Velike oči male Slovenije

Slovenija se je zelo optimistično, skoraj malce naivno spustila v tekmo, komu bo pripadel sedež nadzornega organa nastajajočega evropskega satelitskega navigacijskega sistema Galileo. Morda se na prvi pogled celo zdi, da ima nekaj možnosti, da bo sedež Galilea stal v ljubljanski tehnološki coni na Brdu. Toda Galileo je trenutno najbolj prestižna zadeva, ki jo lahko dobi kakšna članica EU. Celo stare članice so nečastno pripravljene požreti besedo, da bodo vse nove agencije in institucije dobile nove članice EU. Slovenija pa se je zaradi želje po Galileu tudi odpovedala eni takšnih ustanov, Evropskemu inštitutu za enakopravnost med spoloma, ki so ga v začetku decembra podelili litovski Vilni. O sedežu Galilea, zanj se poteguje 11 držav EU, so brezuspešno odločali minuli teden. Odločitve pred novoletnimi in božičnimi prazniki so nehvaležne in so dokončno odločitev potiskali v leto 2007. Nekateri bolj posvečeni analitiki pa že opozarjajo, da bodo o Galileu odločali kar na vrhu voditeljev držav EU, saj je drugačen kompromis skoraj nemogoč.

Zakaj je sedež Galilea tako zaželen? Galileo je satelitska navigacija, ki jo bodo s podporo 30 satelitov predvidoma začeli uporabljati leta 2010. Gre za alternativo ameriškemu satelitskemu navigacijskemu sistemu GPS, ki je trenutno edini v splošni uporabi. Galileo pa bo boljši, natančnejši, in kar je najbolj privlačno, v nasprotju z GPS-om, ki je vojaški sistem, naj bi bil le za civilno rabo. Tako bo uporaben tudi v konfliktnih razmerah, Američani pa si pridržujejo pravico, da deloma ugasnejo ali zmanjšajo GPS-signal v vojnah ali če so v političnem konfliktu s kakšno svojo sovražnico. Galileo naj bi v nasprotju z GPS-om pokrival tudi skrajne dele sveta, kot je evropski sever, glede njegove uporabe tudi v vojaške namene pa so mnenja različna. Nekateri članice EU so zelo proti. Sicer pa je Galileo zanimiv tudi za ostale države, saj so se projektu, katerega vrednost naj bi bila 3 milijarde, EU priključili tudi Kitajska, Južna Koreja, Izrael, Ukrajina, Maroko, Savdska Arabija ...

Največja težava projekta Galileo sicer ni to, kje bo imel svoj sedež, temveč konflikt med EU in zasebnimi vlagatelji, konzorcijem britanskih, nemških, italijanskih, francoskih in španskih tehnoloških velikanov, ki naj bi pokrili dve tretjini stroškov celotnega programa. Pogajanja o koncesiji so zastala, ker se niso mogli sporazumeti, kdo bo nosil stroške morebitnih tožb uporabnikov sistema in v kolikšni meri. Bodoči koncesionarji pač nočejo prevzeti celotnega bremena.

Med trdimi pogajanji s koncesionarji je EU hotela mirno izbrati sedež Galilea. Toda zanj se je zagreblo 11 članic EU, tri nove (Slovenija, Češka in Malta) in osem starih, ki so ponudile privlačne lokacije, kot so Rim, Bruselj, Barcelona in Muenchen ... Najresnejši kandidat, kljub temu da so stare članice EU obljubile, da bodo vse nove EU-agencije podeljene novim članicam, pa je britanski Cardiff. Britanski dnevnik Independent je ob prerekanju, kje bo sedež Galilea, minuli teden zapisal, da se ponavlja stara zgodba. Podeljevanje sedežev EU-agencij v stilu konjskega mešetarjenja pa je že legendarno. Kot enega primerov so navedli bivšega italijanskega premiera Silvia Berlusconija, ki je ob razpravah, kdo bo imel sedež Evropske agencije za varno prehrano, svojim protikandidatom iz Finske mirno zabrusil, da Finci ne vedo niti, kaj je to pršut. Njegova agresivnost in predrznost pa sta se morda izplačali, saj je sedež omenjene agencije pripadel italijanski Parmi.

Sloveniji morda pri željah po sedežu Galilea ne bi škodil Berlusconijev recept, po katerem je posegla največja slovenska konkurentka Češka s Prago kot sedežem nove satelitske navigacije. Čehi so namreč protestirali in javno napovedali veto na odločitve o sedežu agencije, če ta ne bo pripadel novi članici EU. Stare članice EU pa so obtožili zarotništva zaradi pomislekov o varnostnih vprašanjih v novih članicah. Zaradi romantičnega odnosa nekaterih novih članic EU z ZDA so nekatere stare članice v skrbeh, da bi recimo Češka ali Slovenija dopuščali ZDA dostop do zaupnih informacij. Prav tako naj bi imela Češka zelo dobro ponudbo, ministra za promet in zveze Janez Božič in zunanje zadeve Dimitrij Rupel pa sta se minuli teden pohvalila, da je tudi Slovenija izboljšala ponudbo.

Kaj ponuja in kaj bo dobila Slovenija?

"Neposredni materialni učinki, ki bi izhajali iz morebitne umestitve sedeža nadzornega organa Galileo v Sloveniji, niso neposredno merljivi niti jih ni mogoče oceniti. To pa še zdaleč ne pomeni, da jih ni, prej nasprotno, znano je, da gostovanje evropskih agencij in institucij prinaša tudi gmotne koristi državam gostiteljicam," so nam o tem, kaj bi dobili s sedežem Galilea, pojasnili na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. "Mogoče je oceniti, da so te koristi razmeroma velike, večinoma predvsem posredne. O tem, da gre za pomembno institucijo z velikim nacionalnim in mednarodnim vplivom, kaže že dejstvo, da zelo resno kandidira 11 držav, kar je največ doslej v zgodovini EU. Koristi lahko Slovenija pričakuje tudi v smislu večje prepoznavnosti, kar bo ne nazadnje omogočilo tudi neposredne tuje investicije, povezane z raziskavami in razvojem. To je tudi razlog, da je vlada predlagala v svoji kandidaturi za lokaciji sedeža nadzornega organa Tehnološko cono Brdo." Zaradi takšnih in drugačnih dejstev pa naj bi zainteresirane države kar tekmovale med seboj, kdo bo ponudil boljše možnosti. Zunanji minister Rupel je govoril o tem, da smo ponudbo izboljšali pri stvareh, kot je "šolanje otrok in zdravstveno zavarovanje, ki so pomembne za tujce, ko pridejo živet v drugo državo". Pravzaprav pa je najbolj pomembno to, kdo bo ponudil ugodnejše možnosti za sedež Galilea.

"Češka je svojo ponudbo glede na prvotno zelo izboljšala, potem ko se je seznanila s slovensko (in morda še kako drugo) ponudbo. Pomembne razlike so bile predvsem pri pogojih najema zgradbe za sedež GSA. Slovenija je prvotno ponudila brezplačen najem opremljenih prostorov (1500 m2) za dobo treh let. Po izteku te dobe bi bila najemnina enaka (enako ugodna) kot za ostale najemnika v visokotehnološki coni Brdo," pravijo na znanstveno-tehnološkem ministrstvu. "Opcijsko je bil predviden odkup zgradbe s strani GSA. Ko se je seznanila z našo ponudbo, je Češka ponudila 4606 m2 brezplačno za dobo 5 let, ter po izteku te dobe najemnino za 1 €. Slovenija je bila zato prisiljena svojo ponudbo izboljšati, tako da sedaj ponuja 3000 m2 brezplačno za dobo 8 let. Ob tem je treba omeniti, da nekatere države, npr. Španija in Grčija, ponujajo brezplačen najem prostorov brez časovne omejitve."

Ne za enakopravnost

Zaradi vključitve v boj za trenutno najbolj privlačno evropsko agencijo pa se je Slovenija odpovedala nekoliko manj privlačni EU-agenciji, Inštitutu za enakopravnost med spoloma, ki naj bi po napovedih sicer suvereno pripadla Sloveniji. Na ministrstvu odpoved utemeljujejo: "Ministrstvo za zunanje zadeve RS je po tehtnem premisleku in na podlagi informacij, pridobljenih po diplomatskih kanalih, da ni realno pričakovati pridobitev dveh sedežev Agencij oz. Inštitutov EU, predlagalo Vladi RS umik kandidature za Evropski inštitut za enakost spolov." Inštitut za enakopravnost med spoloma, ki bo v Vilni, je poleg Frontexa, Agencije za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic EU, ki je pripadel Poljski, edina ustanova EU, ki je pripadla novim članicam EU. Ali ne bi bila Slovenija dovolj počaščena, če bi dobila vsaj malo manj pomembno EU-institucijo? Morda je sedanja vlada malo bolj ambiciozna in megalomanska, da se je odločila za večji, toda veliko težje dosegljivi plen.

Minister za delo, družino in socialne zadeve v prejšnji vladi Vlado Dimovski se je v času svojega mandata zelo aktivno zavzemal za to, da bi bil ravno v Sloveniji mednarodni sedež Evropskega inštituta za enakost spolov. Naša država, ki naj bi bila kot mlada demokracija ena izmed najbolj naprednih novih držav Evropske unije z visokimi humanističnimi standardi, je tako potrdila izhodišča za postopke kandidature za pridobitev sedeža agencije, ki je bil po takratnih neuradnih informacijah praktično že v naših rokah, oziroma kot je pred letom za Mladino pojasnil minister Dimovski: "Vlada RS in MDDSZ je zagovarjala načelo nediskriminatornosti in sprejela celo vrsto zakonov in politik s tega področja - večinoma v sodelovanju z Uradom za enake možnosti. Naša prizadevanja so opazili tudi v državah Evropske unije in v Evropski komisiji, zato je obstajala zelo realna možnost, da Slovenija prevzame vodenje Inštituta za enake možnosti, o čemer smo se že pogovarjali (lobirali) z ministricami in ministri za področje nediskriminacije in enakosti spolov." V tujini jim je bilo takrat še všeč, kako se znamo pri nas mirno in civilizirano dogovoriti o žgočih vprašanjih in kako velik čut za socialno strpnost je premogla slovenska družba, kljub grobim kapitalističnim težnjam.

Vendar se ministrova ideja ni dolgo časa obdržala v praksi, saj je moral kmalu za tem vodenje resorja prepustiti znanemu "zagovorniku" človekovih pravic in enakopravnosti med spoloma, odstavljenemu Janezu Drobniču. Ta je ob prevzemu polnih pooblastil v domači in tuji javnosti slovel predvsem po grobih verbalnih napadih na samske ženske in samohranilke ali pošiljanju istospolno usmerjenih na zdravljenje. Takoj za tem, ko je zasedel visoko politično funkcijo, so se na Uradu za enake možnosti pojavile govorice, da novi minister ni več naklonjen projektu, ki je bil takrat že v polnem teku, in da bo skoraj zagotovljeni sedež inštituta v kakšni drugi državi.

Kljub temu je še v času njegovega poveljevanja socialnemu resorju izšlo promocijsko gradivo Equality Times v angleškem in francoskem jeziku, namenjeno veleposlanikom in evropskim ustanovam. Z njim je naša država prva sprožila kampanjo za pridobitev sedeža evropskega inštituta za enakost spolov. Propagandni časopis, vreden dva milijona tristo tisoč tolarjev, je bil bolj kakor za prepričevanje tujcev uspešen pri vzbujanju posmeha doma, predvsem zaradi številnih umotvorov. Tako naj bi recimo akcija Očka, aktiviraj se, spraznila slovenske nogometne stadione, saj naj bi se vzorni možje raje odločali za varstvo svojih in sosedovih otrok. Slovenci pa naj bi po trditvah v časopisu porabili tudi veliko več časa za vrtnarjenje kot Slovenke.

Minister Drobnič nam je v odgovoru že lani izrazil pomisleke v zvezi z možnostjo, da bi bil inštitut pri nas, vsaj kar se tiče financiranja in primernih kadrov. Njegove bojazni so bile povsem odveč: Evropska unija bo v obdobju 2007-2013 za vzpostavitev delovanja inštituta namenila kar 52,7 milijona evrov, saj naj bi zaposloval do trideset ljudi. Tega denarja sedaj v Slovenijo ne bo. Sonja Robnik iz Urada za enake možnosti pa je vseeno prepričana, da izguba sedeža Agencije ne bo bistveno vplivalo na še večjo neenakost med spoloma, kot je sedaj: "Integracija načela enakosti spolov je pomemben del vladne politike. Ključne naloge pa so opredeljene v resoluciji o Nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških, 2005-2013, ter v periodičnem načrtu za izvajanje nacionalnega programa za obdobje 2006-2007." Kljub temu so strokovnjaki za področje enakosti spolov, ki so se konec jeseni zbrali na seminarju v Ljubljani, ugotovili, da je področje enakosti spolov pri nas v celoti prepuščeno ženskam, v nasprotju z recimo Finsko, kjer ne samo, da imajo žensko predsednico, ampak so moški zelo dejavno vključeni pri zagotavljanju enakopravnosti nežnejšemu spolu.

Zgodba o Inštitutu za enakopravnost med spoloma je za Slovenijo pač še ena izgubljena priložnost. Zagotovila, da bo Slovenija dobila sedež, pa so bila morda vseeno nekoliko prenagljena. Tudi pri podeljevanju sedeža te EU-ustanove je prišlo bolj kot ne do mešetarjenja, kakršnega je omenjal britanski Independent. Slovaška, ki je bila poleg Litve in Slovenije edini kandidat za EU Gender Institute, je svoj poraz pojasnjevala z dejstvom, da je predsedujoča Finska zelo dejavno izkoristila svoj položaj in lobirala v korist Litve, kar ni nič čudnega, saj so baltske države močno vpete v interesno območje skandinavskih držav. Poleg Galilea in enakih možnosti bosta prihodnje leto zaživeli dve novi EU-agenciji, za kemikalije na Finskem in Evropski opazovalni center za rasizem in ksenofobijo na Dunaju.