Viva la patri!

Država, ki v tujino pošilja veleposlanika, naj bi po diplomatskih pravilih čakala največ tri mesece, da ji država gostiteljica sporoči, ali se strinja s predlaganim kandidatom. Če po treh mesecih ne dobi odgovora, naj bi bil to znak, da se država gostiteljica s predlaganim veleposlanikom ne strinja. Sami ste na agreman argentinske vlade čakali (vsaj) za slovensko diplomacijo rekordnih sedem mesecev. Argentinska vlada je privolila v imenovanje šele po tem, ko ste se odpovedali argentinskemu državljanstvu. Zakaj ste se kot argentinski državljan sploh odločili sprejeti veleposlaniški položaj? V diplomaciji je namreč sporno, če ima veleposlanik državljanstvo države gostiteljice. Tako recimo ne more uveljavljati diplomatske imunitete. Ste med čakanjem na agreman razmišljali, da bi se odpovedali veleposlaniškemu položaju?

Potem ko me je za veleposlanika soglasno potrdila vlada in sem dobil v državnem zboru v odboru za zunanjo politiko pozitivno mnenje brez glasu proti, sem čakal na agreman v skladu z navodili ministrstva za zunanje zadeve. Če bi imel sam kakršenkoli dvom o svoji ustreznosti, za to mesto sploh ne bi kandidiral. Če bi ugotovil, da ima država sprejemnica v zvezi z mano zadržke, bi se veleposlaniški časti odpovedal. Ko so me seznanili z vprašanjem državljanstva, sem zadevo ob naklonjenosti argentinskih oblasti zelo hitro uredil in po tistem dobil agreman v enem mesecu. Uradni predstavniki Argentine, pa tudi diplomatski zbor so me zelo lepo sprejeli. Z več strani so izrazili prepričanje, da gre v mojem primeru za dobrodošlo novost in zaradi donedavnega dvojnega državljanstva povečane možnosti za povezovalno vlogo med državama. To je zame bistveno. Škoda se mi zdi, da nekateri v Sloveniji niso enakega mnenja.

Mnogi so prepričani, da je Slovenija s tem, ko je po treh mesecih čakanja še naprej vztrajala pri vaši kandidaturi, izvajala nedopusten pritisk na Argentino. Se strinjate s tem?

Ne.

Zanimivo je, da agremana od Argentine pred leti ni dobil Franco Juri. Imenovanju naj bi bili nasprotovali slovenski izseljenci. Ste tudi sami nasprotovali njegovemu imenovanju, in če ste, zakaj?

Gospoda Franca Jurija osebno ne poznam. Vem pa, da je bil veleposlanik Republike Slovenije v Španiji.

V Argentini živite od desetega leta, tam ste se šolali, naredili kariero. Ali lahko človek, ki je tako rekoč vse življenje preživel v Argentini in se je šele nedavno odpovedal argentinskemu državljanstvu, zastopa interese Slovenije?

Zame je odločilno zaupanje slovenske vlade in slovenskega parlamenta. Zato sem pred odhodom opravil temeljite priprave. S Slovenijo, ki je moja domovina, sem bil ves čas povezan. V času vojne za Slovenijo sem o dogajanju v njej poročal za argentinski radio in druge medije. Slovenska skupnost v Argentini je uspešno zastopala interese Slovenije in dosegla, da jo je Argentina priznala med prvimi.

Kako dobro pravzaprav poznate Slovenijo? Koliko let ste preživeli tu?

Po osamosvojitvi sem bil velikokrat v Sloveniji in jo prekrižaril od konca do kraja s sorodniki in prijatelji. Spremljal sem tudi delegacije, ki so obiskale Slovenijo.

Niste sicer edini diplomat, ki je zelo navezan na državo gostiteljico. Tudi bodoči veleposlanik pri Svetem sedežu je skoraj vse življenje preživel kot knjižničar v Vatikanu. Vprašanje pa je, na čigavo stran se bo postavil v diplomatskem sporu med Slovenijo in Vatikanom. Na katero stran bi se v diplomatskem sporu med Argentino in Slovenijo postavili vi?

Kot veleposlaniku Republike Slovenije se mi zdi vprašanje napačno postavljeno. Sem samo veleposlanik Republike Slovenije v Argentini. Dejstvo, da dobro poznam državo gostiteljico, ki me je izjemno lepo sprejela, je moja prednost.

Na svetovnem prvenstvu v nogometu pa verjetno kljub vsemu navijate za Argentino?

Slovenija je bila na svetovnem prvenstvu v nogometu leta 2002, kar mi je bilo v velik ponos in za Slovenijo izjemna promocija. Komaj čakam na naslednjo uvrstitev Slovenije na svetovno prvenstvo.

Največ pozornosti je zdaj deležna stopnja vaše izobrazbe. Slovenske oblasti so vam pred imenovanjem na veleposlaniški položaj priznale univerzitetno izobrazbo. Argentinske oblasti pa so časopisu Dnevnik sporočile, da končan triletni študij na šoli Nacional de Educacion Fisica ne ustreza univerzitetni izobrazbi. Ali ni v tem primeru mnenje Argentincev odločilnejše? Na ministrstvu za visoko šolstvo prav tako pravijo, da ste pred imenovanjem na veleposlaniški položaj zaprosili le, naj ugotovijo stopnjo vaše izobrazbe, in ne tudi, naj odločijo o tem, ali je v tujini pridobljeni naslov enakovreden slovenskemu strokovnemu nazivu. V tem primeru bi bila analiza stopnje vaše izobrazbe podrobnejša. Zakaj niste zaprosili tudi za odločanje o enakovrednosti nazivov? Če bo sprožen postopek za ponovno ugotavljanje stopnje vaše izobrazbe in če se bo izkazalo, da vaša izobrazba ni univerzitetna, ne boste več izpolnjevali pogojev za veleposlaniški položaj. Boste tedaj ponudili odstop? In še to, ali menite, da je športna izobrazba primerna za diplomata?

Spomnim se, da se je v Sloveniji že večkrat problematizirala izobrazba diplomatov. Ne vidim potrebe po apriorizmu ali diskvalifikaciji. Med diplomati so ljudje zelo različnih poklicev.

V knjigi

Na Osnovni šoli Ledina v Ljubljani sem bil sprejet med pionirčke. Takrat smo korakali, marširali in med drugim vzklikali na čast in zdravje predsedniku Jugoslavije, ki je bil v spremstvu generalov itd. Lahko si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi se takih prireditev ne udeleževal ali če moja mama ne bi hodila z nami na "udarniško" delo. Ali potem lahko slovenske učitelje iz tistih časov, profesorje telesne vzgoje, vzgojitelje, ravnatelje in vodstva slovenskih šol označite za "kolaborante" režima ali domnevate, da so podpirali totalitarno diktaturo in bili "prepleteni" z njo? V Argentini na dan zastave gojenci 20. junija vsako leto po stoletni tradiciji pozdravijo domovino z enim samim: "Viva la Patri!" in to delajo po vsej državi še danes. Pod mojim vodstvom so pozdravljali le domovino.

V času diktature ste bili visoko v strukturi te šole, tudi napredovali ste. Kako blizu ste bili vodstvu šole?

Do vodstev vseh šol, v katerih sem deloval, sem bil vedno spoštljiv in korekten.

Menite, da je Argentina tudi zaradi tega pisanja nasprotovala vašemu imenovanju?

Meni je Argentina izdala agreman.

V Argentini ste, potem kot ste nehali poučevati telesno vzgojo, delovali kot gospodarstvenik, veliko ste sodelovali tudi s slovenskimi podjetji. Za kakšno sodelovanje je šlo?

Prepričan sem, in to sem vedno zagovarjal, da smo Slovenci po svetu naravni veleposlaniki Republike Slovenije, ki lahko s svojimi stiki in poznanstvi omogočamo prisotnost slovenskih podjetij in izdelkov v regiji, ki pomeni velikanski trg z več kot 273 milijoni potencialnih kupcev. Temu trgu bodo morali slovenski podjetniki posvečati več pozornosti. V tem prepričanju sem pomagal navezati stike in omogočil prodor na območje Mercosurja slovenskim podjetjem, ki so to želela. Sodeloval sem tudi z GZS. V Mercosurju so, kljub cikličnim krizam, izjemne možnosti.

Kako natančno ste sodelovali z Luko Koper? Še vedno sodeluje z njo?

Luka Koper ni samo pristanišče. Je slovenska strateška točka za Srednjo in Vzhodno Evropo. Postala bo jadranski Hamburg ali Rotterdam. Kot predstavnik Luke Koper si štejem v čast, da sem bil pobudnik pomembnih institucionalnih pogodb med različnimi pristanišči ter državnimi pristaniškimi administracijami (Mar del Plata, Rosario, Buenos Aires itd). Občasno sem pripravljal tržne analize in imel predavanja po različnih državah Mercosurja o prednosti logističnih in distribucijskih povezav prek Luke Koper oziroma prek Slovenije. Peti in deseti koridor sta za Slovenijo izjemna priložnost. Prej je bilo sodelovanje, sedaj pa je promocija del službe.

V začetku 90. let ste bili predsednik Zedinjene Slovenije, ene od glavnih slovenskih organizacij v Argentini, v kateri se združuje predvsem tisti val izseljencev, ki je Slovenijo zapustil po drugi svetovni vojni zaradi ideoloških razlogov, ker so bežali pred komunizmom. Večji del slovenskih izseljencev je sicer odšel v Argentino že pred drugo svetovno vojno. Šlo je predvsem za liberalne Primorce, ki so iskali delo in bežali pred fašizmom. Kako močna so še trenja med obema skupinama izseljencev?

Slovence v Argentini in v diaspori sploh so povezovali predvsem slovenski duhovniki. Tudi tiste, ki niso bili verni. Razlike so bile pokrajinsko-geografske narave (predvsem pri Primorcih) in pa ideološke (beg pred fašizmom in beg pred komunizmom). Ideološke razlike je dolga leta sistematično podpihovalo tedanje veleposlaništvo Jugoslavije, ki povojni emigraciji ni bilo naklonjeno, ignoriralo jo je in nadzorovalo na različne načine. Med ljudmi ni bilo "trenj". Obe emigraciji, vsaka po svojih močeh, sta ogromno naredili za ohranjanje narodne zavesti med izseljenci. To je pravi čudež, ki mu ni para. Ko sem bil za dobo štirih let (1990-1994) izvoljen za predsednika Zedinjene Slovenije, sem upošteval koncept, da "smo najprej Slovenci, potem se usedemo za mizo in se pomenimo". Ob prvem zasedanju Svetovnega slovenskega kongresa, ki sem mu imel čast predsedovati junija 1991, sem dosegel, da je bila Argentina prisotna z enotno delegacijo 15 članov obeh emigracij. Od takrat je vedno več sodelovanja med vsemi slovenskimi domovi ter ustanovami, ki si med seboj iskreno pomagajo.

Zdi se, da se je diaspora v Sloveniji aktivirala v drugi polovici 90. let. Na prelomu tisočletja je denimo predsednik vlade postal Andrej Bajuk, nadškof pa Franc Rode; oba sta odraščala v Argentini. Zakaj se je po vašem mnenju vloga diaspore okrepila prav takrat?

To ne drži, slovenska skupnost intenzivno živi in ohranja tesno povezavo z domovino od prihoda v Argentino. Da sta dosegla visoka položaja in priznanje Andrej Bajuk in Franc Rode, ni bil poseben projekt diaspore, smo se pa njunih uspehov izredno razveselili. Prav tako smo veseli, ko Slovenci, ki izhajajo iz diaspore, delujejo in dosegajo svetovni uspeh v kulturi, glasbi, umetnosti, znanosti, podjetništvu itd. Ti dosežki so zaklad, ki ga država Slovenija lahko izkoristi. Diaspora ni balast, je dodana vrednost!

Zdi se, da se vloga diaspore še povečuje. Pred dnevi je denimo najvišjim slovenskim politikom pisala Avstralska konferenca Svetovnega slovenskega kongresa in protestirala proti predvajanju filma režiserja Jana Cvitkoviča na filmskem festivalu v Sydneyju. Filmu so očitali, da ni slovenski, temveč balkanski, zato ga država ne bi smela podpirati. Kaj menite o njihovi pobudi?

Zdi se mi, da Avstralski konferenci SSK ni vseeno, kaj se v Avstraliji predstavlja pod imenom "slovenski", čeprav vsebine ne poznam.

Se strinjate, da gre v tem primeru za idealizirano gledanje na Slovenijo in za izenačevanje kulture z nacionalizmom.

To ni predmet mojega veleposlaniškega dela v Argentini.

V zadnjem času je diaspora podprla tudi zamisel, da bi, kot predlaga NSi, spremenili ustavo tako, da bi sedeže v parlamentu dobili štirje zamejski Slovenci in Slovenci po svetu. Se tudi sami zavzemate za takšne spremembe?

Ta zamisel je stara več kot deset let in ne bi bili prva država s takim modelom. V globaliziranem svetu postaja povezava med matično državo in njenimi ljudmi po svetu čedalje pomembnejša. Sam tako rešitev vsekakor podpiram in zagovarjam.

Bili ste podpredsednik SKD za Slovence v zamejstvu in po svetu. Dokler niste bili lani predlagani za veleposlanika, ste bili tudi predsednik NSi za Slovence zunaj meja Slovenije. Ko ste postali veleposlanik, je bilo slišati očitek, da ste na položaj prišli po politični poti. Kaj odgovarjate na to?

Nenavadno za demokratično državo se mi zdi, da postane politično delo predmet očitkov. Seveda pojmujem delo za polis kot delo za blaginjo vse skupnosti, torej Slovenije v vsej njeni razsežnosti.

Vas še zanima politično delovanje v Sloveniji? Boste, če bo potrjena takšna sprememba ustave, kot jo predlaga NSi, kandidirali za poslanca?

Sedaj me zanima delo za Slovenijo na položaju, kjer sem. Vesel pa bi bil, če bi bila Slovenija bolj odprta do Slovencev v zamejstvu in po svetu. Biti slovenski poslanec bi bila zame sicer velika čast.