Primer Bitenc

V začetku tega meseca je največja opozicijska stranka LDS vložila interpelacijo zoper ministra za zdravje dr. Andreja Bručana. Eden pomembnejših očitkov te interpelacije je podelitev koncesije torakalnemu kirurgu dr. Marku Bitencu. Bručan je namreč to koncesijo za izvajanje specialističnoambulantne dejavnosti s področja kirurgije, endoskopske diagnostike in akutne bolnišnične obravnave leta 2005 podelil brez javnega razpisa, kar je v nasprotju z zakonodajo EU. To pa ni edina težava. Pri podelitvi koncesije ni šlo za nov program, pač pa se je dvesto operacij odvzelo Kliničnemu centru, dr. Bitenc pa je odšel operirat v drugo ustanovo - v bolnišnico v Izolo. Zanimivo je, da je vodstvo Kliničnega centra odvzemu programa sprva ostro nasprotovalo, pozneje pa se je, verjetno tudi zaradi ministrovega pritiska, z njim sprijaznilo. Bručan je javnost zavajal s trditvijo, da je program dr. Bitenca namenjen skrajševanju čakalnih dob. Izkazalo se je namreč, da se čakalne dobe niso skrajšale. Prav nasprotno. Leta 2005 je bilo opravljenih štiri odstotke manj operacij golše kot leta 2004, čakalna doba pa se je podaljšala za dva meseca in pol. Po mnenju LDS je podelitev koncesije dr. Bitencu eklatanten primer, kako minister podreja javni interes in interes vrhunske javne ustanove interesu posameznika.

Kot antipod je LDS navedla podelitev koncesije družbi Medicor MC za izvajanje operacij na odprtem srcu in srčno-žilne diagnostike. Nekdanji minister za zdravje dr. Dušan Keber je namreč to koncesijo podelil prek javnega razpisa, na katerega se je poleg družbe Medicor prijavil še kirurg dr. Tomislav Klokočovnik. V komisiji, ki je odločala o podelitvi koncesije, so sodelovali tudi strokovnjaki iz tujine, poleg tega je šlo za nov program, namenjen skrajševanju čakalnih dob. Ali povedano drugače: dotedanji izvajalci so svoj program oziroma denar zanj obdržali. V Kliničnem centru in Splošni bolnišnici Maribor je bilo pred tem preverjeno, ali bi bili zainteresirani za izvajanje dodatnega programa za skrajševanje čakalnih dob. Koncesija pa je bila podeljena šele po tem, ko sta obe instituciji potrdili, da s svojimi zmogljivostmi dodatnega programa operacij ne moreta prevzeti. Keber je torej ravnal bolj premišljeno kot Bručan.

Če bi bil Bitenčev primer osamljen, bi ga še lahko nekako spregledali. Toda grozi nevarnost, da mu bodo sledili novi. Bručan ima trenutno na mizi več 80 prošenj za podelitev koncesij na sekundarni ravni, med drugim tudi prošnje dr. Zorana Arneža, dr. Tomaža Janežiča in dr. Aleša Leskovška. Gre za plastične kirurge s kliničnega oddelka KC, v katerem je danes zaposlenih sedem kirurgov. Podelitev teh koncesij bi ne pomenila le razpada oddelka, pač pa tudi neprecenljivo škodo za izobraževalno in raziskovalno dejavnost Kliničnega centra. Vprašanje je seveda, ali bo Bručan te koncesije res podelil. Slišati je, da je zlasti glede dr. Arneža zadržan, zaradi česar naj bi se bil Arnež že odločil za odhod na kliniko v Trst.

A vrnimo se k Bitencu. Ta namreč ni zanimiv le zaradi vprašljive koncesije, pač pa tudi zaradi sporne prodaje zdravstvenih zavarovanj. Je soustanovitelj ljubljanskega podjetja Prva zdravstvena asistenca, d. o. o., ki svojim "članom" v zameno za 5500 tolarjev mesečne članarine zagotavlja 24-urno zdravniško pomoč na domu, 24-urno zdravniško svetovanje po telefonu, reševalne prevoze v nenujnih primerih, specialistične preglede in dostop do številnih diagnostičnih preiskav s čakalno dobo največ teden dni. Sliši se naravnost odlično: za dobrih pet tisočakov na mesec dobiš celo vrsto storitev. Kje je torej težava? Težava je v tem, da podjetje posel izvaja brez ustreznih dovoljenj. Direktor podjetja Vito Vidmar se brani, češ da Prva zdravstvena asistenca ne prodaja zavarovanj, pač pa izvaja le zdravstvene storitve. Toda številni ugledni pravniki se z njim ne strinjajo. Prof. dr. Lojze Ude je na primer že marca letos za Delo dejal: "To ni nikakršna članarina. Gre za dopolnilno zdravstveno zavarovanje, za katero mora dati dovoljenje ministrstvo za zdravje." Enako ostro je bilo tudi mnenje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije: "Za storitve, ki jih ponuja podjetje, so državljani že zavarovani in plačujejo prispevke. Vse, kar ponuja zdravstvena asistenca, je le lažja dostopnost do teh storitev in preskakovanje morebitne čakalne dobe za nekatere preiskave ... Za opravljanje takšne dejavnosti bi moral ustanovitelj podjetja ali zavarovanja ravnati skladno s predpisi, ki urejajo zavarovalništvo." Po vsem tem se je bil prisiljen odzvati tudi minister Bručan. Konec maja letos so na ministrstvu za zdravje pripravili pravno mnenje, v katerem piše, da bi se morale zdravstvene storitve, ki so v ponudbi Prve zdravstvene asistence, izvajati kot vzporedno prostovoljno zdravstveno zavarovanje. Bručan je to mnenje poslal Agenciji za zavarovalni nadzor. Od takrat je minilo že skoraj pol leta, a zgodilo se ni tako rekoč nič. Agencija še vedno ni sprejela končne odločitve, podjetje pa medtem nemoteno posluje naprej. Mnogi so zato prepričani, da agencija pod vodstvom Jurija Goriška namenoma zavlačuje postopek. Takšno ravnanje ji zagotovo ni v čast, saj z njim v javnosti zbuja resen dvom o svoji nepristranskosti.