Deset let do Bosne

Vladni in gospodarski obisk BiH dobro označuje naše političnoekonomsko razumevanje balkanskih družbenih razmerij. Veljali naj bi za nekakšne lokalne specialiste in ambasadorje stabilizacije in pridruževanja Zahodnega Balkana pod okriljem EU, toda zadnji uradni vladni obisk smo opravili pred desetimi leti. BiH razumemo predvsem kot poslovno priložnost, manj kot polje aktivne pomoči in dejanskega tlakovanja poti v EU. Zato problem starih deviznih prihrankov državljanov BiH še vedno ostaja ekonomsko merilo naše sedanje in prihodnje politične kredibilnosti.

Bosna je že v okviru socialistične Jugoslavije pomenila nekakšen lakmus, kako uspešno so komunisti uspeli zlepiti zapletene nacionalne strukture multietnične družbe. Tudi razpad federacije je tukaj pokazal najbolj tragično podobo. Bosna se je znašla na križišču dveh političnih opcij, državne osamosvojitve (Slovenija, Hrvaška) in srbskega etničnega ekspanzionizma. Toda niti štiriletna vojna niti mednarodna mirovna operacija (Daytonski sporazum, 1995) in tudi poznejša pot demokratizacije države niso prinesle pravih rešitev. Etnična homogenizacija družbe, politična fevdalizacija in ekonomski nacionalizem so postali temeljni vzvod njene postsocialistične tranzicije.

Ekonomska podoba BiH je seveda klavrna. Vojna je pretrgala večina ekonomskih tokov, BDP na prebivalca je še vedno dvakrat nižji kot pred vojno, brezposelnost zajema dobro tretjino aktivnega prebivalstva, povprečna neto plača pa je osemkrat nižja od slovenske. Mednarodne institucije (Urad visokega predstavnika, MDS, EU) so zagotovile mir, razmeroma uspešno so stabilizirale gospodarstvo in zastavile poti njegove liberalizacije. Toda vzpostavljanje ekonomskih strukturnih ravnotežij in zadovoljiva razvojna dinamika ne moreta prikriti neučinkovitosti teh sprememb. Domača in tuja politika ni zajezila nacionalne razcepljenosti in prikritega boja treh etničnih skupnosti. Tudi po zadnjih volitvah (2006) nimajo stabilne vlade. Prav tako tudi ni jasne politične odgovornosti glede ekonomskih reform, revizije ustave, ki naj bi omejila moč etničnih entitet. Oboje je pogoj za želeno evropeizacijo BiH.

Bosna je tipični proizvod mednarodnega mirovnega intervencionizma brez pravih političnoekonomskih rezultatov. Paradoks je več kot očiten. Štirje dosedanji komisarji (Bild, Westendrop, Petrisch, Ashdown) so pomanjkljivo domačo politično dogovarjanje in bolj ali manj prikrita etična nasprotja nadomestili z lastnimi političnimi odločitvami in diktatom mednarodnih ekonomskih institucij (MDS). Urad visokega predstavnika je postal država v državi, zbirokratizirana institucija z velikim demokratičnim primanjkljajem je svoj kanal političnega odločanja, s katerim dejansko prispeva k politični fevdalizaciji države, namesto da bi jo reševal in odpravljal. Mednarodni denarni sklad s svojim "stand by aranžmanom", ki vedno znova temelji na mantri postwashingtonskega konsenza (liberalizacija, privatizacija, deregulacija), običajno ne spodbuja domače ekonomske politike pri iskanju lastnih optimalnih rešitev. Edina relativno dobro delujoča institucija je bila centralna banka (CB BiH), ki deluje po principu denarne uprave ("currency board") in že po naravi reči ni posebno gibka institucija. Manevrski prostor za delovanje politik torej ni velik. Sproža in širi ga edino liberalizacija trgovanja s prostim trgovinskim območjem med državami bivše Jugoslavije, ki je nastal na pobudo EU.

Zdi se, da je priložnost Slovenije znotraj teh razmer izjemno velika. Bosni lahko ponudimo vse, kar potrebuje. Tranzicijske izkušnje, politiko strukturnega prilagajanja EU, pa reformne strategije, poslovna partnerstva in neposredne investicije. BiH je med desetimi najpomembnejšimi slovenskimi poslovnimi partnerji, biznis pa spoznava poslovne priložnosti, ki prek Bosne segajo v širši etnični prostor muslimanskih držav. Hkrati nam predsedovanje EU leta 2008 daje dodatno politično težo in prevzem evra nedvomen ekonomski ugled. Toda ali bo to dovolj?

Janševa administracija je začela z dobro prakso političnega odpiranja poslovnih vrat. Prav tako kaže, da spoznava v probalkanski in proruski ekonomski usmeritvi nekatere svoje primerjalne politične prednosti. Toda do prave političnoekonomske strategije na Balkanu je še dolga pot. Zagotovo jo ne tlakujejo neverodostojne obljube glede našega posredovanja pri njihovem hitrem vključevanju v EU. Koristnejša bi bila posebna strokovna, projektna in finančno podprta politično ekonomska diplomacija, ki bi sistematično posredovala naše znanje in izkušnje glede optimalizacije poti priključevanja evropskim institucijam. BiH je tipična država, ki potrebuje tako evropsko upanje kot tudi čimbolj praktično pomoč pri reševanju svojih problemov na zapleteni poti v EU.

Prvi korak k temu se zdi danes morda najbolj oddaljen cilj. Gre za rešitev problema Ljubljanske banke in poplačila starih deviznih vlog. Nova strokovna komisija je dokaz nemoči obeh vlad za politično rešitev. Zadeve so že dolgo jasne in razložljive. Od čudaštev bančnega sistema stare skupne države do enostranskih rešitev pri njenem razpadanju in sporne delitve premoženja v procesu nasledstva. Slovenija je pred leti z enostransko ustanovitvijo NLB in NKBM ravnala navidezno najbolj legalistično, Hrvaška najbolj manipulativno in BiH najbolj naivno. Vse strani že deset let stojijo na nerešljivih bregovih. Slovenija zagovarja teritorialni princip plačila in se sklicuje na celovito rešitev nasledstva, drugi poudarjajo civilnopravno odgovornost stare LB in zahtevajo bilateralne rešitve s slovenskim poplačilom. Vmesne tuje kompromisne predloge (Meyer, Jurgens) so do sedaj vsi zavrnili. In škode političnega "čakanja na Godota" so povsod že zdavnaj prerasle morebitne ekonomske koristi. Rešitev je preprosto v politični volji in ekonomski iniciativi prvega koraka. Slovenska vlada lahko s svojim mednarodnim ugledom in ekonomsko močjo ponudi oboje.

Slovenija se v primeru Piranskega zaliva rada sklicuje na zgodovinska dejstva in lastno vlogo žrtve. BiH je najboljši primer, kako globoka je bila njihova žrtev v sodobni zgodovini razpada Jugoslavije. Če znamo prisluhniti sebi, bomo morda bolje razumeli tudi druge.