Blitzkrieg registracija

V prostorih ljubljanske upravne enote, zraven glavne tržnice, je usodni "da" dahnil prvi javno registrirani gejevski par. Poleti se je menda po novem zakonu, ki je začel veljati konec junija, poročil še neki drug par, ki je bil dejansko prvi, vendar sta partnerja želela ostati anonimna. Tako niti nevladne organizacije, ki se ukvarjajo s tem področjem, ne vedo, kdo sta. Torej se je ta prva javnosti znana homo registracija zgodila v torek. Kljub temu da bi morala biti sklenitev življenjske zveze eden izmed lepših dogodkov, je bil tokrat prisoten grenak priokus, ker sta se "mladoporočenca" za ta korak odločila zgolj zato, da opozorita na diskriminatornost samega zakona, ki je nastal v kabinetu ministra za delo, družino in socialne zadeve Janeza Drobniča. Naslednji korak prvega javno registriranega para bo namreč izpodbijanje zakona o registraciji istospolne skupnosti na ustavnem sodišču.

Par, ki se je odločil za demonstracijo registracije v praksi, ni neznan slovenski javnosti. Novinar Mitja Blažič, predsednik Društva za integracijo homoseksualnosti, je zaslovel, ker se je pod družbenim pritiskom s svojo usmerjenostjo najprej soočil pri terapevtu Janezu Ruglju. Njegove skrajne metode mu sicer niso pomagale, je pa zato prek ljubezni do teka in pohodov v hribe spoznal svojega sopotnika Vikija Kerna, s katerim sta par že sedem let. Skupaj sta se udeleževala športnih aktivnosti rekreacijske gejevske skupine Out In Slovenija, kar se je končalo tako, da sta bila tudi prva predstavnika naše države na gay games, ko sta se pred štirimi leti odpravila teč mali maraton v avstralski Sydney. Spodbujena z njunim primerom se je na naslednje igre v Muenchen že odpravila številčnejša ekipa. Društvo za integracijo homoseksualnosti je v zadnjem času ena izmed tistih organizacij, ki najbolj opozarjajo na homofobijo, odmevnejša akcija njegovega predsednika je bila, ko se je izpisal iz vrst rimskokatoliške cerkve pred tremi leti, ko so se po vsej Evropi začeli uvajati novi pogledi na sklenitev istospolne zveze in ko je večina zahodnih evropskih držav poskrbela, da ta del populacije ne bi ostal odrinjen na rob družbe in obravnavan diskriminatorno. Ob tem je cerkev oziroma kongregacija za doktrino vere izdala dokument Razmislek o predlogih za pravno priznanje zvez med homoseksualnimi osebami, kjer je pozvala vse evropske katoliško usmerjene politike, da z vsemi silami nasprotujejo možnosti zakonske odprave homofobije. Dokument, ki ga je podpisal takratni papež Janez Pavel II., je spisal sedanji lider RKC Benedikt XVI., takrat poznan kot kardinal Joseph Ratzinger. Kljub temu da so Mitji iz urada takratnega nadškofa Franca Rodeta odgovorili, da ga krst zaznamuje za vse življenje in da uradni izstop ni mogoč, ga je bitka za enake pravice, tudi zaradi takšnih pritiskov, še bolj zbližala z Vikijem. Računalničar Viki, s svojim angažmajem sicer nekako ostaja v senci Mitje, ki se javno kot predsednik DIH-a bolj izpostavlja, vendar nima težav, ko mora javno postaviti svoj obraz za skupno dobro, tako je tudi tokrat pristal, da uradna potrditev njune zveze dobi širši kontekst.

Svečana procesija

Na dan registracije, petnajst minut pred začetkom, so se začele kopičiti televizijske kamere, tudi iz sosednje Hrvaške. Novinarjev je bilo več kot tistih nekaj najbolj izpostavljenih predstavnikov GLBT-scene. Mitja je kazal vidne znake živčnosti oziroma treme. Ker je Viki zamujal, so se že slišale šale, da si je premisli. Vendar so se nekaj minut pred drugo uro vseeno uspeli zbrati vsi povabljeni. "Mladoporočenca" s seboj nista pripeljala niti staršev niti prijateljev. Spremljala ju je zgolj peščica aktivistov z majicami Homo registracija. Na upravni enoti niso pričakovali dvajsetih ljudi in že na vhodu niso vedeli, ali bi vse spustili naprej. Po zagotovilu Mitje, da sta sama želela publiko, so se lahko kamere in fotografski aparati preselili v drugo nadstropje in čakali, da bosta "ženina" izstopila iz dvigala, ki je s sodobnim videzom prav izstopalo v stari oguljeni stavbi. Procesija se je nato morala po labirintu hodnikov z dotrajanimi tepihi in stenami, ki so bili videti kot v kakšni zelo stari vaški osnovni šoli, odpraviti na drug konec, kjer so se vsi skupaj zdrenjali v premajhno sejno sobo. V njej je bilo devet stolov in še dva za sklenitelja registrirane zveze. Medtem ko so se aktivisti posedli, za kamermane ni bilo prostora, tako da so se zgužvali okoli mize, kjer je potekal postopek. Razen šopka rož na mizi in slovenske zastave na drogu ni bilo nikakršnega znaka, da gre za svečan prostor, primeren takšnemu dogodku, kot je dosmrtna potrditev partnerstva.

Ko so se vsi navzoči uspeli spraviti v sobico, je matičar začel postopek. Naštel je obveznosti, ki jih bosta imela drug do drugega, in tistih nekaj pravic, ki jih jima podeljuje Drobničev zakon. Po tem je oba vprašal, ali se strinjata z registracijo, in vse skupaj se je tako hitro, kot se je začelo, tudi končalo. Mitja je medtem uspel še protestirati, ker se ne moreta poročiti, gostje pa so ostali brez standardnega poljuba, ki bo baje prišel na vrsto ob pravi sklenitvi zakonske zveze, če sploh kdaj. Po petih minutah so bili že vsi zunaj, pred upravno enoto, kjer je javno registrirani gejevski par ob čudnih pogledih mimoidočih dal še par izjav. Nato sta imela še nekaj časa zase, ki sta ga izkoristila za kavico v bližnjem lokalu, in Mitja je že moral nazaj v službo. Postopek registracije poteka ob dokaj nenavadni uri samo dva dni v tednu, in Mitji se ni uspelo, tako kot Vikiju, v službi dogovoriti za izredni "dopust". To ga niti ni ujezilo, saj dogodek tako ali tako ni bil svečan, kot si je to želel, ampak je bil zgolj nekakšna oblika protesta nad poniževalnim postopkom, ki enači lezbijke in geje z avtomobili, ki jih je prav tako treba registrirati: "Predvsem sva postopek doživljala kot zelo ponižujoč. Kljub vsej racionalizaciji in razumski odločitvi, da bo registracija predvsem aktivistično dejanje, je namreč težko prezreti, da gre pri vsem skupaj vseeno za potrjevanje zveze dveh ljudi, ki se ljubita in želita skupaj oblikovati življenjsko skupnost, pred državo. In ob takšnem dogodku bi si želel ob sebi imeti starše, brata s punco, taščo in tastom, pa prijatelje, prijateljice in vse ljudi, ki mi veliko pomenijo. Rad bi jim pokazal, koga sem izbral za življenjskega sopotnika, s kom se bom staral, rad bi Vikiju nataknil prstan in ga poljubil, kot se spodobi. Rad bi imel pravice, ki pripadajo paru. A tega zakon o registraciji in spremljajoči pravilnik izbire svečanega postopka ne omogočata, pomembnih pravic ne podeljujeta."

Uradni protest

Pisna izjava mladeničev, da se želita registrirati, ni niti malo podobna običajni zakonski potrditvi zveze med žensko in moškim. Lezbijke in geji imajo po veljavnem zakonu zgolj pravico do preživljanja in preživnine, do pridobivanja skupnega premoženja, do stanovanjskega varstva, do dedovanja na deležu skupnega premoženja po umrlem partnerju/ici in pravico do pridobivanja informacij o zdravstvenem stanju obolelega partnerja/ice. Za te pravice se jim niti ni treba registrirati, saj si lahko sami bolje uredijo razmerja že pri odvetniku in notarju. Ali sta registriranca z dejanjem prekršila neizgovorjeno pravilo, da noben istospolni par ne bo dal legitimnosti Drobničevemu zakonu, ki je nastajal brez kakršnegakoli sodelovanja z ljudmi, ki se jih tiče? Sama sta prepričana ravno o nasprotnem. Javna registracija bo samo opozorila na to, kakšni so pogoji za državljane, ki ne morejo uživati zaščite zapisane v ustavi, po kateri naj bi bili vsi državljani RS enaki. "Kaj mi sporoča država, ki mi omogoča zgolj formalno registracijo, ki traja vsega skupaj slabe 4 minute? In to samo ob torkih in četrtkih od 9. do 14. ure, tako da je treba za vse skupaj vzeti še dopust. Kaj mi sporoča država, ki mi potrditve zveze ne omogoča konec tedna na ljubljanskem gradu, ampak me sredi tedna umešča v sobo 239 v 2. nadstropju Adamič-Lundrovega nabrežja? Pri vsem tem pa v novem zakonu, ko gre za njeno korist, registrirano skupnost vendarle priznava kot družinsko skupnost. Takšna in podobna vprašanja so mi rojila po glavi in resnično ne razumem, kdo ima od tega poniževanja kakršnokoli korist," se je zato po obredu spraševal Mitja, ki bo čez mesec dni sprožil ustavni postopek zaradi neenakosti pred zakonom.

Toda zakon ima več zakonitosti kot le to, da je sklenitev registracije mogoča le dvakrat na teden. Posebno se zaplete, če je eden izmed partnerjev tujec. Pristojno ministrstvo, zadolženo za družino, nam je potrdilo, da registracijski postopek nima kakšne pretirane mednarodne veljave. Tujec, ki se registrira na naši upravni enoti s slovenskim državljanom, ne more pridobiti slovenskega državljanstva. Prav tako slovenski državljan, ki se poroči v kakšni evropski državi (ki za razliko od Slovenije omogoča sklenitev prave zakonske zveze), z istospolnim partnerjem, družinskih pravic ne more uveljavljati pri nas. Nasploh so nevladniki, ki se ukvarjajo s to problematiko, zadržani do poleti sprejetega vladnega zakona in se predvsem zavzemajo, da bi se spremenil oziroma napisal nov zakon, ki bo v skladu z vsemi humanimi standardi in ki bo zagotavljal osnovne človekove pravice tudi tistemu delu populacije, ki se od moralne večine loči zgolj po spolni usmerjenosti. Če pravice ne bo popravila ta vlada, bodo morali pritisniti na naslednjo. Medtem pa bodo morali še leta živeti kot drugorazredni državljani. Razen če ne bo tudi ustavno sodišče pritrdilo njihovim ugotovitvam. Če bodo novi ustavni sodniki, tako kot druge veje oblasti ali družbe, delovali pod strogo taktirko premiera Janeza Janše, se lezbijke in geji v bližnji prihodnosti ne morejo nadejati ugodnega razpleta njihove problematike. "Istospolno usmerjeni državljani, ki kot ostali plačujemo davke in s svojo delavnostjo in ustvarjalnostjo prispevamo v dobrobit prav te države, gotovo ne. Trdno pa sem prepričan, da bo že kmalu zelo drugače. In takrat bova z Vikijem imela tako ohcet, da se bo še dolgo govorilo o njej," pravi Mitja, prepričan, da bodo morali na koncu tudi slovenski konzervativni nazadnjaki popustiti pod pritiski naprednih evropskih sil.