Umik Slovenije iz Iraka?

Vse v Iraku prisotne države razen ZDA so tam že zmanjšale število svojih vojakov, nekatere so odpoklicale kar vse svoje vojake. Sedaj to počne tudi Slovenija, ki je v Iraku prisotna z misijo v okviru Nata. Od kje tako nenadne spremembe politike do vojne v Iraku? Tako v vladi kot na obrambnem ministrstvu odgovarjajo, da zgolj ubogajo ukaze zveze Nato.

Vlada je poslala vojake v Irak prvenstveno na pomoč iraškemu ljudstvu. Je zmanjšanje števila slovenskih vojakov v Iraku pogojeno z informacijami o izboljšanju varnostnih razmer, stabilizacijo iraške oblasti? So iraške varnostne sile že dovolj usposobljene? Ima vlada morda obveščevalne podatke, da so razmere prenevarne za delo slovenskih vojakov? Ne v vladi ne na obrambnem ministrstvu niso želeli odgovarjati na konkretna vprašanja, oboji so poslali samo kratko, identično argumentacijo: "Poveljstvo misije NATO za usposabljanje iraških varnostnih sil v Iraku je pričelo s tranzicijo, s katero naj bi postopoma zmanjšali število Natovega osebja in prenesli naloge na pripadnike iraških varnostnih sil ..." Ta odločitev Nata v praksi pomeni, da sta bili ukinjeni dve od štirih mest, ki so jih doslej zasedali slovenski vojaki. Da vlada ni sprejela odločitve o zmanjšanju števila vojakov na podlagi spremenjenih razmer v Iraku, je razvidno že iz izjav vodilnih politikov v mesecih in celo tednih pred nepričakovano odločitvijo, da gresta v Irak le še dva vojaka.

Ob prvi rotaciji v začetku avgusta lani, ko so drugi štirje vojaki zamenjali prve štiri, je na poslansko vprašanje poslanca SD Aurelia Jurija odgovarjal premier Janez Janša: "Ocen, da so razmere v Iraku bolj nevarne, kot so bile pred slabim letom in pol, ko se je misija začela, zaenkrat ni, zato bomo z njo nadaljevali." Janša je v tistem odgovoru, dobrega pol leta pred odločitvijo o zmanjšanju, še dodal, da je Iraku treba pomagati, "da bo sposoben sam poskrbeti za red in varnost, kar pa ne bo mogoče še nekaj let. Najslabša možna rešitev ta trenutek bi bila, da se mednarodna skupnost iz Iraka umakne". Pred dobrima dvema mesecema in pol, 12. decembra lani, po objavi poročila "Bakerjeve komisije", je predsednik parlamentarnega odbora za obrambo in poslanec LDS Anton Anderlič predsednika vlade Janeza Janšo in obrambnega ministra Karla Erjavca javno povprašal, ali bo vlada ravnala podobno kot večina drugih držav in iz Iraka umaknila svoje vojake. Odgovor je dobil že naslednji dan, ko je obrambni minister odgovarjal pred odborom. Zagotovil je, da umikanja sil ne bo, in se oprl na stališča Nata: "Kljub temu da je v ZDA vse več pozivov k umiku iz Iraka, pa o umiku misije NATO nihče v zavezništvu ne razmišlja. Še več, članice zavezništva še povečujejo število svojih inštruktorjev." Na tej seji so člani odbora za obrambo od obrambnega ministrstva zahtevali tudi dodatna pojasnila o varnostnih razmerah v Iraku. Odgovore so prejeli mesec dni pozneje, 16. januarja letos, le dober mesec pred odločitvijo o zmanjšanju števila vojakov. Predsednik odbora Anderlič je takole javnosti predstavil varnostno poročilo z ministrstva: "V Iraku se politično-varnostne razmere sicer ne umirjajo, po zagotovilih obrambnega ministrstva pa večje ogroženosti slovenskih vojaških inštruktorjev ni opaziti." Člani parlamentarnega odbora tudi na tej seji z ministrstva niso dobili informacij, da bi Slovenija svoje vojake umaknila iz Iraka. 23. februarja pa so z obrambnega ministrstva poslali sporočilo za javnost, v katerem so zapisali, da je zveza Nato ukinila dve od štirih delovnih mest slovenskih vojakov v Iraku, zato na Bližnji vzhod odhajata zgolj dva vojaka.

Vse to dokazuje, da vlada ne skriva svoje suverene odločitve o zmanjšanju števila vojakov za odločitvami Nata, pač pa da v resnici ni šlo za suvereno odločitev vlade, ampak zgolj za striktno sledenje slovenske politike do Iraka odločitvam Nata. Še več, ne gre zgolj za neformalni prenos odločanja o misijah slovenskih vojakov na zavezništvo, pač pa je vlada z odločitvijo o zmanjšanju števila vojakov v Iraku ravnala v nasprotju z lastno doslej dokaj konsistentno politiko do vojne v Iraku. Pred to odločitvijo so najvišji predstavniki izvršne oblasti govorili o povečevanju števila zavezniških sil, o dolgotrajni pomoči Iraku, o varnih razmerah ...

Ni pa vlada vedno ubogala formalnih priporočil zveze Nato na čelu z ZDA in neformalnih priporočil ZDA glede pošiljanja svojih vojakov na krizna žarišča. Tako ni bilo pod prejšnjo vlado in po zagotovilih predsednika vlade in obrambnega ministra tudi pod sedanjo ni. V primerih pošiljanja vojakov na tuje naj bi šlo za vsakokratno suvereno odločitev vlade. Da ne bo pomote, problem ni v odločitvi, da slovenske fante umaknejo iz Iraka, pač pa v tem, kdo o zmanjšanju, umiku ali povečanju odloča. Je pa odločitev od zunaj prišla vladi kot naročena, saj v zadnjih javnomnenjskih raziskavah nasprotovanje pošiljanju slovenskih vojakov na tuja krizna žarišča samo še narašča. Še posebej, ker bo vlada še letos število vojakov v nevarnem Afganistanu povečala s 53 na 70. Na vedno bolj napeto Kosovo pa je pred dnevi že odšlo kar 600 vojakov. V anketi, ki so jo pred dnevi objavili v Dnevniku, pošiljanju vojakov na krizna žarišča nasprotuje 59,1 odstotka vprašanih, soglaša pa le 37,4 odstotka. Prisotnosti slovenskih vojakov v Iraku pa nasprotuje kar 82,8 odstotka, odobrava pa jo komaj 14,6 odstotka vprašanih.