Kultura / Turnstile: NEVER ENOUGH: VERSIONS

Turnstile je petnajst let deloval v hardcore podzemlju, z zadnjima ploščama pa je postal globalni glasbeni fenomen, prodrl je na obrobje mainstreama, začel nabirati grammyje in zakorakal na glavne odre največjih festivalov. Nekateri puristi ob komercialnem preboju benda, ki je brezkompromisno žaganje precej omilil, seveda vihajo nos, češ da je gentrificiral (ali celo uničil) hardcore punk, saj ga je približal mlajšemu, hipsterskemu občinstvu, ki z njegovo podtalno zgodovino nima nič, drugi poslušalci so veseli, da je robni zvok približal množicam.

To mu je uspelo tudi zato, ker je žanrsko paleto krepko razširil, in to v zares nepredvidljive smeri, pri čemer je najočitnejše spogledovanje z estetiko novega vala, nostalgično po osemdesetih letih, predvsem pa z dream popom. Radikalno eklektično naravo osveženega zvoka zasedbe zdaj potrjuje še veličastna, divje razgibana zbirka reinterpretacij, reimaginacij, remiksov, priredb, predelav … skratka, novih različic skladb z lanske plošče NEVER ENOUGH. Te je podpisala zares barvita druščina – seznam sodelujočih je videti kot sanjski program glasbenega festivala, na katerem se najde kaj za vsakogar: kdo bi si mislil, da bomo kdaj na isti plošči prisluhnili neizprosnim riffom death metalcev iz skupine Dying Fetus in pompoznemu žvrgolenju Eltona Johna?

Dramaturgija plošče je neizogibno brez repa in glave, a izvirne skladbe delujejo kot vezivno tkivo, ki učinkovito združuje nezdružljivo. Med sodelujočimi najdemo očitne krivce, ki so obogatili tudi izvirne posnetke: to so producent A. G. Cook, Hayley Williams, pevka zasedbe Paramore, sloviti londonski jazzer Shabaka Hutchings, kantavtorica Faye Webster, ki komad I Care, mežik klasikom tipa The Police in The Cure, preobrazi v spokojno bossa novo, in Blood Orange, ki dostavi okrnjeno, ležerno verzijo bangerja Light Design – še prepričljivejšo različico te skladbe pričara francoska (hyper)pop posebnica Oklou.

Za plesne remikse poskrbijo Floating Points, Four Tet, Kettama in Rod Lee, klasik žanra baltimore club, ki se mu Turnstile, kot se za moštvo baltimorskih domorodcev spodobi, večkrat pokloni tudi na izvirnih posnetkih. Priredbe izpod prstov kitarskih težkokategornikov dokazujejo, da je hardcore še vedno vtisnjen globoko v DNK plošče, reinterpretacije izvajalcev, kot so Panda Bear, Dan Deacon, Alex G in Porches, pa poudarijo njeno eterično razsežnost. Skratka, album je suveren dokaz, da je domet Turnstilove domišljije skorajda neomejen, peščica spodrsljajev (denimo Four Tetov generični tech-house, Slayyterjev milenijski EDM-pop in bleščeči kič Eltona Johna) pa je dokaj prebavljiva, kar potrjuje, da so bendove skladbe enostavno neuničljive.