plinski terminali / Okolje kot kolateralna škoda

Poraba energije v Evropi narašča s približno dveodstotno letno stopnjo. Med vsemi energetskimi viri najhitreje narašča poraba zemeljskega plina. EU zdaj porabi 360 milijard kubičnih metrov plina na leto, do leta 2020 pa naj bi poraba narasla na 500 milijard kubičnih metrov. Danes uvozi 46 odstotkov plina, leta 2020 pa ga bo uvozila že 70 odstotkov. Kar 40 odstotkov plina ji dobavlja Rusija oziroma države z območja nekdanje Sovjetske zveze. Sledita Alžirija in Norveška. Med dobavitelji ima največji tržni delež ruski Gazprom. EU torej ni le energetsko odvisna, ampak je precej odvisna od enega samega velikega dobavitelja. Takšna odvisnost pa nikoli ni dobra. Spomnimo se samo lanske zime, ko so zaradi spora med Rusijo in Ukrajino nastale težave z dobavo plina. Nihče ne more zagotoviti, da se kaj podobnega ne bo ponovilo to zimo. Druga težava je, da monopolni položaj Gazpromu omogoča zviševanje cen. Vse, kar s prenizkimi cenami izgubi na domačem trgu, uspešno pokrije z zaračunavanjem bistveno dražjega plina EU. Nič čudnega torej, da si EU intenzivno prizadeva za liberalizacijo energetskih trgov in omejitev ruskega monopola. Zagato lahko reši z razširitvijo mreže dobaviteljev. Najlažji način za dosego tega cilj pa je gradnja plinskih terminalov. Prednost terminalov je, da omogočajo fleksibilnejšo dobavo. Plin je mogoče uvoziti s katerega koli konca sveta, kjer je ta energent na razpolago. Evropa torej k prevladujočemu ruskemu in alžirskemu plinu lahko doda še kaspijskega, iranskega, iraškega, egiptovskega, nigerijskega ali libijskega. Edini pogoj je, da je na izvoznem koncu zgrajen terminal za utekočinjanje, na uvoznem pa terminal za uplinjanje utekočinjenega zemeljskega plina. Ker monopol najbolje razbija razpršena dobava, gradnja plinskih terminalov uživa vso podporo EU. Z vidika evropske politike so vplivi plinskih terminalov na okolje le kolateralna škoda. Ali če hočete: sprejemljiva žrtev.