Pri nadzoru Strojanovih vse čisto

V ponedeljek je generalna državna tožilka Barbara Brezigar zavrgla kazensko ovadbo Mirka Strojana zoper neznane policiste zaradi protipravnega odvzema prostosti. Pri nadzoru družine Strojan po njenem strokovnem mnenju niso bila storjena kazniva dejanja, razen tistih, ki jih je navedla že pred časom in naj bi jih bili storili Strojanovi.

Brezigarjeva je ravnala pričakovano. Za vprašanje spornega spremljanja družine Strojan je javnost izvedela konec januarja letos, ko je takratni varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek generalni državni tožilki poslal dopis, v katerem ji je predlagal, naj ravnanje policije pri nadzoru Strojanovih preveri s stališča morebitne storitve kaznivih dejanj. Po Hanžkovem mnenju je bil namreč nadzor Strojanovih nezakonit, temu mnenju pa je pritrdilo veliko relevantnih pravnih strokovnjakov. A Brezigarjeva je takrat ugotovila, da sum kaznivega dejanja ni bil podan in da policija ni kršila zakonov, ko je nadzirala vsak gib članov družine Strojan in vseh, ki so prišli v stik z njimi. Takrat je s svojo odločitvijo posredno legitimirala sporno ravnanje policije na čelu z generalno policijsko upravo in notranjim ministrstvom in tudi njena zadnja poteza ni presenetljiva. Z drugačno odločitvijo v primeru odvzema prostosti Mirku Strojanu bi namreč negirala svojo prejšnjo odločitev in potrdila, da je policija Strojanovim v Postojni preprečevala prosto gibanje pod pretvezo, da skrbi za njihovo varnost.

Kot pri preiskovanju sumov o storitvi kaznivih dejanj pri nadzoru Strojanovih pa je tudi zdaj kazensko ovadbo obravnavalo kar vrhovno državno tožilstvo. To preseneča že zato, ker se vrhovno tožilstvo navadno odloči, da prevzame zadevo le, kadar gre za zelo težko in pomembno temo, generalna državna tožilka pa ves čas ponavlja, da pri aferi Strojan ni šlo za to.

Ravnanje policije generalna državna tožilka torej dosledno brani, čeprav to ni njena naloga. V obrazložitvi zadnje odločitve je pojasnila, da "ni podan utemeljen sum, da bi policisti storili kaznivo dejanje, ter da je šlo za omejevanje gibanja v okviru zakonskih pooblastil, ki jih ima policija". Enako je Brezigarjeva ravnala že, ko je prvič preverjala utemeljenost suma glede kaznivih dejanj policistov. Tudi takrat je zapisala, da sumi niso utemeljeni in da je policija ravnala v okviru zakonov, čeprav naloga tožilstva ni ugotavljanje zakonitosti ravnanja v okviru vseh zakonov, pač pa zgolj preverjanje sumov kaznivih dejanj v okviru kazenskopravne zakonodaje.

Odločitev Brezigarjeve, da zavrže kazensko ovadbo, je po svoje z vidika zakonodaje celo logična, saj kazensko pravo pozna zgolj individualizirano odgovornost za storjeno dejanje in terja krivdno ravnanje osumljenca. V tem primeru torej krivdno ravnanje policistov, ki bi se moralo pokazati v njihovi lastni volji in svobodni odločitvi, da Mirku Strojanu protipravno odvzamejo prostost. To je poudaril tudi Bećir Kečanović, nekdanji vodja notranjega nadzora nad policijo na notranjem ministrstvu: "Če izhajamo iz ugotovitev, da so policisti pri omejitvah gibanja in drugih ukrepih ravnali po ukazu nadrejenih, je logično, da manjka element njihove 'lastne volje', ki ga sicer označujejo tudi besede 'policijska prosta presoja', 'taktični preudarek' ali 'policijska diskrecija'. Brez 'svobodnega oblikovanja' odločitev in 'svobodnega ravnanja' pa odpade bistven element kaznivosti v kazenskem pravu oziroma odgovornosti policistov, ki so v konkretnem primeru omejili prostost. To je argument, na katerega se bo po mojem mnenju državno tožilstvo opiralo do zadnjega." Tudi pri drugačni odločitvi vrhovnega tožilstva, torej sprejetju kazenske ovadbe, bi policistom, ki so aktivnosti v Postojni izvajali na podlagi neposrednih ukazov iz generalne policijske uprave, težko naprtili krivdo za njihova dejanja. Če kdo, bi moral odgovarjati direktor generalne policijske uprave Jože Romšek, morda notranji minister Dragutin Mate ali celo predsednik vlade Janez Janša.

A zadeva je bila že v izhodišču, ko je šla prvič na državno tožilstvo, postavljena pred edino vprašanje: ali je bilo storjeno kaznivo dejanje ali ne. Vse drugo, torej politična odgovornost, je bilo zunaj dometa kazenskega postopka. Pa tudi sicer je Brezigarjeva že takoj na začetku, ko je afera prišla v javnost, pokazala, da ne bo pustila, da stvari sploh pridejo tako daleč, torej do razprave o odgovornosti nosilcev politične moči v Sloveniji. Da sploh ni šlo za kazniva dejanja policije in tako tudi politični ukazi niso sporni, se je po prvi, Hanžkovi intervenciji odločila v zgolj treh dneh. Po mnenju nekaterih strokovnjakov pa edino resno, vsaj delno pravično odgovornost za ravnanje akterjev v aferi Strojan lahko ugotovi le Evropsko sodišče za človekove pravice. In sicer v obliki objektivne odgovornosti države. Če bi sodišče to ugotovilo, bi Strojanovim dosodilo odškodnino, ki bi jo bilo treba plačati iz državnega proračuna. Verjetno pa bosta takrat na oblasti že druga vlada in druga generalna državna tožilka.

In posledica odločitve tožilstva, da v aferi Strojan ne bo odgovarjal nihče? Ob iskanju nove trajne lokacije za družino Strojan se spet in spet organizirajo vaške straže, ki obljubljajo državljansko nepokorščino. Najmanj tri so se recimo ustanovile prejšnji teden.