človekove pravice / Dedinja policijske države

Spomladi leta 2000 se je v enem izmed ljubljanskih stanovanj zgodila nedojemljiva tragedija. Ne, ni šlo za navadno družinsko nasilje, kakšnega je Slovenija polna, šlo je za policijsko nasilje, za poskus aretacije, hišno preiskavo, ki se je končala s smrtjo. Kaj se je zgodilo? Policisti, ali bolje specialci, so domnevali, da se bo v stanovanju zgodila preprodaja droge. Okoli 12h so vdrli v stanovanje, osumljenca podrli na tla, ga pretepli in vklenili. S prisilnimi sredstvi so odvzeli prostost tudi ženi osumljenca in gostu, ki naj bi v stanovanje prišel po drogo. Domnevni preprodajalec, sicer tudi sam odvisnik, ki je pretepen in vklenjen nemočno ležal na tleh, se je začel dušiti. Kot hud astmatični bolnik je doživel napad. Namesto da bi mu policisti pomagali, se je dušil kakšnih 20 minut. Ker policisti niso dovolili, da se mu pomaga z zdravilom, je umrl. Če bi vklenjenemu astmatičnemu bolniku kdo pomagal, bi bilo drugače, zdravilo bi razširilo dihalne poti. Najbližji zdravstveni dom je od stanovanja, kjer se je zgodila tragedija, oddaljen petsto metrov. Intervencija bi bila dovolj hitra. Eden izmed policistov je, kakor razkriva magnetogram, operativno-komunikacijskemu centru po dogodku sporočil: "Ja, sranje je, ne. Umrl nam je."