Izbrisa ni bilo!

Februarja letos je Dragutin Mate pred novinarji zarisal ključne cilje notranjega ministrstva za sedaj že skoraj minulo leto 2006. Na tiskovni konferenci je minister takrat govoril tudi o izbrisanih in po poročanju Dela izrekel mnenje, da bi z opozicijo "...lahko v mesecu ali dveh sklenili dogovor, potem bi MNZ predlog zakona poslalo v vladno obravnavo, od tam pa v državni zbor na dokončno potrditev". Od takrat država v zvezi s popravo krivic izbrisanim ni storila nič. Edina dejavnost Janševe vlade na tem področju je bila priprava ustavnega zakona, ki ga je pred javnostjo skrbno skrivala vse do odločbe informacijske pooblaščenke. Ker je bil ustavni zakon napisal zato, da bi zaobšel odločbe ustavnega sodišča, je vlada uvidela, da v parlamentu ne bo dobila potrebne dvotretjinske večine, in visoki predstavniki države so javnost začeli prepričevati, da se izbris v resnici nikoli ni zgodil. Kljub trem odločbam ustavnega sodišča na to temo je minister Mate pred dnevi dejal, da je beseda izbris "neprimerna in ne izraža tega, kar se je dogajalo".

V tem duhu je Matejevo ministrstvo ob bruseljski karavani izbrisanih zaradi številnih vprašanj novinarjev spisalo dokument, ki namesto besede zbrisani v naslovu uporablja izraz Osebe, ki si po osamosvojitvi Slovenije niso uredile statusa za prebivanje v RS. Angleški prevod tega dokumenta je dr. Miha Brejc na dan gostovanja izbrisanih v Bruslju poslal vsem 731 kolegom evroposlancem, zunanji minister dr. Dimitrij Rupel pa ga je dostavil še vsem veleposlaništvom, gostujočim v Sloveniji. Poudariti je treba, da so na notranjem ministrstvu potrdili, da spis predstavlja stališče slovenske vlade do problematike izbrisa.

Zakaj je vladno zanikanje primernosti besede izbris nesprejemljivo? Ob tem, da tudi ustavno sodišče v svojih odločbah uporablja besedo izbrisani, je treba še enkrat spomniti, da si besede niso izmislili izbrisani sami, ampak izhaja iz pisma nekdanjega notranjega ministra Andreja Štera, v katerem je ta 4. marca 1996 predsedniku državnega sveta dr. Ivanu Kristanu sporočil, da so tiste državljane nekdanje Jugoslavije, ki niso vložili vloge za pridobitev slovenskega državljanstva, "prenesli iz obstoječega registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev ... Ex lege so bili tudi izbrisani iz centralnega registra slovenskih državljanov." Poleg zanikanja izbrisa so v omenjenem spisu notranjega ministrstva še številni podatki, ki pod vprašaj postavljajo odločbe ustavnega sodišča, ki je izbris že leta 1999 označilo za nezakonit. V prvi od enajstih točk predstavniki notranjega ministrstva zapišejo, da so "takratni občinski organi za notranje zadeve (sedanje upravne enote) pozivali te osebe, da si uredijo status in pridobijo osebne dokumente matične države," kar preprosto ne drži, saj izbrisani pred izbrisom niso dobili nikakršnih pozivov državnih organov. Te so prejeli šele nekaj mesecev po izbrisu, nekateri od njih pa so se izkazali za prevaro, saj so številnim ob odzivu na vabilo, naj si uredijo papirje, preluknjali edine dokumente, ki so jih imeli. Nadalje MNZ evropsko in slovensko javnost prepričuje, da si je večina državljanov republik nekdanje SFRJ uredila dovoljenje za bivanje v RS. Pri tem gre za zavajanje, saj že nekaj let vemo, da jih je od približno 200 tisoč državljanov drugih jugoslovanskih republik 170 tisoč zaprosilo za državljanstvo. Od preostalih 30 tisoč jih je 11 tisoč ob osamosvojitvi zapustilo Slovenijo, vseh preostalih 18.305 pa je bilo žal izbrisanih iz registra stalnih prebivalcev RS. V ignoriranju odločbe ustavnega sodišča gre notranje ministrstvo še dlje, ko mimogrede zapiše, da sta 26. februarja 1992 tistim, ki niso zaprosili za državljanstvo oziroma niso dobili dovoljenja za bivanje, po zakonu o tujcih prenehala "prijava stalnega prebivališča in veljavnost osebnih dokumentov, izdanih v nekdanji SFRJ". Na notranjem ministrstvu so tu sicer zapisali resnico, vendar so hkrati popolnoma spregledali odločbo ustavnega sodišča, ki je odločilo, da je bilo to dejanje nezakonito. V nadaljevanju se Matejevim piscem celo zapiše, da "noben organ Republike Slovenije ni nobenega od teh državljanov 'izbrisal'. Ime 'izbrisani' je proizvod politične in medijske kampanje, z njim pa so označevali tiste, ki se v predvidenem času niso odločili za slovensko državljanstvo oz. za ureditev statusa po ZTuj". Ob branju takšnih uradnih mnenj vlade je dobro še enkrat prebrati odločbo ustavnega sodišča iz leta 1999, kjer je med drugim zapisano, da je bila "ena izmed prvih posledic neurejenega pravnega položaja državljanov drugih republik ..., da so pristojni upravni organi z dnem, ko je za te osebe začel veljati ZTuj, ... prenesli te osebe iz registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev. Prenos je bil narejen po uradni dolžnosti, ne da bi bili državljani drugih republik seznanjeni s prenosom in poučeni o svojem novem pravnem položaju." Na podlagi te ustavne odločbe je bil sprejet zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS, ki ga je ustavno sodišče razglasilo za neustavnega leta 2003, "ker državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja". Kljub omenjenim izrecnim odločitvam ustavnega sodišča pa predstavniki vlade na koncu spornega spisa ugotovijo, da "vse to dokazuje, da je bilo državljanom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ ponujenih veliko možnosti, da uredijo svoj status v RS". Sedem let po prvi odločbi ustavnega sodišča se torej zdi, kot da je Janševa vlada v razumevanju problema izbrisa še vedno v prvi polovici 90. let, ko so bili izbrisani agresorji in izdajalci svobodne Slovenije. Danes to niso več. Vsaj ne za ustavno sodišče, ki je najvišja instanca našega demokratičnega sistema in katerega odločbe bo enkrat treba uresničiti.