Dobrodošli, Mr. Chance!

Potrditev ministra za razvoj prof. dr. Žige Turka je priložnost za ponoven razmislek o razvojni paradigmi Slovenije. Predsednik vlade je imel tokrat srečno roko pri izbiri kandidata. Turk bo s svojimi projektnimi izkušnjami in strokovnim znanjem zagotovo dobro razumel skrivnosti tehnoloških platform, projektnega menedžmenta in še posebej informacijske družbe. Razvoj je običajno ekonomska igra s pozitivno vsoto, ki politično vedno deluje integracijsko. Toda doseganje legitimnosti razvoja ni preprosto in tu je ključ dosedanje neuspešnosti tega vladnega resorja. Razvojni minister zato ni zgolj koordinator, temveč vodja, ki simbolizira razvoj in vzbuja zaupanje. Bo tokratna zgodba s Turkom uspešnejša od dosedanjih?

Nekakšno ministrstvo za razvoj je v teh dveh letih doživljalo čudno usodo. Najprej je pod njegovim okriljem pod vodstvom ministra Damijana nastajala reformna platforma, s katero je vlada poskušala pokazati svoj novi politično-ekonomski preboj. Po letu dni je razvojno ministrstvo opustilo zmagoslavno ekonomsko reformno retoriko. Damijan se je umaknil, njegov formalni namestnik Horvat pa je zatem brez posebnega hrupa pripravil strateški razvojni dokument in gradil izvedbeno projektno infrastrukturo. Namesto reforme ekonomskega sistema smo dobili prgišče razvojnih projektov, namesto napovedanih sistemskih sprememb nekakšne razvojne prebojne točke. In ko je to vlogo opravil, se je tudi Horvat umaknil v tujino, prvotna vodstvena razvojna ekipa pa je dokončno razpadla.

Kaj je skupni imenovalec vseh teh sprememb? Vse skupaj je dobra prispodoba sedanje vladne politike. Razkriva hkrati vetrnjaško karizmo političnih akterjev, predvsem pa vladanje s pomočjo razvojne improvizacije in politične instrumentalizacije ekonomije. Zakaj v teh dveh letih Janša na tem področju vedno znova izgublja razvojno bitko? Teorija in praksa razvojnega reinženiringa poznata pravi odgovor. Ključni problem je vprašanje legitimnosti, družbene sprejemljivosti sprememb in socialnega kapitala, zaupljivosti v razvojne usmeritve.

Damijanov reformni radikalizem je trčil na upor sindikatov in številnih družbenih skupin. Reformna skupina ekonomistov ni najbolje razumela institucionalnega ustroja ekonomskega sistema, podcenili so vrednostni sistem ljudi. Reforme so izgubljale svojo legitimnost in politiki, s predsednikom vlade na čelu, niso našli prave alternative. Socialna država in naklonjenost postopnim spremembam sta tako globoko zasidrani v ljudeh, da s frontalnim ekonomskim liberalizmom in reformnim radikalizmom po naravi reči niso mogli uspeti. Podoben problem imamo sedaj na projektni ravni izvajanja reform. Vlada poskuša s posamičnimi projektnimi preboji, toda brez pravih sistemskih okvirov, zato vse skupaj deluje kaotično, nepovezano in intervencionistično. Tudi tukaj je problem legitimnost, saj reformni projekti v šolstvu, zdravstvu, javni upravi, socialnih sistemih ... pri ljudeh stopnjujejo negotovost, povečujejo nezaupanje, širijo nezadovoljstvo in sprožajo odpore. Razvojni projekti zahtevajo demokratično potrditev, saj razvoj po naravi reči ne prinaša vsem in povsod enakih koristi.

Ekonomisti imamo v teh primerih odgovor pri roki. Nasprotnike razvoja lahko prisilite k sprejemanju sprememb s krepitvijo vpliva politike v gospodarstvu in v družbi nasploh ali pa poskušate ogroženim nadomestiti izgube, ki jih prinašajo razvojne spremembe. Druga alternativa je bolj demokratična in ekonomsko učinkovita. V Franciji sta nedavno v predsedniški politični bitki med Sarkozyjem, Royalovo in Bayroujem dva ekonomista, Jacques Delpla in Charles Wyplosz, ponudila zanimivo razvojno alternativo. V svoji kratki in provokativni knjigi Konec privilegijev (La fin des privileges - Payer pour reformer, 2007) pokažeta, kako je mogoče izpeljati ekonomsko liberalni program s pomočjo nove legitimnosti razvojnih sprememb. Trik je preprost. Vsem, ki jih spremembe prizadenejo, izračunate škode, oportunitetne izgube, jih poplačate in s tem pridobite njihovo naklonjenost. Razvoj torej ni stvar političnega prepričevanja, temveč ekonomskega računa in nadomestil za izgube položajev, ki jih zahteva reformni zasuk. Zgodba je poučna. Politično legitimnost za razvojne spremembe lahko kupite na trgu, namesto da postanejo plen močne države in političnih manipulacij politikov. Zadeva ima svojo ceno. Za Francijo bi osem področij liberalizacije in deregulacije stalo državo 378,1 milijarde evrov ali 20,6 % francoskega BDP. Veliko, toda verjetno manj od nikoli izračunanih ekonomskih škod reformnih in razvojnih političnih neumnosti.

Kaj torej potrebuje novi razvojni minister brez listnice, da bi uspel v svojih iskrenih namerah? Problem ni v vsebini projektov, v tehničnem obvladovanju projektnega menedžmenta, tudi ne v finančnih virih. Prav tako ne bo dovolj zvijačnost uma, tudi kompenzacijskih shem, kot predlagata Wyplosz in Delpla, zagotovo ne bomo videli. Ključ zmage tiči v legitimnosti razvojnega inženiringa. Izhodiščna zadrega je torej izgradnja zaupanja, ki ga potrebuje nova ekipa, če želi delovati kot spodbujevalec, koordinator in ponekod celo kot nosilec razvojnih projektov. Zaupanje potrebuje najprej znotraj vlade in tukaj bo vloga prvega ministra ključna, kar dokazuje že postavitev nove državne sekretarke. To je prva bistvena razlika glede na sedanjo usodo te institucije. Zunanji krog legitimnosti je mogoče graditi z verodostojnostjo in partnerskimi mrežami, sodelovanjem, strpnim delom in trdnimi projekti, ki temeljijo na čistih računih in transparentni politiki. To pa je predvsem priložnost, ki je Turkovi predhodniki niso izkoristili. In tu tiči druga, morda zmagovita razlika.

Turk lahko uspe, če mu bodo omogočili delo in če bo namesto političnega strokovnjaka čim hitreje prevzel vlogo strokovnega politika. Razvojna patologija je jasna. Politična legitimnost stoji pred tehničnimi problemi obvladovanja razvoja. Namesto razvojnega mačizma ljudje potrebujejo zaupanje, razvoj mora spodbuditi občutek varnosti, dialog o skupni prihodnosti. Potrebujemo tihe vodje, v katere bodo državljani projicirali svoje razvojne fantazije. Le da bo namesto filmskega Petra Sellersa stal Žiga Turk. Dobrodošli, Mr. Chance! In nasvidenje, vladni razvojni Hollywood!