Skrivnostni dokument Banke Slovenije

Skrivnostni dokument Banke Slovenije, ki je blatil Slovenijo in s tem tudi njeno zdajšnjo oblast, naj bi preprečil prevzem evra ter povzročil padec zdajšnje vlade in vrnitev komunistov na oblast. Tako nekako zvenijo razpravljanja o dokumentu, ki naj bi ga zdaj že podružnična Banka Slovenije poslala svoji frankfurtski centrali. Ali ga je res ali ne, ne vem, pa tudi važno ni. Vsa dogajanja okrog dokumenta razkrivajo le pritlehnost, hinavščino in paranojo slovenske politike in pokvarjenost njenih sopotnikov. To, skupaj z ugibanji o tem, kdo naj bi bil globoko grlo v BS, in o tem, kako je tako nevaren dokument sploh lahko izginil iz Banke Slovenije, ni predmet tega sestavka. Iz dveh razlogov: razprave o lastnostih slovenske politike so stvar politologov, o "uradni tajnosti" oziroma različnih stopnjah "zaupnosti" dokumentov pa imam precej dobro izoblikovano in enostavno mnenje. Največkrat je "zaupnost" dokumentov namenjena povečevanju pomembnosti pisca takšnih dokumentov, mnogokrat prikrivanju neumnosti, ki so v njem, včasih pa tudi prikrivanju lumparij. Trije navedeni razlogi se ne izključujejo. Tu nas zanima dvoje povsem drugih stvari; prva je "katastrofičnost" domnevne napovedi skrivnostnega dokumenta, druga pa njegova "napovedna vrednost".

I.

Skrivnostnega dokumenta, ki naj bi predvsem z napovedmi o bodočem katastrofalnem javnofinančnem položaju Slovenije oziroma o javnofinančnem primanjkljaju, ki naj bi presegel 5 odstotkov BDP, blatil Slovenijo, ne poznam. Kaže pa, da dokument na ECB ni napravil posebnega vtisa, saj so očitno zadovoljni prišli na veliko proslavo prevzema evra in vsevprek hvalili našo prizadevnost pa tudi poniglavost, vmes pa ponavljali zdaj v ekonomski vedi najbolj moderno mantro o katastrofi, ki jo bodo leta 2023 povzročili upokojenci.

Recimo, da bi javnofinančni primanjkljaj čez nekaj let res presegel "katastrofičnih" 5 odstotkov BDP, kar bi pomenilo tudi, da Slovenija ne bi več izpolnjevala konvergenčnih kriterijev za članstvo v evroobmočju. Da 5-odstotni primanjkljaj ni nekaj katastrofičnega in da ne prinaša finančnega zloma, pokažejo že podatki o javnofinančnih primanjkljajih v dvanajsterici članic Evropske monetarne unije pred desetletjem ali v letu 2005, za katerega še imam podatke. V letu 1995 je bil celo povprečen javnofinančni primanjkljaj dvanajsterice 5,3 odstotka bruto domačega produkta, pri tem pa je bil v Grčiji 9-, v Španiji 6,3-, v Franciji 5,5-, v Italiji 8,2-, na Nizozemskem 8,8-, v Avstriji 5,4- in na Finskem 5,9-odstoten. Kakšnih posebnih gospodarskih ali finančnih katastrof v Evropi takrat ni bilo.

Javnofinančni primanjkljaji so se v nato obdobju solidne gospodarske rasti po letu 1997 začeli zmanjševati. Zmanjševali so se, vse dokler se gospodarska rast ni začela ponovno zaustavljati; takrat so spet začeli rasti. Zdaj v večini članic evroobmočja občasno krepko presegajo triodstotno zgornjo mejo, ki je bila določena s Paktom stabilnosti in rasti, sklenjenim v Amsterdamu leta 1997. Pustimo ob strani, da je Pakt ekonomsko nesmiseln, saj so bile v času, ko je bil sprejet, to je v obdobju visoke gospodarske rasti, njegove omejitve bolj ali manj irelevantne, postale pa so vprašljive takoj, ko se je gospodarska rast zaustavila. Če bi se Pakta zares držali, bi morale velike članice EU, ki so kar nekaj let zaporedoma prekoračile triodstotni proračunski primanjkljaj, plačati kazen v višini pol odstotka BDP. Seveda je takšna kazen za Nemčijo, Francijo ali Italijo, ki so leta 2003 imela 4-, 4,2- in 3,5-odstoten primanjkljaj, že vnaprej nekaj povsem nepredstavljivega. Teoretično bi bilo morda mogoče kaznovati kakšno majhno članico evroobmočja, med katere se uvršča tudi Slovenija, od katere bi kazen morda mogli izterjati z neizplačilom sredstev za kohezijsko in strukturno politiko. Kandidatki za to bi lahko bili Portugalska in Grčija; prva je leta 2005 imela 6-, druga pa 5,2-odstoten javnofinančni primanjkljaj; pri tem pa je vsaj za slednjo znano, da njeni podatki niso preveč verodostojni, kar najbrž pomeni, da je njen resnični javnofinančni primanjkljaj še višji. Zgodilo se ni nič. Edine članice, od katerih je dejansko mogoče zahtevati spoštovanje pravil evroobmočja, so namreč le nove majhne članice EU, ki bodo v evroobmočje šele vstopile. Kršenju pravil s strani "starih" in velikih pa se EU prilagaja kar z ignoriranjem pravil ali z izmišljanjem novih definicij za posamezno omejitev. To je razumljivo in tudi razumno; vztrajanje pri nesmiselnih pravilih oziroma pri pravilih, ki bi ogrožala veliko članico EU, bi ogrozilo obstoj EU.

Kakorkoli, napovedi BS v skrivnostnem dokumentu niso nič katastrofičnega. Poleg tega javnofinančni primanjkljaj, ki se financira z domačim varčevanjem, največkrat razkriva le prerazdelitev BDP v korist javnih in na škodo privatnih dobrin. Nič drugače ni z deležem javne porabe v BDP; ta je bil v letu 2005 v evroobmočju 45,1-odstoten, v skandinavskih deželah pa kar 59,2-odstoten na Švedskem, 58,8-odstoten na Norveškem, 57-odstoten na Danskem in 52,9-odstoten na Finskem. Ali je to dobro ali slabo, je mogoče reči šele, ko ugotovimo, kaj so bile dobrine ali "dobrine", za katere je bil porabljen denar iz prisilnega varčevanja oziroma davkov. A še takrat gre za vrednostne sodbe o tem, kaj naj bo javna in kaj tržna dobrina, oziroma za odločanje o "maslu ali topovih". Sam sem na primer prepričan, da so "zastonj vrtci" bolj koristni od nakupov osemkolesnikov in najemanja transportnih letal, s katerimi bomo vozili vojake v Afganistan in Irak, da bi tam branili svet in demokracijo, predsednik vlade in minister za obrambo, ki o tem odločata, pa gotovo mislita drugače.

Da s pisanjem ne bi povzročil prevelikega gneva kolegov, ki večinoma prisegajo na izravnan proračun ter nujnost zmanjšanja javne porabe, naj povem, da tudi sam menim, da je zdajšnji slovenski javnofinančni primanjkljaj ob visoki gospodarski rasti vsaj nepotreben, če že ni škodljiv.

II.

Ker skrivnostnega dokumenta nisem bral, tudi ne vem, kako so "katastrofične" napovedi Analitsko raziskovalnega centra Banke Slovenije (ARC BS) nastale. Preostaja povedati nekaj o napovedovanju v ekonomiji nasploh. Naj dodam, da se imam celo za nekakšnega pionirja na tem področju; s tem sem se namreč veliko ukvarjal že pred štirimi desetletji v času luknjanih kartic, ko smo še vedeli, kaj se z našimi izračuni dogaja v računalnikih, saj smo morali programe za izračune tudi napisati. Najbrž sem prav zato precej skeptičen, ko vidim rezultate zapletenih metod računalniških statističnih paketov, ki jih spremlja vrsta statističnih testov, ki naj bi zagotovili verodostojnost ocen. Jo res? Zdi se, da še naprej velja pravilo iz starih časov, ki pravi "garbage in, garbage out". Kljub nenehni kritiki samooklicanih resnih slovenskih ekonomistov, ki prisegajo na svojo znanstvenost, namreč verjamem, da je izračunavanju z najbolj sofisticiranimi računalniškimi paketi še naprej koristno dodati malo preproste zdrave pameti.

Koliko so jo pri svojih "katastrofičnih" napovedih uporabljali v ARC BS, ne vem, a mnoge stvari, ki so jih naredili v preteklosti, kažejo, da gre za skupino sposobnih mladih raziskovalcev, ki vedo, kaj počno, in ki ne podlegajo tistemu, čemur pravim samoumevnostni ciklusi v ekonomski vedi. Zaradi prej povedanega jim zamerim le oznako "zaupno", saj sem prepričan, da v makroekonomskih napovedih ne more biti prav nič zaupnega. Razlogov za to je veliko, žal pa je pripovedovanje o njih, torej nadaljevanje komentarja, nekoliko dolgočasno.

Napovedi o bodočih gibanjih v gospodarstvu morejo biti subjektivne ali objektivne. Tako prve kot druge naj bi bile rezultat splošnega ekonomskega znanja in še bolj poznavanja delovanja posameznega gospodarstva. Logika subjektivne napovedi je znana le napovedovalcu, pri objektivnih napovedih pa je vgrajena v ekonometrični model, sistem enačb, ki ga uporablja napovedovalec in ki je bolj ali manj dobra poenostavljena slika delovanja gospodarstva. Objektivne napovedi so zato vedno kvantitativne, kar je prednost in slabost obenem, saj ocene različnih parametrov, posebno na kar nekaj decimalk, ustvarjajo videz lažne preciznosti.

Pri objektivnem napovedovanju poznamo dve osnovni metodi: metodo časovnega niza in ekonometrično metodo. Pri obeh iz podatkov v preteklosti in s predpostavko o stabilnosti povezav ali o njihovem poznanem spreminjanju izračunavamo vrednosti v prihodnosti. Pri metodi časovnega niza gre za bolj ali manj zapleten prenos dosedanjih dogajanj v posameznem makroekonomskem agregatu v prihodnost, pri ekonometrični metodi pa napovedi z modelom pojasnjenih oziroma endogenih spremenljivk temeljijo na ugotovljenih vzročno-posledičnih zvezah med več ekonomskimi agregati. Napovedi so odvisne od predpostavljenih vrednosti eksogenih, torej z modelom nepojasnjenih spremenljivk v obdobju napovedovanja. To razkriva tri temeljne vire potencialno napačnih napovedi; lahko so napačne, ker model ne odraža dejanskega mehanizma delovanja gospodarstva, ker so napačne predpostavke o gibanju eksogenih spremenljivk ali ker ne poznamo bodočih naključnih dogajanj. Najbrž je samoumevno, da so časovno manj oddaljene napovedi bolj zanesljive kot bolj oddaljene oziroma da se intervali, v katerem so verjetne napovedi, s časovno oddaljenostjo širijo, saj se mehanizem gospodarstva spreminja, vse manj pa vemo tudi o vrednostih eksogenih spremenljivk. Kaj je še smiselno obdobje napovedi, je odvisno od makroekonomskega agregata, ki ga napovedujemo; za napovedi demografskih gibanj so nekajletne napovedi kar zanesljive, za napovedovanje inflacije pa je že nekaj mesecev preveč. Napovedovati karkoli za leto 2015 pa je lahko le nekakšna računska vaja, ki z realnostjo nima prav dosti opraviti.

Vrnimo se h “katastrofičnim” napovedim. Najbrž gre za napovedi, ki temeljijo na ekonometričnem modelu, torej na ocenjenih povezavah v slovenskem gospodarstvu, a povsem gotovo to ni. Morda gre le za napovedi javnofinančnih prihodkov in odhodkov z metodo časovnega niza, sporni primanjkljaj pa je kar razlika med obema. Kako dobre ali slabe so te napovedi, bi bilo v tem primeru odvisno od tega, kako dobro bi v prihodnost podaljšali trende prihodkov in odhodkov. Če gre za ekonometrične napovedi, bi bile te odvisne od tega, kako dobro model izraža dejansko delovanje slovenskega gospodarstva in kako pravilne ali nepravilne so predpostavke o vrednostih eksogenih spremenljivk. Predvsem slednje napovedovalci spreminjajo in tako pridobivajo različne scenarije dogajanj v prihodnosti. Zato so zagotovila ARC BS, da pri “katastrofičnih” napovedih sploh ne gre za napovedi, ampak za analizo potencialnih dogajanj pri različnih scenarijih, dobra. Prav to omogoča ustrezno ukrepanje ekonomske politike; temu je ekonometrična analiza tudi namenjena. Malo verjetno je, da tega minister za finance, direktor UMAR-ja ali ekonomisti, ki se izmikajo ocenam ter govorijo o neprimernosti razhajanj med mnenjem ministrstva ter “napovedmi” ARC BS, ne vedo. Že to, da se ECB na napovedi ni odzvala, če jih je sploh dobila, kaže, da tam poznajo pasti napovedovanja prihodnosti in da jih različnost “napovedi” ne moti. Zato kar ostajam pri oceni, da “skrivnostni” dokument ARC BS ne razkriva prihodnosti, ampak le sedanjost: pritlehnost, hinavščino in paranojo slovenske politike ter pokvarjenost njenih sopotnikov.