Teater Erjavec

Minister za obrambo Karl Erjavec pogosto govori eno, misli in dela pa drugo. Odvisno od tega, kje se znajde in kdo je njegov sogovornik. Nekaj takšnega je uprizoril tudi ob odkrivanju, kakšno pogodbo o nakupu oklepnikov 8 x 8 je v resnici podpisal s finsko Patrio in z njenim slovenskim partnerjem Rotisom. Po številnih izmotavanjih in zapletanjih je nazadnje priznal, da je ministrstvo za obrambo res nabavilo 135 oklepnikov 8 x 8, med katerimi jih ima 25 zgolj osnovno konfiguracijo, brez dodatne opreme. Ta naj bi se zaradi Natovih kapric oziroma stalnih novih strategij in ciljev nabavila kasneje. Vse tisto, kar je torej razkril Dnevnik, Erjavec pa označil za podtikanja, se je izkazalo za resnično. Na vprašanja novinarjev in poslancev, koliko davkoplačevalskega denarja bodo zaradi tega dodatno pogoltnili oklepniki 8 x 8, je minister Erjavec molčal ali pa le skopo odgovarjal, da nima pojma, saj bo to jasno šele v bližnji prihodnosti. Odvisno od tega, kaj si bo tedaj izmislil Nato.

Minister Erjavec je septembra pred parlamentarci obljubljal, da bo Slovenija za 63 milijard tolarjev dobila 135 oklepnikov s popolno konfiguracijo. To popolno konfiguracijo pa imajo sedaj tudi neopremljeni oklepniki. Težava je v tem, da minister ni zavajal, le nihče ga ne razume. "Ne gre za zavajanje, ampak gre za nerazumevanje te moje izjave. V tistem času, ko sem to govoril, za 63 milijard bomo dobili 135 oklepnikov, je bil razpisni postopek že v teku. In v okviru razpisa, v okviru tistih konfiguracij, ki jih je razpis vseboval, sem rekel, da 135 vozil ne bo stalo več kot 63 milijard. In dejansko so stala 61,9 milijarde, ker smo se dobro pogajali. Kot veste, sama pogodba ni vredna 61,9 milijarde, ampak znaša 66,6 milijarde, zato ker smo dodatno kupili poseben elektronski komunikacijski paket, ki je potreben, da ga vgradimo že v tem trenutku, ko se vozila izdelujejo. Ker smo imeli izkušnje z Valukom 6 x 6, ko je bilo to narejeno pozneje in smo zato imeli zelo hude težave. Slovenska vojska je svetovala, da v okviru te pogodbe, v okviru tega razpisa kupimo tisto minimalno opremo za elektronsko komunikacijsko opremo, to se pravi za sistem vodenja in poveljevanja, da se ne bi srečali z enakimi težavami, kot smo jih imeli pri 6 x 6," je med soočenjem s člani parlamentarnega odbora za obrambo v Odmevih posel 61,9 + 4,7 milijarde tolarjev (259 + 19,5 milijona evrov) za vozila 8 x 8 + komunikacijsko opremo pojasnil Erjavec. Kriv naj bi bil ohlapen razpis, ki ni predvideval točno določene dodatne opreme.

Davkoplačevalce bodo novi oklepniki stali bistveno več, kot govori Erjavec. Navsezadnje je treba prišteti tudi vzdrževanje oklepnikov in nadomestne dele zanje, za katere bo zagotovo treba odšteti precej dodatnih milijonov evrov. Kar pa se tiče konfiguracij, je minister Erjavec v Mladininem intervjuju o precej visoki ceni oklepnikov povedal: "Kadar kupuješ vozila za 30 let, jih moraš kupiti z najboljšo konfiguracijo." Po sedanjih izračunih oklepnik v povprečju stane 1,92 milijona evrov, nekatere druge države pa jih v povprečju kupujejo po 1,54 milijona evrov. Kakšno najboljšo konfiguracijo je MORS nabavil, pa priča tistih 25 "golih" vozil. Njihov misterij je sicer v Odmevih skušal pojasniti načelnik generalštaba Albin Gutman: "Projekti za vozila tečejo in so po posameznih programih znotraj TRP-ja in znotraj razvoja določeni in bodo seveda zaključeni v letu, dveh. Glede na dobave teh vozil moramo te zahteve definirati vsaj leto in pol pred dobavo, to pomeni okrog leta 2010. Bistvo, zakaj to že ni definirano, je v tem, da so se cilji spremenili, da so se potrebe spremenile in da oprema, ki je specialna za ta vozila, seveda v zadnjem obdobju doživlja izredno hiter razvoj zaradi potreb, ki nastajajo, in sprememb na vojskovališču. Celotna konfiguracija vozil se spreminja v zadnjih letih predvsem zaradi tega, ker se spreminja tudi vojskovališče. Boj se seli v urbano okolje, zahteve za tako vojskovališče so drugačne in razvoj gre v tej smeri."

Mojster zapletov

Minister Erjavec težav ni imel le s priznanjem, da 25 oklepnikov nima dodatne opreme in da jo bo treba nabaviti. Večina držav pri kupovanju vojaške opreme nima težav s tem, da bi transparentno predstavila javnosti, kaj vse bodo davkoplačevalci dobili za svoj denar (poljske, češke in še kakšne konfiguracije nabavljenih oklepnikov so objavljene v nekaterih specializiranih, oboroževanju namenjenih medijih), minister Erjavec pa se je izgovarjal, da gre pri tem za poslovno skrivnost. Razkril je tudi, da so bila pogajanja s Patrio zelo naporna in da so trikrat skoraj propadla. Nazadnje so le sklenili posel, ki naj bi bil po Erjavčevih besedah poslovna skrivnost na zahtevo Rotisa in Patrie.

Sliši se nekoliko neverjetno. Slovenija bo za oklepnike plačala najmanj 280 milijonov evrov, slovenski pogajalci pa so pri največji slovenski vojaški investiciji vseh časov pokleknili pred prodajalci. Namesto natančne obrazložitve javnosti, kam točno bo šel davkoplačevalski denar, so se odločili, da je to poslovna skrivnost. Če proizvajalcem in prodajalcem oklepnikov kaj ni všeč, bi jim lahko v MORS-u pokazali vrata in se pač odločili za drugega ponudnika, saj Patria ni edina na svetu. Slovenije tudi nihče ne ogroža, da bi za svojo varnost nujno takoj potrebovala oklepnike. Izid pogajanj je pač posledica tega, da so se pri sklepanju posla na eni strani pogajali vrhunski poslovneži, slovensko pogajalsko ekipo pa je vodil brigadir Dragan Bavčar in ne poklicni pogajalec. Minister Erjavec sprva ni hotel pokazati pogodbe niti članom parlamentarnega odbora za obrambo, ki so zahtevali vpogled, in je za mnenje, ali to lahko zahtevajo, povprašal celo predsednika parlamenta Franceta Cukjatija.

Predstava, ki jo je Karel Erjavec uprizoril s pogodbo s Patrio in s tem, kaj se skriva v njej, ni bila edino sprenevedanje v njegovi ministrski karieri. Tudi ni edini minister v sedanji vladi, ki ima težave z opravljanjem del in nalog, saj so se v podobne mučne zgodbe zapletli še nekateri njegovi ministrski kolegi. Minister Erjavec je na dvomljivost svojih izjav sicer prvič opozoril, ko je zagotavljal, da dokler bo on minister, Slovenija v Irak ne bo pošiljala svojih vojakov. Slovenija ima sedaj v Iraku štiri vojake. Dokaj dolgo je tudi potreboval, da je javno priznal, da ima Slovenska vojska težave s premajhnim številom vojakov, predvsem zaradi precej množičnih odpovedi delovnih razmerij. Sprva so bila to le medijska namigovanja.

O nabavi letal C-17, pri kateri bo v okviru Nata sodelovala tudi Slovenija, je minister Erjavec povedal, da bo soudeležba stala 14 do 19 milijonov dolarjev. Pozabil pa je na stroške ur letenja, ki jih bo zakupila Slovenija. Tega niso pozabile nekatere druge soudeleženke in glede na njihove izračune bo Slovenijo sodelovanje lahko stalo tudi do 70 milijonov dolarjev. Obrambni minister se je recimo pred državnim svetom poleg tega hvalil, da si ne predstavlja, kaj bi bilo z Muro, če ne bi sodelovala s Slovensko vojsko, za katero je sešila nove uniforme. Mura sešije na leto prek dva milijona oblačil, vojska pa ima okoli 7000 pripadnikov.

Ena od zanimivih zgodb z MORS-a, o kateri se bo morda kmalu začelo govoriti, je povezana z nakupi avtomatskih in ostrostrelskih pušk ter mitraljezov, ki jih je v preteklosti opravilo ministrstvo za obrambo. Vse posle je dobilo belgijsko podjetje Herstal oziroma njegov slovenski zastopnik Arex. Cene nabavljenega orožja naj bi bile po mnenju poznavalcev dokaj visoke, precej čudna pa je bila tudi izbira, saj je bila naklonjenost Herstalu očitna. Nekateri sodelujoči pri izbiri naj bi bili z Arexom celo posredno ali neposredno povezani. Minister Erjavec je seveda vse domneve o nepravilnostih zanikal. S temi nakupi se sedaj ukvarja računsko sodišče, vse skupaj pa je še v fazi preiskave.