Otroci v zaporu

Adem Musić je lani kot prosilec za azil končal prvi razred devetletke. Kljub uspešnemu šolskemu letu pa letnega spričevala ni prejel z ostalimi sošolci, saj ga je slovenska policija z njegovo materjo Hasijo Dedić deset dni pred koncem šolskega leta odpeljala v postojnski center za tujce, kjer mu je socialna delavka izročila spričevalo. Pravni zastopnik družine Matevž Krivic je takrat zoper zapiranje otrok v center za tujce protestiral z ustavno pritožbo, ki ji je ustavno sodišče s sklepom ugodilo in notranjemu ministrstvu lanskega julija ukazalo, da otroka z materjo vrne v ljubljanski azilni dom. Svojo utemeljitev je ustavno sodišče obrazložilo s sklicevanjem na našo ustavo, po kateri otroci uživajo posebno varstvo in skrb, ter s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah, ki določa, da mora biti pri vseh dejavnostih, ki jih v zvezi z otroki izvajajo državne ali katere druge ustanove, otrokova korist glavno vodilo. Kot je zapisala predsednica senata US Milojka Modrijan, "bivanje v Centru za tujce ni prilagojeno daljšemu bivanju, predvsem pa ne omogoča daljše nastanitve otrok, tako da bi se v največji meri upoštevale koristi otrok".

Ker od lanskega poletja v javnost niso prišle informacije o novih pošiljkah otrok v postojnski center za tujce, se je zdelo, da bo notranje ministrstvo omenjeni sklep ustavnega sodišča upoštevalo pri bodočih odločitvah o premeščanju otrok v center za tujce, kjer je posamezniku odvzeta svoboda gibanja. Da Sektor za azil MNZ spoštuje sklepe ustavnega sodišča, je potrjevalo tudi obravnavanje dveh družin z nekajmesečnimi otroki, ki jih kljub prejemu negativne sodbe vrhovnega sodišča niso prepeljali v postojnski center. Mirveta Sadiki, Rominja iz Bosne in Hercegovine, ki v Sloveniji išče zaščito zaradi preganjanja na etnični podlagi, je tako lahko kljub zavrnitvi prošnje na tretji stopnji, ki zaradi izgube statusa prosilca za azil za polnoletnega prosilca pomeni avtomatično preselitev v postojnski center, lahko ostala v viškem azilnem domu, kjer naj bi počakala na zaključek svojega primera, saj je njen pravni zastopnik po sodbi vrhovnega sodišča vložil še ustavno pritožbo. V podobni situaciji se je znašla tudi Beriza Pečanović, ki je s svojima enajst mesecev in štiri leta starima otrokoma kljub zavrnitvi prošnje na tretji stopnji prav tako ostala v azilnem domu. Tako naj bi bili majhni otroci obvarovani pred izkušnjo življenja v centru za tujce, ki je precej podobno življenju v navadnem zapora, saj hišni red zagotavlja le en topli dnevni obrok (ta ni prilagojen otrokom, saj tujci za večerjo dobijo le s salamo pokrit kos kruha), ob spremstvu policije pa je na dvorišču dovoljeno sprehajanje le eno uro na dan (preostali čas so tujci zaklenjeni v svojih sobah).

Toda tovrstna pričakovanja so se prejšnji teden izkazala za naivna. Kljub sklepu ustavnega sodišča je namreč Sektor za azil, ki ga vodi Tonček Kopše, prejšnji teden v Postojno premestil mater Mevlijo Talović z dvema osem in deset let starima otrokoma. Talovićeva je tako kot prej omenjeni tujki prejela negativno sodbo vrhovnega sodišča, s čimer je izgubila status prosilke za azil, kar v praksi pomeni premestitev v center za tujce. Na nesprejemljivost premestitve je z javnim apelom takoj opozoril Matevž Krivic, ki se mu zdi nesprejemljivo ignoriranje sklepa ustavnega sodišča, saj je poleti prepovedalo nastanitev nekih drugih otrok v postojnskem centru: "Sektor za azil mora spoštovati ustavno načelo enakosti pred zakonom, ki ga pravno zavezuje, da v enakih ali analognih primerih enako ravna oziroma priznava prizadetim enake pravice." Na Krivičevo sklicevanje na sklep ustavnega sodišča vodja Sektorja za azil MNZ Tonček Kopše, ki smo ga srečali v preddverju azilnega doma, hladno odgovarja, da so izvršili vse sklepe ustavnega sodišča, saj nihče od otrok, za katere je ustavno sodišče zahtevalo premestitev, ni več zaprt v Postojni. S podobno logiko je Kopše odgovarjal tudi novinarju Večera, ki ga je podučil, da prejšnjih odločb US "ne morejo posploševati na vse primere, saj v Sloveniji nimamo anglosaksonskega, precedenčnega pravnega sistema, ko bi se lahko odločali po analogiji, ampak kontinentalnega". Podobnega mnenja so tudi Kopšetovi nadrejeni iz notranjega ministrstva, saj so se na vse dosedanje očitke Matevža Krivica odzvali s kratkim sporočilom, v katerem ostro zavračajo vse očitke in obtožbe, saj menijo, da so delovali skladno z veljavno zakonodajo.

Ob takšnih predpostavkah, torej kljub sklepom najvišjega sodišča v državi, obstaja realna možnost, da Sektor za azil v Postojno v prihajajočih dneh premesti še majhna otroka Berize Pečanović in novorojenčka Mirvete Sadiki. Slednji je pred dnevi za las ušel premestitvi v Postojno, saj ga je z materjo policija iskala v azilnem domu ravno takrat, ko so ga zaradi dihalnih problemov odpeljali na pediatrično kliniko. Materi sta v azilnem domu tako v stalnem pričakovanju obiska policistov z nalogom za premestitev v Postojno.

Za komentar Kopšetove izjave o kontinentalnem pravnem sistemu smo povprašali Matevža Krivica, ki vodji Sektorja za azil odgovarja, da "kot pravnik dobro ve, da so nad našimi zakoni še mednarodne konvencije in naša ustava in da je v teh primerih oboje zavestno kršil - saj dobro ve, da je v treh primerih julija lani ustavno sodišče že razsodilo, da pošiljanje družin z otroki v Center za tujce Postojna ni v skladu ne z našo ustavo ne s konvencijo o otrokovih pravicah. Če je na fakulteti morda 'prešprical' tisto lekcijo, da je v vseh pravnih sistemih na svetu v enakih primerih treba odločati enako - v anglosaškem po načelu 'stare decisis' (sistem precedentov), pri nas pa po ustavnem načelu enakosti pred zakonom, pa je vprašljiva tudi njegova strokovna kvalificiranost za opravljanje vodilne funkcije v upravi, ki jo ima". Na podobno mnenje smo naleteli tudi pri nekdanjem državnem sekretarju in visokošolskem predavatelju Bojanu Bugariču, ki je ravnanje Sektorja za azil označil kot "neustavno in nezakonito". "Odločba Ustavnega sodišča, ki se je nanašala na prejšnje primere otrok, velja tudi za bodoče enake primere. Odločba US je za državne organe zavezujoča. Takšno ravnanje državnega organa je nevzdržno," je povedal Bugarič, ki ga Kopšetova logika ni presenetila, saj je na podobno sprenevedanje naletel tudi ob problematiki izbrisanih. Tudi starosta slovenske pravne stroke Ljubo Bavcon nam je na vprašanje o obveznosti spoštovanja sklepov ustavnega sodišča odgovoril z ogorčenostjo nad ravnanjem državnega organa: "Odločba US se je nanašala na konkretni primer in je za ta primer tudi obvezujoča. Vprašanje pa je, ali takšne odločbe US veljajo za vse in za vsak podoben ali na videz podoben primer, kot obvezne. Seveda pa ni sporno, da bi takšno stališče US lahko ali kot moralno obveznost morali upoštevati državni organi, na katere se odločba nanaša. Ali je tej odločbi nasprotno ravnanje državnega organa nezakonito ali neustavno, je za zdaj lahko še sporno, vsaj dokler ustavno sodišče o tem ne bo izrecno odločilo. Ni pa sporno, da je takšno ravnanje državnega organa nedostojno in arogantno, še prav posebej zato, ker gre za otroke. Pred desetletji, v nekem prejšnjem režimu, si je predstojnik kakšnega državnega organa takšno ravnanje dovolil, če je vedel, da mu za hrbtom stoji CK ZKS in nemara celo sam generalni sekretar partije." Za komentar smo prosili tudi v pisarni varuha človekovih pravic, kjer nam je varuhov namestnik Tone Dolčič, ki je na MNZ ravno naslavljal poizvedbo o konkretnem primeru otrok v Centru za tujce, prav tako povedal, da državni organ ne bi smel delovati v nasprotju s sklepom ustavnega sodišča. "Tudi če bi se lahko strinjali s tem, da se je odločitev Ustavnega sodišča nanašala na konkreten primer, pa je pomembno, da je Ustavno sodišče ustrezno utemeljilo svojo odločitev s sklicevanjem na uporabo Konvencije o otrokovih pravicah. Na podlagi 8. člena naše ustave se morajo podpisane mednarodne pogodbe izvajati neposredno. Da je Konvencija o otrokovih pravicah uporabljiva v tem primeru, pa je v svojem sklepu odločilo že Ustavno sodišče." Kaj meni o tovrstnem nespoštovanju sklepov ustavnega sodišča s strani visokih državnih uradnikov, smo povprašali tudi ministra za javno upravo dr. Gregorja Viranta, ki pa zaradi prezasedenosti ni mogel poslati svojega odgovora.