Napad na študentsko avtonomijo

Po propadlih študentskih demonstracijah in padcu študentskega voditelja Ulčarja je vlada začela protiofenzivo. V parlamentarni postopek je poslala zakonske spremembe, s katerimi naj bi uredila položaj na trgu študentskega dela in hkrati študentom omogočila več štipendij. Zakon je zdaj v parlamentarni obravnavi, čaka pa ga še tretje branje. Zamisel vlade je preprosta, poleg študentskih servisov naj bi po novem študentsko delo posredovali tudi zavodi za zaposlovanje, delež denarja, ki bi ga za delovanje dobili študentski servisi in organizacije, pa naj bi se zmanjšal. Razlog? Država bo ustanovila štipendijski sklad, ki se bo financiral z delom študentov. Kljub parazitski logiki - več ko bodo študenti delali, več bodo imeli štipendij - Drobničevo ministrstvo pravi, da je ukrep dober, da je prišel čas, da se sredstva, ki jih z delom ustvarijo študenti, študentom tudi vrnejo. Država naj bi število štipendij povečala za 15.000, konec pa naj bi bilo bogatenja različnih servisov, posameznikov in funkcionarjev. Ali kakor samozavestno trdi Drobnič, zakon verjetno ne ustreza "vsem malim partikularnim skupinam, ki jim ni do tega, da so stvari urejene". Drugi pa naj bi ga podpirali. Kaj točno določa zakonski predlog? Koncesijske dajatve od dela študentov, kar je 10 odstotkov denarja, ki ga študent s svojim delom zasluži, bi vlada rada razdelila po ključu 35 odstotkov za stroške dela študentskih servisov, 35 odstotkov za sofinanciranje obštudijskih in interesnih dejavnosti in 30 odstotkov za štipendijski sklad. Delo bodo študentom lahko posredovali tudi zavodi za zaposlovanje, pri tem pa bi se celotna koncesijska dajatev namenila štipendijskemu skladu. Prek zavodov bi po vsej verjetnosti študente zaposlovale predvsem državne institucije, ki so največji odjemalec študentskega dela. Na vladno argumentacijo sta možna dva pogleda. Cinik bi dejal, da je prav, da se študentom denar vzame, saj ga ne znajo pametno porabiti, kopljejo se v denarju, pozabljajo na dober okus in na študiranje. Skeptik bi bil previdnejši, vprašal bi, kaj je s takšno ureditvijo narobe in kaj lahko nedomišljeni ukrep povzroči. Odgovor je enostaven. Država preprosto pozablja, da manj denarja za študentske organizacije pomeni tudi manj denarja za dejavnosti, ki jih te organizacije podpirajo. Odpeljimo se recimo v razmeroma veliko slovensko mesto. V njem deluje študentki klub, financiran s koncesijskimi dajatvami. Letni proračun tega študentskega kluba je okoli 20 milijonov tolarjev. S tem denarjem študenti v mestu prirejajo glasbeni festival, izdajajo glasilo, subvencionirajo prevoze v študijska središča, organizirajo različne izobraževalne tečaje, prirejajo športne, zabavne prireditve pa brucovanja, ekskurzije in potovanja. Študentski klub pravzaprav dela tisto, kar mesto samo ne zna, ne zmore ali pa noče početi. Je pomemben dejavnik mestnega razvoja. Kaj se bo zgodilo s tem študentskim klubom, če bo država spremenila zakon? Delovanje kluba bi popolnoma zamrlo, vrnilo bi se deset ali petnajst let v preteklost, v čas, ko so študenti trkali na vrata različnih podjetij, prosili za žepnino in bili zadovoljni, če so lahko v enem letu pripravili manjši kantavtorski večer. Predsednik kluba iz tega mesta napoveduje apokaliptičen scenarij. "Popolnoma se bo zreduciralo delovanje študentskega kluba. V mestu ne bo več dvajset ali trideset koncertov, za razvoj mladinske kulture bomo lahko priredili koncert ali dva. Hkrati bodo postali študenti popolnoma nepovezani med seboj, ker ne bo več kluba in se študenti ne bodo več povezovali. Država bo razbila neko gibanje, študenti bodo prepuščeni sami sebi, a bodo zato lažje obvladljivi." Klubu bo ostala samo še približno četrtina denarja, ki ga dobi danes. "To bomo porabili večinoma za vzdrževanje infrastrukture, ki nam jo je uspelo vzpostaviti v zadnjih desetih letih." Janez Tonkli, predsednik ŠKIS-a, zveze lokalnih študentskih klubov, pravi, da bodo "najkrajšo potegnili študenti s periferije, ki so že tako v slabšem socialnem položaju kot študenti, ki živijo in študirajo v Ljubljani ali Mariboru. Na slabšem pa bodo vsa manjša mesta in kraji po Sloveniji, saj se bo tam še manj dogajalo. Mladi bodo izgubili prostore za druženje in izvajanje projektov. Preostalo jim bo le še zbiranje po gostinskih lokalih ali pa beg iz domačega kraja."

A tudi v študijskih središčih ne bo bolje. Tam študentske organizacije financirajo dejavnosti, namenjene študentom, pa tudi drugim posameznikom. Tako ŠOU Ljubljana neposredno financira delovanje nekaj zavodov. Recimo Študentske založbe. Ta na leto izda kakšnih petdeset naslovov, med drugim tudi študijske učbenike in leposlovje. Manj denarja od koncesij bi pomenilo tudi manj denarja za založbo. "Naš ustanovitelj je študentska organizacija, financira nam tisto, kar je za nas ključnega pomena. To so infrastrukturni stroški, teh stvari niti ne skrivamo, to je čisto likvidnostni denar, ki pomeni, da lahko preživimo in da lahko vsak mesec izplačamo plače zaposlenim. Če bi nam ta denar odrezali, bi bilo podobo, kot če bi drevesu odrezali korenine, to bi pomenilo, da bi izginili in izginil bi še kdo drug. Na primer Radio Študent," pravi Igor Brlek, direktor založbe. "Lani smo recimo izdali knjigo Temelji biokemije, v zadnjih petindvajsetih letih prvi učbenik za biokemijo za pet fakultet v Sloveniji, ki ima med drugim poenoten kategorialni aparat v slovenščini. Tega nihče ne subvencionira, ne država ne univerza, te knjige brez študentskega denarja ne bi bilo." Težave so se začele že lani, ko se je spremenila davčna zakonodaja. Zaradi manjšega priliva sredstev se je zaprla študentska knjigarna, v kateri so študenti nekatere knjige kupovali tudi do 20 odstotkov ceneje. V Ljubljani je sedaj odprta samo še ena takšna knjigarna. Če bo Drobniču z njegovim zakonom uspelo, bodo po vsej verjetnosti zaprli tudi to.

Študentska založba pa ni edina, ki je odvisna od študentskega denarja. Nanj so vezani Radio Študent, ŠOLT pa Galerija Kapelica. Jurij Krpan, ki jo vodi, pravi, da bo brez študentskega denarja konec razvoja. "Študentski denar pokrije ves hladni pogon, najemnine, materialne stroške, ker imamo to pokrito, več ostane za produkcije, umetnike, programe. Preživeli bomo, a se ne bomo več razvijali." Ljubljanska študentska organizacija pomaga tudi drugim društvom, akademskemu pevskemu zboru, folklorni skupini, skupno skoraj sto združenjem. Med njimi je recimo Klubu študentskih družin, v katerega je včlanjenih okoli 120 družin. Klub svojim članom omogoča subvencionirano varstvo otrok pa letovanje na morju, taborjenje v Bohinju, različne likovne, glasbene, športne dejavnosti za starše in otroke. In jasno, ponuja svetovanje in pomoč. Klub je sicer avtonomen, ni ga ustanovila Študentska organizacija Ljubljana, a ga ta finančno podpira, vsaj do sedaj pa ga ja podpirala tudi država. Vendar so se zgodile spremembe, letos klub na razpisu ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ni dobil denarja, namenjenega sofinanciranju programov za podporo družinam. Razlog? Država pravi, da naj bi dovolj denarja dobil že od študentskega dela. Stvar je absurdna, minister Drobnič na eni strani omejuje priliv denarja študentskim organizacijam, izjavlja, naj se različni klubi potrudijo in kandidirajo za proračunska sredstva, hkrati pa na teh razpisih zavrne tiste, ki so sofinancirani z denarjem študentskih organizacij.

A absurdi se tukaj ne nehajo. Po izjavah koalicijskih politikov je glavni namen spremembe zakona preprečiti nemoralno in nenormalno bogatenje študentskih servisov, kar je sicer posledica slabega nadzora, za katerega je odgovorna država. A tako želenega učinka zakonska sprememba ne bo prinesla. Učinek bo ravno nasproten. Zaradi spremenjenega ključa za razdelitev koncesij naj bi preživeli samo veliki servisi, takšni z veliko denarja in močnim zaledjem. "Kaj se bo zgodilo? Ravno nasprotno od tistega, kar pravi država. Preživeli bodo največji, tudi tisti, ki bi jih bilo treba zapreti in ki so zaradi neurejenega študentskega dela obogateli, mi, mali, ki že sedaj komaj shajamo, pa bomo propadli," pravi direktorica manjšega študentskega servisa, ki ne želi biti imenovana. "Sicer pa je skrajno nesramno, kar načrtuje država. Pri nas imamo zaposlene mlade mamice, ljudi, ki so se učili tega poklica, ki so zato pridobili izobrazbo, sedaj pa jih bomo morali poslati na zavod. To je skrajno nesramno od države!"

Poleg počasnega hiranja obštudijskih dejavnosti in zapiranja večine študentskih servisov pa lahko Drobničev ukrep povzroči še nekaj drugega. Država z omejevanjem virov financiranja omejuje tudi avtonomnost študentskih organizacij. Če so bogate, so velike, če so velike, so tudi močne. Ko se je sredi osemdesetih let minulega stoletja zgodil študentski bojkot plačevanja stanarin, so študenti zahtevali, da se denar, zbran iz koncesij študentskih servisov, ne porabi za gradnjo študentskih domov, pač pa za študentsko organiziranje. Tedanjim študentom je uspelo in kar nenadoma so dobili veliko denarja. Pomagali so sebi in, to je še posebej zanimivo, tudi prebujajoči se civilni družbi. S financami so med drugim pomagali tudi Bavčarjevemu Odboru za varstvo človekovih pravic, leta 1989 so pomagali pri ustanovitvi Ruplove Slovenske demokratične zveze in Tomšičeve Socialdemokratske zveze. Iz te je kasneje nastala Janševa SDS. Vlada je očitno pozabila, da se je demokracija v Sloveniji začela tudi z denarjem študentskih organizacij.