Ovadba zoper poslanca v predalu

Slovenci se bomo čez dva meseca in pol poslovili od tolarja. V naših denarnicah bo začela po petnajstih letih spet šušteti in žvenketati druga valuta. Tokrat skupna evropska. Bankovci in kovanci slovenskega tolarja bodo s tem postali del naše kulturne dediščine. Nekateri tolarji, recimo tisti, ki so bili poškodovani pri tiskanju, ali pa reklamni vzorci pa so že danes del zgodovine. Med zbiratelji zato že zdaj dosegajo visoke cene. Včasih celo vrtoglave. Narodni muzej Slovenije je denimo leta 2003 prav predsedniku SNS, poslancu Zmagu Jelinčiču Plemenitemu, za njegovo zbirko bankovcev, kovancev in izjemno redkih tovarniških specimenov ponudil 42 milijonov tolarjev. Do leta 2004 mu je izplačal okoli 15 milijonov, nato pa izplačilo preostalih milijonov ustavil. Izbruhnila je namreč prava afera. Celoten posel sta pod drobnogled vzela kriminalistična policija in tožilstvo. A od takrat sta minili že več kot dve leti. Kaj so torej v zvezi s prodajo Jelinčičeve zbirke ugotovili organi pregona?

Z generalne policijske uprave so nam 3. oktobra sporočili, da predkazenskega postopka do danes še niso končali. Ko smo jih povprašali, zakaj se postopek vleče že dve leti, so še enkrat ponovili, da postopek še ni zaključen. Kriminalisti torej v dveh letih niso prišli nikamor ... Ampak - ali smo res lahko prepričani, da je tako? Po naših podatkih naj bi se bila namreč kriminalistična preiskava končala že pred dobrimi tremi meseci. Takrat je bila spisana kazenska ovadba zoper dve osebi, saj naj bi bili kriminalisti pri prodaji Jelinčičeve zbirke odkrili elemente kaznivih dejanj. Ovadbi bi moralo takoj zatem dobiti tožilstvo. A ju do danes ni prejelo. Zakaj torej ovadbi že tri mesece ležita v predalu? Ali kriminalistična policija zavlačuje postopek? In najpomembneje - koga bi skrivnostni ovadbi sploh obremenili? Obremenili bi prodajalca zbirke slovenskega denarja, poslanca Zmaga Jelinčiča Plemenitega in Andreja Šemrova, ki je skrbnik te zbirke v Narodnem muzeju Slovenije.

Od nakupa do preiskave

Kako se je pravzaprav začelo? Poslanec Zmago Jelinčič je zadnje desetletje zbiral bankovce, kovance in vzorce slovenskega tolarja, leta 2001 pa se je obrnil na Narodni muzej Slovenije in mu predlagal, naj njegovo zbirko odkupi. Jelinčič je zahteval 52 milijonov tolarjev. Nazadnje so se dogovorili za 42 milijonov tolarjev. Ceno so postavile strokovne službe muzeja. "To je korektna cena kljub očitkom, ki se pojavljajo. Zbirka, ki smo jo kupili, je največja zbirka na temo nastajanja slovenskega tolarja," je predlani zagotovil direktor muzeja Peter Kos. Muzej je nato ministrstvu za kulturo predlagal, naj odkupi Jelinčičevo zbirko. Narodni muzej Slovenije je namreč državna ustanova, zato je bilo za nakup zbirke treba zagotoviti davkoplačevalski denar. Ministrstvo z vlogo sprva ni bilo najbolj zadovoljno, a je ni zavrnilo. Pogrešalo je le kakšna natančnejša dokazila o izvoru denarja iz zbirke. Za to sta poskrbela, Rene Tarmon in Andrej Novak iz Banke Slovenije, ki sta ugotovila, da so v zbirki zbirateljski unikati iz angleške tiskarne De La Rue, nemške tiskarne Giesecke & Devrient in slovaške kovnice Mincovna Kremnica. Predlagala sta tudi, naj zbirko ovrednoti kar muzej. Odkup pa sta označila za utemeljen, ker zbirka "sodi kot del premične dediščine v Narodni muzej Slovenije". Na kulturnem ministrstvu so se z mnenjem Banke Slovenije zadovoljili. Aprila 2003 so podprli nakup zbirke, muzej je nato z Jelinčičem sklenil pogodbo, proračunski denar pa mu je nameraval izplačati v več obrokih do leta 2005.

A Jelinčič, kot rečeno, vsega denarja ni dobil. Junija 2004 je začel namreč odkup njegove zbirke preverjati takratni inšpektor za varstvo kulturne dediščine Dragan Matić, ki ga je zmotilo več podrobnosti. Najprej mnenje, ki ga je o Jelinčičevi zbirki pripravila Banka Slovenije. Ta je namreč res ugotovila, v katerih tovarnah je bil denar izdelan, ni pa ugotovila, kako je Jelinčič prišel do predmetov iz zbirke in ali ni državi pravzaprav prodal kar njene lastnine. Banka Slovenije je ob tem razkritju pojasnjevala, da se pri pripravi mnenja o Jelinčičevi zbirki ni osredotočala na konkretne bankovce, ampak na pomen celotne zbirke. Odgovornost je preložila na Narodni muzej Slovenije. Njegov direktor Peter Kos je žogico odbil na kulturno ministrstvo: "Na ministrstvu so bili očitno zadovoljni z odgovorom iz Banke Slovenije, saj sem dobil pravico podpisati pogodbo s prodajalcem." Kulturno ministrstvo, ki ga je takrat vodila Andreja Rihter (ZLSD), pa je poudarjalo, da je bilo mnenje Banke Slovenije pač pozitivno.

Inšpektorja Matića je takrat zanimala še ena podrobnost. Namreč, kako je Jelinčič sploh prišel do treh vzorcev bankovcev iz znane britanske tiskarne De La Rue - ali kot zbiratelj ali kot predstavnik države. Če bi držalo slednje, bi bili namreč vzorci že ves čas državna last, Jelinčič pa bi zlorabil svojo poslansko funkcijo. Z angleške policije so Matiću takrat sporočili: "Kar se tiče tiskarne De La Rue, so vzorce gospodu Zmagu Jelinčiču izročili kot predstavniku slovenskega parlamenta." Zakaj so torej tiskarji verjeli, da vzorce denarja izročajo poslancu? Se jim je Jelinčič tako predstavil, dobil vzorce, nato pa jih dobro prodal državi? Jelinčič je to predlani zanikal in za nesporazum okrivil inšpektorja Matića: "Gre za napačno tolmačenje oziroma za to, da je angleška policajka napisala tisto, kar ji je Matić poslal v London." Jelinčič je takrat dodal, da so ga predstavniki tiskarne De La Rue kot avtorja člankov o tiskanju denarja leta 1993 povabili v London in da je šel tja "kot avtor tekstov in ne kot poslanec. Povedal sem jim, da pišem knjigo o tem, zato so mi leta 1997 poslali specimene, da bi jih objavil v knjigi, ki sem jo nato izdal leta 1998." Vztrajal je tudi, da je preiskava le poskus takratne ZLSD, da bi ga diskreditirala.

Kriminalisti in tožilci so ugotovitve inšpektorja za varstvo kulturne dediščine vzeli resneje. Preverjali naj bi denimo, ali je zbirka res vredna 42 milijonov tolarjev. Bila je namreč zajetna in zaokrožena, a v njej naj bi bilo nekaj predmetov, ki naj se zdeli kriminalistom tudi po posvetu s stroko nenavadni. Recimo skice kovancev, ki po zagotovilih oblikovalske stroke spominjajo na otroško kracanje. Ali pa ovojni trakovi iz papirja, ki jih banke uporabljajo za spenjanje svežnjev bankovcev in navadno končajo v smeteh. Kriminalisti naj bi preverjali tudi izvor celotne zbirke. Najbolj naj bi jih bili zanimali prav Jelinčičevi bankovci iz tiskarne De La Rue, saj naj bi bili menili, da obstaja dovolj dokazov, da je Jelinčič bankovce pridobil kot poslanec in bi zato proti njemu lahko vložili ovadbo zaradi storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja. To se ni zgodilo, saj je pregon zaradi storitve tega dejanja že zastaral. Pozornost kriminalistov pa je zbudil tudi del zbirke, ki je nastal v biroju oblikovalca Miljenka Licula, snovalca podobe slovenskega tolarja. V Jelinčičevi zbirki je bil recimo eden redkih 50-tolarskih bankovcev, ki je nekoč pripadal Liculu. A ta naj ne bi bil sporen, saj ga je Licul sam podaril Jelinčiču, ko je ta pripravljal knjigo o slovenskem tolarju. V zbirki pa so še predmeti iz Liculovega biroja, ki jih Licul ni osebno podaril Jelinčiču. "V zbirki so še en odtis in dve moji risbi, ki sem jih hranil v svojem biroju in ne vem, kako so prišli do Jelinčiča. Sam mu jih nisem nikoli dal," je povedal Licul. Odtis bankovca za 500 tolarjev je dobil v korekturo od angleške tiskarne, da bi ocenil barve in dispozicijo teksta. Takšni odtisi so v zbirkah zelo cenjeni in dosegajo visoke cene. Na risbah pa sta upodobljena motiva, ki ju je Licul sam koloriral, poleg je tudi njegov rokopis. Kako je Jelinčič prišel do tega odtisa in dveh risb, od koga jih je dobil? "Risbe niso podpisane, zato ne vem, ali jih je naredil Licul, saj se je s projektom ukvarjala večja ekipa. Risbe niso bile nikoli ukradene, če bi namreč bile, bi že takoj po letu 1998, ko sem izdal knjigo, kdo skočil pokonci in kaj rekel. Dobil sem jih na popolnoma čist in legalen način," trdi Jelinčič.

Ovadbi v predalu

Po naših podatkih naj bi bili kriminalisti lani pripravili preliminarno poročilo v zvezi z Jelinčičevo zbirko in ga poslali ljubljanskemu tožilcu, ta pa naj bi jim šele pol leta pozneje, torej letos spomladi, sporočil, da je pregon zoper nekatera domnevna kazniva dejanja v tem primeru res zastaral, zato naj se osredotočijo na preiskavo tistih domnevnih kaznivih dejanj, pri katerih je pregon še mogoč.

Policisti so preiskavo menda končali pred dobrimi tremi meseci. Takrat je bila spisana kazenska ovadba zoper dve osebi, in sicer zoper Zmaga Jelinčiča Plemenitega in Andreja Šemrova, nanašala pa naj bi se bila na predmete iz zbirke, ki jih je nekoč imel v lasti Miljenko Licul. Poslanca Jelinčiča je ovadba menda bremenila storitve kaznivega dejanja prikrivanja izvora predmetov posebnega kulturnega pomena, za kar je zagrožena do triletna zaporna kazen. Andreja Šemrova, ki je v Narodnem muzeju Slovenije odgovoren za srednji in novi vek ter moderno dobo in zato skrbi tudi za Jelinčičevo zbirko, pa naj bi bila ovadba bremenila kaznivega dejanja zatajitve, za kar je prav tako zagrožena do triletna zaporna kazen.

Kriminalistična policija bi morala ovadbi skupaj z vsemi prilogami poslati tožilstvu, saj se predkazenski postopek konča šele s tem, ko policija primer izroči tožilstvu. In to ne glede na to, kaj ugotovi. Šele tožilstvo se mora namreč odločiti, ali bo vztrajalo pri pregonu ali pa bo od pregona odstopilo. Ko smo ljubljansko okrožno državno tožilstvo v začetku oktobra povprašali, ali so kriminalisti tja poslali ovadbi v zvezi z Jelinčičevo zbirko denarja, smo dobili takle odgovor: "Zadeva, o kateri sprašujete, je v fazi zbiranja podatkov." To pa je nenavadno. Tako meni tudi eden od kriminalistov, ki sta se ukvarjala s tem primerom. "Kar se mene tiče, sva primer s sodelavcem zaključila že vsaj pred tremi meseci, ko sva napisala kazensko ovadbo zoper dva storilca. Kaj je trenutno s to kazensko ovadbo, mi ni znano, morala pa bi biti že na tožilstvu. O sami vsebini ovadbe pa ne smem govoriti," pravi zdaj že nekdanji kriminalistični inšpektor Miran Štupica. Mimogrede, oba kriminalista, ki sta preiskovala Jelinčičevo zbirko slovenskega denarja, danes nista več zaposlena pri kriminalistični policiji. Štupica se je v času, ko sta ovadbi nastali, upokojil, drugi kriminalist pa je bil premeščen in danes ne opravlja več policijskega dela. Po naših podatkih se do dne, ko smo iz uredništva Mladine na kriminalistično policijo poslali prva vprašanja o Jelinčičevi zbirki, s tem primerom ni ukvarjal kakšen drug kriminalist.

Kje se je torej zataknilo? Tik preden kazenska ovadba odpotuje s kriminalistične policije na tožilstvo, jo mora podpisati direktor uprave kriminalistične policije. Ta položaj že dobro leto zaseda Rastislav Kanižar, a ta po naših podatkih kazenskih ovadb zoper Jelinčiča in Šemrova ni podpisal vsaj tri mesece. To pa je več kot nenavadno. Vsi pravni strokovnjaki, s katerimi smo govorili, so se strinjali, da je trimesečno čakanje na podpis ovadb odločno predolgo in da policiji ne more biti v ponos. Vodstvo kriminalistične policije z zavlačevanjem sicer ni kršilo kakšnih predpisov, saj v takšnih primerih roki za pošiljanje ovadb s policije na tožilstvo niso predpisani. Razlog je v tem, da naj bi bili takšni podpisi avtomatizem. A ta naj bi prav v tem primeru odpovedal.

Vodstvo kriminalistične policije smo seveda povprašali, ali drži, da kazenskih ovadb, ki sta nastali pred več kot tremi meseci, doslej še ni izročilo tožilstvu. Na kriminalistični policiji, ki nam je v začetku oktobra najprej dvakrat nedvoumno zatrdila, da predkazenski postopek v tem primeru še ni končan, naj bi ob tem vprašanju zavladala prava panika. Na odgovor pa smo morali tokrat čakati kar sedem dni: "Obveščamo vas, da je bil v navedeni zadevi predkazenski postopek zaključen v mesecu oktobru 2006 in da bo Uprava kriminalistične policije Generalne policijske uprave v naslednjih dneh posredovala ustrezen akt na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani." Izjava potrjuje, da je postopek v zvezi z Jelinčičevo zbirko vendarle že končan. Kaže pa tudi na to, da naj bi bila kriminalistična policija pri tem primeru res zavlačevala. Ali pa je zgolj naključje, da so kriminalisti postopek končali prav sredi oktobra, ko so premlevali naša neprijetna vprašanja? Zanimivo bo sicer videti, ali bo kriminalistična policija zdaj tožilstvu poslala ovadbi, ki sta tri mesece ležali v predalu, ali pa bo pripravila kakšen drug zaključek primera.

Vladni partner

A zakaj sta ovadbi tri mesece ležali v predalu kriminalistične policije? Jelinčič si zadevo razlaga takole: "Če drži, da naj bi bili policisti spisali ovadbo zoper mene, so se policaji pokazali kot totalni kreteni. Ne vem, zakaj bi me lahko ovadili, če sem muzeju prodal svojo lastnino. To je bilo politično dejanje takratne ZLSD pod taktirko kulturne ministrice Andreje Rihter in notranjega ministra Rada Bohinca ob pomoči generalnega direktorja policije gospoda Anželja, ki je bilo pripravljeno pred parlamentarnimi volitvami, a se je, ker sem takrat postavil poslansko vprašanje v zvezi s tem, vse skupaj zavleklo na čas po volitvah. Na teh so potem zmagali drugi, zato je zadeva obstala. Policaji pa ne vedo, kako naj se izvlečejo iz zosa."

Kakšni pa bi bili lahko drugi razlogi za zavlačevanje? Najprej se vrnimo v čas, ko je Narodni muzej Slovenije zaprosil kulturno ministrstvo, naj mu zagotovi denar za odkup Jelinčičeve zbirke. O tem je na ministrstvu odločala strokovna komisija za področje premične kulturne dediščine. Zanimivo pa je, da naj bi se bila takrat, čeprav je bil Jelinčič v poznejših nastopih izredno kritičen do nje, zelo angažirala tudi sama kulturna ministrica Rihterjeva. Po naših podatkih naj bi prišlo do kar nekaj sestankov med Rihterjevo, Jelinčičem in direktorjem muzeja Petrom Kosom, čeprav to pri odkupovanju zgodovinskih predmetov menda ni običajno. Kos je potrdil, da je bil takrat res vabljen na sestanek ali dva. Rihterjeva in Jelinčič pa sta se konkretnemu odgovoru izognila.

Kulturnemu ministrstvu je bilo očitno takrat res veliko do tega, da naša osrednja muzejska ustanova sklene posel s poslancem Jelinčičem. Čemu takšna zavzetost? Nekateri menijo, da je želela Rihterjeva le čim prej skleniti posel, ker naj bi ji bil Jelinčič preveč težil. Drugi pa so prepričani, da je ministrica takrat nastopala v imenu celotne vlade. Dejstvo je namreč, da je bil Jelinčič vodja opozicijske stranke, glasovi njegovih štirih poslancev pa so bili za takratno koalicijo pomembni pri glasovanju v parlamentu. Je šlo torej za vzajemno pomoč, pri kateri je dobil poslanec milijone iz državnega proračuna tudi zato, da bi bil bolj naklonjen predlogom prejšnje vladajoče koalicije?

Potem je na volitvah zmagala druga opcija, vodenje vlade je prevzela SDS, LDS pa se je morala umakniti v opozicijo, kjer je po volitvah ostala tudi Jelinčičeva SNS. A je kljub temu pokazala veliko pripravljenost za sodelovanje z novo vlado. Z vlado sta pogosto v partnerskem odnosu. Razpustitev Kosove protikorupcijske komisije je denimo predlagala prav Jelinčičeva stranka, vladajoča koalicija pa je predlog velikodušno podprla. Po drugi strani je bil Jelinčič zadovoljen, ko je uspelo novi vladi zakon o javnih uslužbencih spremeniti tako, da si je podelila pravico do predčasnega razreševanja najvišjih javnih uslužbencev, in to zgolj zato, ker so se ji zdeli politično nekompatibilni. Prvi, ki mu je vlada pokazala vrata, je bil generalni direktor policije Darko Anželj. Drugi pa direktor Arhiva Republike Slovenije Dragan Matić. Morda je naključje, gre za osebi, ki sta bili vpleteni v preiskavo prodaje Jelinčičeve zbirke denarja - Anželj kot šef slovenskih policistov, Matić, ki ga je na položaj šefa Arhiva RS imenovala Ropova vlada, pa zaradi svoje prejšnje funkcije inšpektorja za kulturno dediščino, ki je sploh prvi začel preverjati Jelinčičevo zbirko.

Sta bili ti razrešitvi vzajemna pomoč med Janševo vlado in prvakom večno opozicijske stranke? Ali lahko elemente te vzajemne pomoči najdemo tudi v tem, da sta ovadbi v zvezi z Jelinčičevo zbirko denarja obležali v predalih kriminalistične policije? Vlada je v zadnjih dveh letih poskrbela za precej kadrovskih rošad v policiji, med drugim je zamenjala tudi vodstvo kriminalistične policije ... Prav tako je zamenjala vodjo tožilcev. Položaj je zaupala Barbari Brezigar, ki je na zadnjih predsedniških volitvah kandidirala s podporo SDS in NSi. Ne gre namreč le za to, da se je primer ustavil na kriminalistični policiji. Tudi tožilstvo bi lahko od policije kadar koli zahtevalo, naj primer zaključi. A tožilstvu se doslej ni zdelo nenavadno, da po dveh letih od kriminalistov še ni prejelo končnih ugotovitev v zvezi z Jelinčičevo zbirko denarja.