Operacija Gratel

Mestna občina Ljubljana je brez dvoma velika poraženka sage o gradnji optičnega telekomunikacijskega omrežja. Iz investicije, vredne skoraj 100 milijonov evrov, je potegnila le 1,6 milijona evrov. Toliko namreč znaša odškodnina, ki jo je zasebni investitor - podjetje Gratel - dolžan plačati v zameno za služnostno pravico na mestnih zemljiščih. Doslej je Gratel na občinski račun plačal 1,1 milijona evrov, preostalo pa še dolguje. Županu Zoranu Jankoviću je pred kratkim od Gratela sicer uspelo izsiliti dodatnih 500 tisoč evrov tako imenovane donacije, ki jo mora Gratel v občinsko blagajno plačati do konca junija, toda temu bi težko rekli velika zmaga. Če bi bila mestna oblast res pametna, bi v pogajanjih zahtevala, da ji Gratel zaradi kršitev pogodbe in neizpolnjevanja projektih pogojev odstopi del vgrajenih cevi, nato pa bi jih mesto tržilo samo.

Janković je imel za tak ultimat kar nekaj argumentov. Od tega, da je Gratelov podizvajalec prepočasi in slabo saniral prekopane mestne površine, do tega, da je Gratel v nekaterih delih mesta v izkopane jarke vgrajeval tudi do dvanajst cevi, čeprav bi jih po projektu smel vgraditi največ šest. Toda nepravično bi bilo, če bi skušali krivdo za premajhno ambicioznost mestne oblasti naprtiti Jankoviću. Glavna bitka je bila izgubljena že veliko prej, v mandatu prejšnje županje Danice Simšič. Naši viri pravijo, da je bivša mestna oblast interes zasebnega kapitala namenoma postavila pred javni interes. Da je šlo torej za načrtno dajanje prednosti zasebnemu podjetju, pri čemer naj bi pomembno vlogo odigralo tudi lobiranje rimskokatoliške cerkve. Da bi lažje razumeli, kakšne interese ima pri tem milijonskem poslu cerkev, si moramo najprej ogledati, kdo so glavni akterji zgodbe.

Cerkvena optika

Ustanovitelja in lastnika gradbenega podjetja Gratel z dvanajstimi zaposlenimi sta Drago Štrafela in Jure Krč. Štrafela je direktor podjetja, v lasti ima manjšinski delež, znan pa je tudi po tem, da je član največje vladne stranke SDS. Krč je prokurist in večinski lastnik Gratela, poleg tega je ustanovitelj in lastnik Gratelovega podizvajalca, kranjskega podjetja Rešet. Krč izhaja iz podjetne gorenjske družine, ki ima danes v lasti 19,9 milijona evrov premoženja, zaradi česar jo je revija Manager letos uvrstila na seznam stotih najbogatejših Slovencev. Družinsko podjetje Rešet je bilo ustanovljeno leta 1992, ko se je oče s sinovoma odločil za samostojno podjetniško pot. Leta 1994 sta se podjetju kot solastnika z dokapitalizacijo pridružila še en sin in hči, tako da ima podjetje danes pet lastnikov. Od teh sta v njem zaposlena direktor Štefan Krč in njegov pomočnik Jure Krč. Glavne dejavnosti družinskega podjetja Rešet so nizke gradnje na področju telekomunikacij, gradbena mehanizacija in prevozi.

Eden njegovih glavnih odjemalcev je Gratel, ki je bil do leta 2002 podizvajalec za Telekom, potem pa se je usmeril v svoje projekte. Gratel se gradnje optičnega omrežja po vseh večjih slovenskih mestih seveda ni lotil na pamet, pač pa se je povezal s prodornim telekomunikacijskim operaterjem T-2. Gre za podjetje v lasti rimskokatoliške cerkve, saj ga je ustanovilo podjetje Gospodarstvo rast, d. o. o., ki je v skoraj 54-odstotni lasti mariborske nadškofije. Predsednik uprave podjetja Gospodarstvo rast je duhovnik Mirko Krašovec, sicer tudi ravnatelj gospodarske uprave mariborske nadškofije in predsednik nadzornega sveta Reiffeisen Krekove banke. T-2 je močan konkurent Telekomu, saj naj bi mu bil doslej pobral že 33 tisoč naročnikov, pa tudi precej zaposlenih, med drugimi Matevža Turka, ki je bil kratek čas direktor Siola. Toda poznavalci razmer trdijo, da prvi mož podjetja T-2 pravzaprav ni Turk, pač pa Miran Kramberger, nekdanji direktor Siola ter predsednik in član nadzornega sveta Mobitela. Kramberger je leta 2004 po odhodu iz Siola oziroma Telekoma dobil kar 48 milijonov tolarjev odpravnine, poleg tega pa še dveletno nadomestilo zaradi uveljavljanja konkurenčne klavzule. Za to, da se ni zaposlil v podjetju, ki se ukvarja s telekomunikacijami, naj bi vsak mesec prejemal dobrih 2,5 milijona tolarjev bruto. Kramberger, ki je, mimogrede, član vladne stranke NSi in daljni sorodnik mariborskega nadškofa dr. Franceta Krambergerja, je zaposlen v podjetju Dorimpex, ki je v lasti njegove sestre Doroteje Kramberger.

Toda poznavalci razmer pravijo, da že od odhoda iz Telekoma opravlja vlogo svetovalca za T-2 in Gratel. Sam te namige odločno zavrača, priznava pa, da ljudi v obeh podjetjih dobro pozna, med drugim zato, ker je z nekaterimi od njih sodeloval že v času, ko je bil zaposlen še pri Telekomu, pa tudi zato, ker je v podjetju T-2 zaposlen njegov sin Tomaž Kramberger. Krambergerju seveda ni mogoče dokazati, da je kršil konkurenčno klavzulo, saj za to ni nobenih dokazov. Je pa zanimivo, s kakšno gorečnostjo brani interese obeh zasebnih podjetij. Ko je Janković v začetku marca letos prekinil pogodbo z Gratelom, je na primer ogorčeno izjavil: "To je hudo! Uzurpacija! Da gre človek na neko investicijo obesit svoje fantazme!"

Gratel in T-2 sta poslovno navezo pred javnostjo dolgo skrivala. Še celo po tem, ko so se na Gratelovih jaških za optični kabel v Kranju in Ljubljani pojavili pokrovi podjetja T-2, sta Štrafela in Turk javnost prepričevala, da gre tako rekoč za naključje. Kakšna je poslovna naveza med podjetjema, še danes ni povsem jasno. Vodilni možje so pripravljeni priznali le, da imata podjetji sklenjeno pogodbo, po kateri Gratel za T-2 na celotnem ozemlju Slovenije gradi optično omrežje 'na ključ'. Štrafela trdi, da je Gratel edini lastnik optičnega omrežja, drugih podrobnosti poslovnega odnosa pa ne želi razkriti, ker so menda poslovna skrivnost. Gratel naj bi gradnjo optičnega omrežja po državi financiral iz svojega kapitala in z zunanjimi viri financiranja. Kdo vse so zunanji viri, v Gratelu ne povedo, se pa domneva, da izvedbo del že od vsega začetka financira cerkveni T-2.

Začetki

Zgodba z Gratelovo gradnjo optičnega omrežja se je začela z vstopom Slovenije v Evropsko unijo. Takrat se je zakonodaja spremenila tako, da je bila gradnja telekomunikacijskih omrežij za javne potrebe omogočena tudi zasebnim podjetjem. Med prvimi, ki so izkoristili tržno nišo, je bilo zasebno podjetje Gratel. Oktobra 2004 se je prijavilo na javni razpis za izbiro lokacij in gradnjo infrastrukture za širokopasovna omrežja, ki ga je razpisalo tedanje ministrstvo za informacijsko družbo. Oddalo je 15 projektov za različne kraje po Sloveniji, med drugim tudi za Ljubljano. Gratel je bil na razpisu sicer uspešen, ker pa sta se projektu odpovedali ministrstvi za gospodarstvo ter za šolstvo in šport, je bil razpis pozneje razveljavljen.

Gratel ni obupal. Svoje projekte je ponudil neposredno občinam in te so jih pograbile kot za stavo. Nobena ni niti razmišljala o možnosti, da bi gradnjo optičnega omrežja financirala sama, pač pa so kot po tekočem traku posel zaupale zasebnemu podjetju. To je precej drugačen koncept od tistega, ki ga pozna preostala razvita Evropa. Druge evropske države se zavedajo, da je optična mreža izrednega pomena, zato jo praviloma gradijo kot javno mrežo.

Ljubljanskemu županstvu je Gratel projekt gradnje optičnega omrežja prvič predstavil maja 2005, že julija istega leta pa je tedanji ljubljanski podžupan Igor Omerza z Gratelom podpisal služnostno pogodbo o gradnji optičnega omrežja v Šiški. Omerza je pozneje trdil, da se je MOL z Gratelom trdo pogajala kar sedem mesecev, kar pa očitno ne bo držalo, saj sta od predstavitve projekta do podpisa pogodbe minila le pičla dva meseca. Nekateri tedanji in sedanji mestni svetniki pravijo, da naj bi bil Gratel v tistem času intenzivno lobiral po mestni hiši, med lobisti pa so menda izstopali nekateri visoki cerkveni dostojanstveniki. Zanimivo je, da je bila pogodba med MOL in Gratelom podpisana v edinem tednu mandata nekdanje županje, ko je ta za podpisovanje dokumentov pooblastila Omerzo, kar potrjuje govorice, da je na mestni strani vse niti posla vodil Omerza in ne Simšičeva.

Kranju enkrat višja odškodnina kot Ljubljani

Kmalu po podpisu pogodbe so se pojavili prvi očitki mestnih svetnikov, da je županstvo služnostno pravico oddalo prepoceni. Pri tem so se oprli na podatke o odškodnini, ki jo je od Gratela za gradnjo optičnega omrežja iztržila občina Kranj. Ljubljana je za meter izkopa iztržila od 2,2 do 3,2 evra odškodnine, kranjska občina se je z Gratelom dogovorila za še enkrat višji znesek, za 5,7 do 6,1 evra na meter izkopa. Gratel trdi, da številk ni mogoče primerjati, češ da se je v Kranju kopalo v širšem pasu kot v Ljubljani. Pozneje se je izkazalo, da Gratel po vseh občinah uporablja enako tehnologijo gradnje, pri kateri se izkoplje "mini jarek", globok 40 centimetrov in širok 13 centimetrov. Poleg tega imajo zemljišča v Ljubljani višjo vrednost kot v Kranju, tako da bi že po tej logiki Ljubljana morala dobiti višjo odškodnino. Ljubljana sicer ni bila edina občina, kjer je bilo mogoče slišati očitke o prenizki odškodnini. Najslabše se je pogajal bivši župan Novega mesta, saj je tam odškodnina za služnost znašala 1,4 evra na meter izkopa. V Murski Soboti so se dogovorili za 1,6 evra, v Kopru za 2,5 evra. Pred kratkim je služnostno pogodbo z Gratelom podpisal tudi župan občine Velenje Srečko Meh, vendar nam ni znal povedati, koliko bodo dobili na meter izkopa. Zaupal nam je le, da odškodnina na vsej trasi skupaj z DDV znaša dobrih 90 tisoč evrov.

Primerjava med mesti pokaže še eno zanimivo podrobnost. V Kranju sta bili za izračun odškodnine narejeni dve cenitvi. Prvo je pripravil cenilec, ki ga je izbrala občina, drugo cenilec, ki ga je izbral Gratel. Nazadnje je bila izbrana občinska cenitev, ker je bila ta za občinsko blagajno ugodnejša. V Ljubljani je bilo drugače, saj je cenitev opravil sodno zapriseženi cenilec Ludvik Turin, ki ga je izbral Gratel, občina pa svojega cenilca ni imela. Po mnenju mestnega svetnika Janeza Sodržnika z liste Ljubljana, moje mesto je prejšnja mestna oblast izvirni greh storila, ko je privolila v izračun cenilca, namesto da bi cenitev uporabila le kot izhodišče za pogajanja z Gratelom. Da se je mestna občina z Gratelom slabo pogajala, je novembra 2005 priznal celo sam Omerza. Za Delo je izjavil: "Verjamem oceni sodnega izvedenca. Res bi lahko zahtevali dodaten denar, ker ima občina pravico zavrniti prošnjo za služnost, saj gre za mestno lastnino. To bi bilo res mogoče, ni pa navada občine, da bi v takšnih primerih licitirala."

Oba, Omerza in Simšičeva, sta vztrajno trdila, da občina ni bila oškodovana, županja pa je tudi obljubila, da se dela za Bežigradom, v Mostah in na Viču ne bodo začela, dokler ne bodo končana v Šiški. Tam se je namreč sanacija izkopanih jarkov vlekla nerazumno dolgo. Poleg tega je mestni oddelek za gospodarske javne službe in promet ugotovil, da je bila izvedba sanacije opravljena nestrokovno in pod mestnimi standardi, zaradi česar naj bi bilo mestu povzročene za vsaj za 300 milijonov tolarjev škode. Gratel je za nerazumno dolge roke asfaltiranja cestišč v Šiški krivil podizvajalca, podjetje KPL, ki ga je bil po pogodbi z MOL dolžan najeti za sanacijska dela. KPL je bil do lani v večinski lasti mestne občine, nato je prešel v last Cestnega podjetja Ljubljana (CPL). Maja lani je Gratel zahteval urgentni sestanek s predstavniki MOL, kjer so se dogovorili za pospešeno izvedbo preplastitve cestišč še z drugimi podizvajalci, to so bila podjetja Strabag, Hidrotehnik, SCT in Rešet. Toda slabo opravljena dela niso bila edini greh. Nekateri poznavalci gradnje telekomunikacij opozarjajo, da omrežje, ki ga gradi Gratel, ni grajeno po običajnih tehničnih standardih, ki v Sloveniji veljajo za polaganje podzemnih vodov. Polaganje 40 centimetrov v globino in v cestno telo bi v bodoče lahko povzročilo velike stroške ob prenovi cestišča in tudi prekinitev dobave storitev vsem naročnikom, ki bodo čakali na obnovo ali popravilo cestišča. Tu pa se seznam očitkov še ne konča. Posebna delovna skupina MOL za nadzor Gratelovih del je že oktobra lani ugotovila, da Gratel krši projektne pogoje, saj v izkopane jarke vgrajuje tudi po dvanajst cevi, čeprav bi jih po projektu smel vgraditi največ šest.

Kupovanje posla

A vse to nekdanje županje Simšičeve ni motilo. Prav nasprotno. Namesto da bi zaradi slabo opravljenih sanacijskih del unovčila bančno garancijo v višini desetih milijonov tolarjev, je oktobra lani, le dva dni pred lokalnimi volitvami, z Gratelom sklenila nova služnostna dovoljenja, s čimer mu je omogočila dela povsod v mestu, torej tudi za Bežigradom, v Mostah in na Viču. S tem pa se je prava drama šele začela. Papirji, ki jih je podpisala Simšičeva, so skrivnostno izginili - županja se je pred kamerami neprepričljivo izvijala, češ da so verjetno med pospravljanjem po pisarni pomotoma romali v koš -, tako da ima sedanja mestna uprava pod vodstvom Zorana Jankovića le kopije dokumentov, ki jih je dobila pri Gratelu.

Petega marca letos je Janković s sklepom izničil soglasje MOL k izvedbi del Gratela pri gradnji optičnega omrežja in zahteval ustavitev del. Na dan so začele prihajati umazane podrobnosti. Tako smo izvedeli, da je Gratel stranki SD doniral 850 tisoč tolarjev, CPL pa milijon tolarjev. Podjetji denarja nista nakazali za volilno kampanjo, temveč na redni račun stranke. Mimogrede - podjetju CPL je Simšičeva še pred iztekom županskega mandata na predlog strokovne komisije podelila koncesijo za 20 let, in sicer za vzdrževanje cest, od katerih bo podjetje dobivalo okoli 1,5 milijarde tolarjev na leto. Direktor Gratela Drago Štrafela se je branil, češ da z denarjem, ki ga je nakazal na račun SD, ni kupoval posla, pač pa je le podprl kandidaturo svojega nečaka Aleša Štrafele za občinskega svetnika na Ptuju. Podkupovanje je ostro zanikal tudi direktor CPL-ja Alojz Kramljak, češ da so bili za koncesionarja izbrani na javnem razpisu. Zaradi suma korupcije se s primerom Gratel zdaj ukvarja protikorupcijska komisija pod vodstvom Draga Kosa.

Spor med MOL in Gratelom je dosegel vrhunec sredi marca letos. Gratel je Jankovićev sklep o izničenju soglasja k izvedbi del gladko ignoriral in nemoteno nadaljeval gradnjo optičnega omrežja. MOL je kršitev prijavila inšpekciji, ta je na teren prišla z odločbo o izvršbi, Gratel pa se je znašel tako, da je del strojev pred inšpekcijo umaknil na zasebna zemljišča. Ko je že kazalo, da se bosta Gratel in MOL morala pomeriti na sodišču, je sledil presenetljiv obrat. Janković in prokurist podjetja Gratel Jure Krč sta čez noč podpisala dogovor, po katerem je občina dala soglasje k nadaljevanju gradnje optičnega omrežja, Gratel pa se je zavezal, da bo v občinski proračun do konca junija letos nakazal dodatnih 500 tisoč evrov. Hkrati je Gratel umaknil upravno in odškodninsko tožbo, določeno pa je bilo tudi, da bo občina nemudoma imenovala tričlansko komisijo, ki bo na podlagi projektne dokumentacije zakoličila traso in izvajala 24-urni nadzor nad izvajanimi deli. Čeprav naj bi se občina šele do 15. aprila odločila, ali gre pri dodatnega pol milijona evrov za odškodnino ali donacijo, v Gratelu že zdaj pravijo, da gre za donacijo. Zakaj? Prvič zato, ker lahko podjetje donacijo uveljavlja kot davčno olajšavo, in drugič zato, da bi se izognili kakršnemu koli vtisu o morebitni korupciji. Toda ali gre res le za nedolžno donacijo? Poudarimo naj, da je Gratel vztrajno trdil, da ima za gradnjo omrežja vsa potrebna soglasja, da je bila višina odškodnine določena na podlagi uradne ocene sodno zapriseženega cenilca, zanikal pa je tudi očitke o slabi kakovosti sanacije. Če to drži, Gratelu dodatnega denarja ne bi bilo treba plačati. Ker ga je, tega zneska ni več mogoče razumeti kot odškodnino ali donacijo, pač pa kot svojevrstno javno podkupnino. Podobno je seveda mogoče očitati Jankoviću. Ljubljanski župan je Gratelu še nekaj dni pred dogovorom očital vse mogoče kršitve, ko mu je Gratel obljubil pol milijona evrov, pa so bili vsi očitki v trenutku pozabljeni. Janković je še enkrat dokazal, da je po duši trgovec. To je sicer čisto legitimno, če si direktor Mercatorja, vprašanje pa je, ali je takšen način poslovanja sprejemljiv za politično funkcijo župana.

Zanimivo je tudi, kako je znesek 500 tisoč evrov opredeljen v dogovoru med MOL in Gratelom. Zapisano je, da gre za "odškodnino ali donacijo zaradi večjega števila in večjega premera že vgrajenih in v bodoče vgrajenih cevi". V nadaljevanju pa še piše, da "MOL dovoljuje izvajalci vgradnjo večjega števila cevi oziroma večjega posega v služeče zemljišče, pri čemer se pogodbeni stranki dogovorita, da bosta naknadno z aneksom k pogodbi uredili dodatno plačilo za večji obseg oziroma širino služnosti".

Gratel je torej v dogovoru javno priznal, da je vgradil več cevi, kot bi jih smel, MOL pa je to kršitev naknadno legalizirala. Podatek o številu cevi oziroma vodov je zanimiv tudi zato, ker strokovnjaki trdijo, da T-2 za svoje potrebe tako obsežnega omrežja ne potrebuje. Komu bo torej prodal 'odvečne' cevi? Bo to največje državno telekomunikacijsko podjetje Telekom? Ne bi bili presenečeni. Ravnanje Telekoma v zadnjih dveh letih je bilo, milo rečeno, čudno. Medtem ko sta Gratel in T-2 hitela s pridobivanjem soglasij in z gradnjo optičnega omrežja po državi, je Telekom spal in milijonski posel prepuščal konkurenci. Res je sicer, da namerava Telekom vzpostaviti svoje optično omrežje, v kar naj bi vložil od 50 do 60 milijoni evrov, toda pri tem vsaj za zdaj precej zaostaja za podjetjem T-2. To pa pomeni, da Telekom tako rekoč iz minute v minuto izgublja morebitne naročnike. Gre tu za nesposobnost? Malo verjetno. V Telekomu so zaposleni nekateri največji strokovnjaki za telekomunikacije v državi. Poleg tega je Telekom tako močno podjetje, da zanj investicija v optično omrežje ne bi bila nobena resna obremenitev. Na kaj je torej dve leti čakal? Po eni od razlag je v ozadju zgodbe prefinjen scenarij, po katerem je bilo že od začetka mišljeno, da končni kupec Gratelovega omrežja ne bo (samo) T-2, pač pa tudi Telekom. Na tak scenarij kažejo namigi, da naj bi bil Telekom Gratelu za odkup omrežja že ponudil 50 milijonov evrov, a posel še ni bil sklenjen, ker se Gratel s tako nizko ponudbo ni strinjal. Nobena od strani namigov o prodaji za zdaj ne komentira. V Telekomovi službi za stike z javnostjo pravijo le, da so za zdaj usmerjeni v vzpostavitev svojega optičnega omrežja, direktor podjetja T-2 Matevž Turk pa je po telefonu dejal, da o kakšni Telekomovi ponudbi ne ve nič. Zgovornejši je bil Miran Kramberger. Povedal je, da so pogovori na to temo potekali, cena, ki jo je ponudil Telekom, pa naj bi bila bistveno višja od tiste, ki se omenja v javnosti. Če bo posel res sklenjen, bodo zasebniki mastno zaslužili na račun države, saj svojega izdelka Telekomu zagotovo ne bodo prodali za bagatelo. To pa bi pomenilo, da bi bili priča enemu večjih odškodovanj državnega premoženja. Še več. Odškodovanje bi potekalo z vladnim blagoslovom. Ne smemo pozabiti, da je Telekom državno podjetje, njegovega direktorja imenuje vlada, vodilni v podjetjih Gratel in T-2 pa so člani ali vsaj simpatizerji vladajočih strank.