Kjer vsi razmišljajo enako, nihče več ne misli

Po celoviti vključitvi v EMU je Slovenija nekaj dni po slovesni evropski promociji evra v Ljubljani že trčila ob prvo oviro. Blišč se je v hipu razblinil ob farsi, ki spremlja izbiro novega guvernerja Banke Slovenije. Pri tem je še najmanj pomembno vprašanje, kdo bo novi guverner, Gaspari, Jazbec ali kdo drug. Ključno postaja, kako ga izbiramo in kdo bo nosil kolateralno škodo naših vaških igric na evropskem političnem odru.

Scenarij je bil v grobem krokiju prepoznaven že pred meseci. Vladni vrh v oseki voljnih ekonomistov ni imel prave ideje glede imenovanja novega guvernerja, finančni minister je tradicionalno zamujal, pričakovana Gasparijeva prijava pa je dobila predvidljivo Drnovškovo potrditev. Gaspari seveda ni politična izbira vladne koalicije, ki je že pred leti kot opozicija zavrnila njegovo politično imenovanje. Za nameček je Gaspari sedaj lahko ostal v zavetrju bleščečega prevzema evra. Zato je bil scenarij njegovega rušenja nekoliko bolj zahteven tudi za preizkušen politični dvojec Janša-Bajuk. Najprej je seme dvoma o njegovi navidezno neproblematični izvolitvi zasadila Bajukova stranka. Nato je predsednik vlade kuvertiral znano novembrsko analizo BS o projekciji javnih financ, ki naj bi škodovala ugledu Slovenije. Toda fantazmagoričen delovni dokument BS je v parlamentarnih labirintih hitro izgubil politično težo. Prevladale so stare politične zamere iz časov, ko je bil Gaspari še finančni minister v Drnovškovih vladah.

Ves zaplet ima kajpada prozaičen značaj in je bil od samega začetka usmerjen proti imenovanju novega starega guvernerja. Čeprav sta sporna gradiva velika vladna akterja poznala že od začetka decembra, sta afero sprožila po svečanih dogodkih sredi januarja. Toda izhodiščni udarec je bil zaradi časovne stiske kljub temu slabo izbran. Danes je jasno, da pri tem ni bilo sporno niti poročanje BS v ECB niti interna analiza BS, ki je služila kot kronski dokaz za napad. Zato pa sta na drugi strani sporni politizacija fiskalnih projekcij in politična instrumentalizacija ekonomske vede. Predvsem pa so sporne volilne igrice, ki dokazujejo, kako nismo sposobni politično izpeljati normalne vsebinske izbire guvernerja centralne banke.

Zaplet je politično neugoden in nima pravega izhoda. Potrditev Gasparija lahko zamaje koalicijo, njegova zavrnitev pa v igro vrača nepredvidljivega Drnovška kot predlagatelja novega kandidata. Alternativni kandidat Jazbec ima v tej nepregledni igri kljub dobrim strokovnim referencam omejene možnosti za uspeh. Zato pa kadrovska negotovost povečuje institucionalna tveganja, ki znižujejo kredibilnost BS v tveganem obdobju po prevzemu evra. To pa ni več domačijska politična šala, ki bi jo morali razumeti v Bruslju ali Frankfurtu. Težava ni v izbiri ljudi, temveč v zapravljanju ugleda institucij in države kot celote.

V ospredju sta dva problema, ki ju očitno ne razumemo. Prvi zadeva neodvisnost, odgovornost in transparentnost delovanja BS. Neodvisnost centralne banke je preprosto sodobna demokratična norma in ena izmed temeljnih vrednost ECB. Pomeni pa funkcionalno, politično, instrumentalno in osebno neodvisnost. Neodvisnost pri izbiri ciljev, instrumentov in analitičnih pogledov pa ne pomeni, da politika nima vpliva. Centralni bankirji so na kraju vendarle podrejeni zakonodaji, volitvam v parlamentu in neformalnim političnim vplivom. Toda gre za ključno iskanje avtonomije oblasti. Pomembna skrivnost dobrega delovanja BS v preteklosti temelji na okoliščini, da je imela v času levih vlad kredibilnega desnosredinskega guvernerja Arharja in strokoven ter politično uravnotežen Svet banke z ekonomskim jedrom stare Demosove vlade.

Toda to ni dovolj. Vplivno ženevsko poročilo, ki ga pripravljata dve ugledni raziskovalni instituciji, ICBM in CEPR, za globalno delovanje centralnih bank, je leta 2001 pripravilo pomembno poročilo, kako naj govorijo centralne banke. Staro logiko bančnih skrivnosti je treba zamenjati z odprto komunikacijo ciljev, ukrepov, analiz in transparentnostjo delovanja. Centralna banka je preprosto globalna javna ustanova. V našem primeru je vlada z grobim problematiziranjem ravnanja BS dejansko ogrozila njeno neodvisnost. Poskus nekakšnega poenotenja stališč glede finančnih scenarijev bi bila seveda prvovrstna neumnost. Kjer vsi razmišljajo enako, dejansko nihče več ne misli. Zato potrebujemo različne analitične ocene, konkurenco stališč in pravo presojo najboljših rešitev. Na drugi strani pa je BS grešila z vidika javnega delovanja, ker ni znotraj dovoljenih pravil dovolj jasno obelodanila svoje analize in jesenskega poročila v ECB. Pri analizi, izdelavi in poročanju je avtonomna, pri javnem delovanju pa je hkrati zavezana tudi vrednotam pregledne javne komunikacije.

In kaj je z vsebinsko oceno fiskalne politike, ki ostaja v ozadju sedanjega spora med vlado in BS? Spori glede metodoloških zapletov in uporabe različnih scenarijev so preprosto strokovna neumnost, ki jo napihujejo predvsem politični interesi okoli volitve guvernerja. Razlike med MF in BS glede razvojnih fiskalnih scenarijev in njihovih tveganj imajo svoje razloge. BS opozarja na problem nefleksibilnega proračuna, postopno poslabšanje strukturnega fiskalnega ravnotežja in nevarnosti zasuka v poslovnem ciklu. Vlada je zavezana političnim interesom, zato poudarja visoko rast, obvladljiva ekonomska in socialna ravnotežja ter optimistično poslovno klimo.

Resnica je na pol poti. Za države v evroobmočju so značilni ciklični lomi in asimetrični šoki. Tako je bilo s Portugalsko, pozneje je imela težave Nemčija, danes to napovedujejo Španiji. Slovenija kljub ekonomskim uspehom ni imuna pred temi nevarnostmi. Še posebno, če bi razpadel partnerski model kapitalizma, če bodo zastale politično ekonomske reforme in bomo slabo obvladovali novi investicijski ciklus ter njegove vire financiranja.

Predsednik vlade do volitev ne predvideva katastrofičnih scenarijev, toda prav katastrofalno izpeljan projekt izbire novega guvernerja ponuja nasprotne dokaze. Pred dnevi je za politični optimizem svojega reka prejel Večerovo nagrado za bob leta. Zato pa pametni ljudje že danes hranijo lečo v kaščah. Za slabe čase, ki vedno pridejo za dobrimi nameni.