravobranilstvu zvesti minister dokazoval nasprotno. Prvič: da mora občina vrniti državi grad v posest. In drugič: da je "dolžna vrniti Republiki Sloveniji prihodke od gradu od 5. novembra 1999". Od blejskega dogovora in Džejdžejeve obljube je vse drugače. Vse novcato novo, lepuškasto lepo in, seveda, "urejeno, jasno in nedvoumno". Prepričan je, "da je pogodba za vse koristna in da je s tem storjen pomemben korak v dobro Blejskemu gradu, Bledu in Sloveniji". Ali kot bi prevedel to idilično bukolično podobo Damjan Prelovšek, njegov strokovni adjutant na dediščinskem položaju: "Gre za to, da je pravzaprav grad na Bledu in mislim, da ga lahko Blejci bolj uporabljajo, kot ga lahko država uporablja." Pogodba je torej podpisana in z dnem podpisa tudi veljavna. Za koliko let, ni razvidno. Tako na pamet rečeno, za deset let. To je obdobje za sprejetje strategije upravljanja, ki jo mora pripraviti blejski zavod za kulturo. A pogodba se bo pričela uporabljati šele s 1. januarjem prihodnjega leta. Zakaj šele takrat? Odgovor je na dlani: zato, ker gre za papirnati javni zavod, ki ni niti konstituiran niti delujoč. Za zavod, ki mu je bilo podarjeno to, kar bi lahko prek javnega razpisa pridobil katerikoli verodostojen ponudnik z referencami (slovenski, če ne evropski). Za blejski zavod, v imenu katerega je pogodbo podpisal Matjaž Završnik. Direktor, ki se mu je začasno, enoletno vodenje izteklo že 10. decembra 2005. To pomeni, da je nezakonit zastopnik zavoda in kot tak neverodostojen pogodbenik.

Podpis pogodbe, ta na videz nedolžna poteza vlade, pa postane prava pravna srhljivka šele ob pozornem branju pravne podlage. Sklicuje se namreč na 74. in 75. člen Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK). Prvi člen omogoča oddajo v najem oziroma uporabo javne kulturne infrastrukture kulturnim izvajalcem brez javnega razpisa. Drugi pa podobno operacijo, ki je za nameček še brezplačna. Vprašanje je le, katerim izvajalcem. In v tem je ZUJIK (če kje) nedvoumen. Oba člena sta namenjena "drugim kulturnim izvajalcem", torej tistim, ki niso javni zavodi, kot je na primer Zavod za kulturo Bled, temveč pravne osebe zasebnega prava, ki so s svojo dejavnostjo primerljive z javnimi zavodi. Javni zavodi so predmet prejšnjega, 73. člena zakona, kjer je načelo brezplačne in neposredne oddaje preprosto: država skrbi za svojo lastnino in svoje javne zavode, lokalne skupnosti pa za svoje. Kozmetična akrobacija, ki so jo izpeljali pravniki, priča o tem, da je pravna stroka in stroka nasploh podlegla bodisi političnemu pritisku bodisi svoji nesposobnosti. Le za ponazoritev: v 10. točki 1. člena pogodbe pogodbeniki ugotavljajo, da "ima Zavod status javnega zavoda, ki deluje v javnem interesu na področju kulture v smislu določb ZUJIK". Jasno, saj smo prebrali Butalce. Vsak javni zavod, tudi občinski, deluje v javnem interesu. Vprašanje je le, ali je bil prenos upravljanja v skladu z veljavno zakonodajo. In odgovor? Odgovor pristojne vladne službe za zakonodajo je kratek in skrajno dvoumen. Direktor Janez Pogorelec trdi, da niso bili v zvezi s poslom nič vprašani, vsaj uradno ne. Med državno sekretarko ministrstva in njegovo namestnico naj bi bilo potekalo le nekakšno posvetovanje. Če sploh. Mar to pomeni, da državna uprava komunicira le še neformalno?

Moje skromno mnenje je, da je pogodba nezakonita, škodljiva in nična. Potenciram: moje skrajno skromno zajedljivo mnenje je: ministra Simonitija ni uspelo nategniti zgolj občini in njegovemu šefu, nategnila ga je trojka v sestavi: Dušan Kramberger-Nikola Todorović-Jelka Pirkovič. Okoli so ga prinesli njegovi ljudje. Birokrata in funkcionarka, ki ne obvladajo svojih poslov. Ki se niso potrudili niti toliko, da bi proučili veljavne predpise ter nastanek teh predpisov z obrazložitvami in s tolmačenji vred. In zdaj? Kaj storiti? Nič. Čakamo lahko le še na dogodek v mestu Bled. Sproži ga lahko pristojni inšpektor Ivan Pal. Pa državno pravobranilstvo, ki se s predlogom o umiku tožbe proti občini morebiti ne bo strinjalo. In jasno: računsko sodišče, ki "bedi nad potmi javnega denarja". Predsednik sodišča in generalni državni revizor Igor Šoltes s svojo ekipo ni v Občini Bled opravil revizije poslovanja vse od leta 1999. Bržčas je napočil čas. Čemu? Zategadelj, ker so v zgodbo vpletene politične stranke vseh barv z vsemi svojimi državnimi in lokalnimi veljaki. Kar lahko pomeni tudi to, da bo blejski precedenčni primer vzorčil vsa bodoča dejanja vsakršne oblasti. Konsenzualno. Brez zoprnih vprašanj parlamentarcev. Ko bodo primerno "olastninjeni" tudi drugi donosni gradovi in graščine - takole, po domače, na približek in čez levi palec -, bo prepozno. Javni interes bo šel rakom žvižgat. In raki? Ah, raki so pametni: ne bodo slišali. Požvižgavajo si svoje zimzelene melodije.