Plošča / Lemmy: Damage Case

"Jebeš Elvisa in Keitha Richardsa, Lemmy je kralj rokenrola. Lemmy je jebena živa legenda, ki diha, pije in sika. Nihče mu ne pride blizu," je prepričan vodja Foo Fightersov Dave Grohl. Pred dvema letoma je k sodelovanju pri projektu Probot med prvimi povabil prav Lemmyja in ta je s štiklom Shake Your Blood dokazal, da je tako rekoč v boljši formi kot njegovi Motorhead. Grohlovim na las podobne misli so me spreletavale, ko sem pred kakimi šestnajstimi leti v kleti osmega bloka, kjer je takrat gnezdil Radio Študent, Lemmyja prvič videl v živo. V studiu so bili Motorhead, glasbeni urednik Peter Barbarič in steklenica pleterske viljamovke za dobrodošlico. Vsebina steklenice se je po vsakem odgovoru zmanjšala za deci, s tem da Barbarič ni tako rekoč nič pil, Lemmy pa je skulirano odgovarjal na njegova vprašanja, kot bi se frišal z izvirsko vodo. Mimogrede, Ian Fraser Kilmister, ki ga, v nasprotju z urbanimi miti, kličejo Lemmy že od malih nog, se je rodil na božični večer leta 1945, tole, kar pravkar poslušam ob znatno prekoračeni sobni jakosti, pa je prva kronološko pregledna antologija v čast lika in dela bržčas najbolj karizmatične pojave na ortodoksni rokenrol sceni, ki vrtljaje svojih izraznih potencialov že štirideset let priganja v območje rdečega polja in na desetstopenjskem potenciometru vsakič znova suvereno zariše zarezo 11.

Lemmy je pred štirimi leti objavil avtobiografijo White Line Fever, v kateri med drugim omenja tudi datum, po katerem zanj nič več ni bilo tako kot prej, in sicer 24. september 1966, ko je na Heathrowu pristal Jimi Hendrix in v naslednjem mesecu za zmeraj spremenil britansko glasbeno sceno. Istega leta so razpadli Rockin' Vickers, Lemmyjev prvi bend, ki je v štirih letih objavil le štiri single (z raritetami Dandy, I Don't Need Your Kind in It's Allright se odpre pričujoča antologija), Lemmy pa je po zvezah postal Hendrixov roadie. Sprejel je vsa težaška dela, samo da bi lahko Hendrixa vsak večer poslušal v živo. Ne, na tej kompilaciji, ki prinaša jagodni izbor enaintridesetih komadov, ne boste našli standardov kot Ace Of Spades, je pa zato toliko več tistega, kar ste pozabili, preslišali ali pa sploh niste vedeli, da obstaja. Recimo Ballroom Blitz v sodelovanju z The Damned. Country klasika Stand By Your Man v duetu z Wendy O'Williams, razvpito, pobrito in žal že pokojno pevko benda Plasmatics. Solo izvedbi Metallicinih hitov Whiplash in Enter Sandman. Casheva Big River s Slimom Jimom in Dannyjem B. Elvisova Blue Suede Shoes in avtorski sentiš Paradise z The Upsetters in Mickom Greenom (ovitek singlice iz leta 1990 je krasil kartonasti Elvis, ki ga Lemmy drži za jajca). Ter še pa še, dovolj, da se nostalgično orosi oko in utrdi vera v vsemogočnost rokenrola kot univerzalne religije, za katero je vredno izgorevati.

+ + + + +