šolstvo in znanost / "Že sama ideja je protiustavna"

Bil sem presenečen. Očitno gre za aroganten poskus razbitja in podreditve univerz. Ali do tega prihaja hote ali nehote, ne vem, a že sama ideja je protiustavna. 58. člen ustave izrecno pravi, da je univerza avtonomna. To pomeni vsaj, da ima pravico odločati o svoji organiziranosti in o tem, koga zaposluje. Zdaj pa želi minister med drugim predpisati, kakšna bo organizacija državnih univerz, kdo bo v njih zaposlen in kako bo napredoval. Ne vem, ali je minister sam tako zmeden ali poskuša le še povečati zmedo, ki jo je prinesla bolonjska reforma.

Zakaj je potrebna avtonomija univerze? Zakaj mora biti univerza avtonomna od vsakokratne oblasti?

Da lahko univerza opravlja tisto, zaradi česar obstaja, da torej poučuje, raziskuje in varuje nacionalno kulturo, potrebuje tudi politično in organizacijsko avtonomijo. To pomeni vsaj to, da sama vzpostavlja organizacijo in da se na primer sama odloči, ali bo imela direktorja ali ne, in če, kdo to bo. Narobe je, da minister določi, da bo univerza imela direktorja, ki bo skrbel za njene finance, in še bolj, da on določi, kdo to bo. V hipu, ko začne minister razpravljati o organizaciji univerze, je njene politične avtonomije konec. Res je sicer, da je univerza stara inštitucija, ki je preživela mnoge države in še mnogo več ministrov in vlad, zato bo tudi tega. Že ljubljanska univerza je starejša kot naša država in tudi kot države, ki smo jim pripadali v preteklosti.

Zakaj je minister kljub temu predlagal, da bi moral za poslovanje fakultet skrbeti direktor, ki bi ga poleg tega kar sam imenoval in razreševal?

Še enkrat poudarjam, da ne vidim nobenega razloga za to, da bi se katerikoli minister vmešaval v organizacijo univerze. Lahko rečem, da smo vsi rektorji po letu 1990 z velikim trudom iz univerze napravili zdajšnjo precej integrirano institucijo, ki so jo razne reforme pred tem povsem razdrobile. Sam sem se kot rektor univerze zavzemal za integrirano univerzo z decentraliziranim upravljanjem, kakršno je primerno za delovanje tako velike in raznolike institucije, in se nisem vtikal v delovanje fakultet znotraj skupnih pravil. V preteklih letih smo uredili tudi financiranje univerz, univerza je postala lastnica premoženja in izvajalka investicij, kar je gotovo opravljala bolje od države. Zdelo se mi je, da gre ljubljanska univerza v dobro smer in da postopoma postajamo nekaj, kar lahko imenujemo normalna univerza, primerljiva z univerzami v tujini. Zdaj hočejo vse to na hitro razbiti. Če jim bo uspelo, bo spet potrebnih nekaj desetletij, da bo univerza spet v stanju, v kakršnem je zdaj.

Kakšna je bila doslej avtonomija slovenskih univerz?

Kar se ljubljanske univerze tiče, lahko rečem, da se nismo mogli pritoževati. Zelo avtonomna je bila tudi v primerjavi z zasebnimi univerzami, ki jih, mimogrede, v veliki meri tako ali drugače, sofinancirajo države. Tudi te namreč niso tako avtonomne, kot se zdi, saj se morajo obnašati, kot od njih zahtevajo tisti, ki jim dajejo denar. Pred leti me je, recimo, zanimalo, zakaj nobena ameriška univerza ni protestirala proti vojni v Iraku, a so mi rektorji povedali, da si ne upajo, ker se bojijo reakcij tistih, od katerih so odvisne. Državne univerze so zato v normalni državi celo v boljšem položaju kot zasebne. Denar dobijo po vnaprej znanih pravilih od države ne glede na to, ali so njihova stališča ministrom všeč ali ne. Res pa je tudi, da imaš avtonomije toliko, kolikor si je vzameš oziroma si jo pripravljen braniti. Odvisna je torej od pripadnosti učiteljev, zaposlenih in študentov.

Minister želi torej zdaj prevzeti številne pristojnosti, ki so jih imele doslej same visokošolske inštitucije. Med visokošolskimi učitelji je slišati, da je med najbolj problematičnimi tudi predlog, da bi minister odločal o tem, kateri profesorji si zaslužijo najvišjo licenco za predavanje na fakultetah, naziv redni profesor. Kaj sami menite o tem predlogu?

To je še ena od arogantnih idej predloga. Je minister, ki je kemik, tako vseveden, da lahko zamenja nekaj komisij in vsaj dva senata, članice in univerze? Bo naslednja stopnja to, da bo povedal, kateri stranki mora pripadati učitelj, da lahko postane redni profesor, in kateri ne? Ne trdim, da je bilo pri podeljevanju nazivov vedno vse prav, senat se je mnogokrat zelo težko odločil, kdo naj postane redni profesor in kdo ne. Drži tudi, da smo stari profesorji privilegirani, saj je bilo v preteklosti naziv redni profesor razmeroma lahko pridobiti. Do naziva si prišel s staranjem malone avtomatično. Zdaj se do tega pride mnogo teže in veliko rednih profesorjev s tem, kar so naredili, zdaj ne bi moglo dobiti niti naziva docent. A kaj narediti, če je nekdo že dobil naziv? Sam nimam nič proti temu, da bi morali tudi redni profesorji, katerih naziv je zdaj trajen, vsakih pet let skozi ponovno izvolitev. A to ni problem le ljubljanske univerze, s tem se srečujejo po vsem svetu, tudi v ZDA.

Možno pa je tudi, da hoče minister s takšnim predlogom poskrbeti za habilitacije tistih, ki se na univerzi niso oziroma se ne bi mogli habilitirati, in da bi tako nekaterim omogočil, da bi se izognili univerzitetnim zahtevam.

Novi visokošolsko-raziskovalni zakon napoveduje tudi številne spremembe na področju financiranja. Kritiki ministru očitajo, da želi po eni strani dobiti popoln nadzor nad financami državnih univerz, po drugi strani pa želi dobiti tudi pristojnosti nad investicijami v celotnem visokem šolstvu. Kako vidite te spremembe?

Povsem jasno mi je, da univerza, kar se tiče finančnih sredstev, ki jih dobiva od države, ni avtonomna, in da je rektor odgovoren za njihovo gospodarno porabo. Sem tudi za to, da je rektor, ki je narobe porabil denar, pa če gre samo za evro, tudi kaznovan. Sem pa proti temu, da bi se kdo, čeprav je minister ali prav zato, ker je minister, vmešaval v vsako odločitev. Predlog ogroža tudi sedanji način kosovnega financiranja, ki je bil vzpostavljen po dolgih pogajanjih. S prejšnjim ministrom smo se pogajali vsaj tri leta, da smo se dogovorili, da država univerze financira na podlagi dveh parametrov. Večji del, temu smo rekli dota, so dobile na podlagi sredstev iz preteklosti, torej približno po številu učiteljev, manjši del denarja pa na podlagi vpisa študentov in diplomantov. Od študentov je bilo sprva, to je bilo leta 2004, odvisnih 20 odstotkov državnega denarja, do leta 2008 pa bi se moral ta del povzpeti na 30 odstotkov. Takšno financiranje je omogočilo, da so fakultete preživele. Če bi bilo financiranje odvisno samo od vpisa študentov, bi morali nekatere fakultete ali oddelke, na katere se vpiše malo študentov, takoj zapreti. Ogrožene bi bile recimo akademije, kjer je profesorjev skoraj toliko kot študentov, pa študiji, kot sta stara grščina ali latinščina. Univerze so doslej s tem, da jih država financira v kosu, lahko kolikor toliko odločale o racionalni porabi denarja in delitvi med fakultete. Lahko rečem, da so mnogi rektorji evropskih univerz naš način financiranja hvalili in nam ga kar nekako zavidali.

Naj dodam še, da je univerza, ko je pridobila pravico, da sama skrbi za investicije, z denarjem gospodarila precej bolje kot prej država. Tako sem na primer prepričan, da smo tudi deželni dvorec (v njem je sedež univerze, op. p.) obnovili z morda polovico denarja, ki bi ga za to porabila država.

Zakaj potem minister spreminja financiranje univerz?

Ne vem. Najbrž to počne tudi zaradi prišepetovalcev, ki imajo pri tem tudi osebne interese. Naj bom kar neposreden - eden izmed njih je profesor Jambrek. Ko sem bil član Sveta RS za visoko šolstvo, sem protestiral proti temu, da bi to institucijo vodil podjetnik, ki je takrat imel eno zasebno šolo, potem pa je ustanovil še eno. A bolj kot nad tem, da se mu to sploh ni zdelo sporno, sem bil presenečen nad poniglavostjo akademikov v Svetu, saj sem s svojim mnenjem ostal osamljen.

Peter Jambrek je sicer poleg Toneta Jerovška in Gorazda Trpina eden izmed avtorjev osnutka visokošolsko-raziskovalnega zakona.

Tega nisem vedel, a če drži, je to sramota za pravnike, ki se sicer zdaj v raznih oddajah predstavljajo kot nekakšni "elitneži", ki pozabljajo, da so študirali na Univerzi v Ljubljani, da so bili na univerzi dolgo časa zaposleni ali pa so tam še zmeraj zaposleni. Zdaj vse to dajejo v nič. Mislim, da gre za nekakšno kombinacijo prepričanja o svoji elitnosti, osebnih zamer in čistega zaslužkarstva. Česa je pri kom več, pa lahko le ugibam.

Menite, da zakon zato, ker je nastal v ozki skupini ljudi, povezani z zasebnimi visokošolskimi zavodi, zelo izpostavlja bistveno povečan državni nadzor nad državnimi univerzami, ne pa tudi nad zasebnimi univerzami?

Ne vem. Kakor koli obrnemo, lahko rečem le, da je novi zakon povsem nepotreben. Zdajšnji zakon je skupaj z uredbo o financiranju visokošolskih zavodov dobro urejal, kar je treba urejati. Tudi ne vem, ali ima minister kakšne posebne zamere do Univerze v Ljubljani. To, kar je zdaj naredil, bi pričakoval kvečjemu od kakšnega partijskega sekretarja iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Vas osnutek visokošolsko-raziskovalnega zakona spominja na reforme, ki jih je predlagal nekdanji minister za reforme Jože P. Damijan, vsaj na Ukrep 28, ki je želel velikopotezno reformirati področje visokega šolstva?

Predlog je deloma v skladu s tistim Damijanovim ukrepom, a ne povsem. Sicer pa moram Ukrep 28 še enkrat prebrati, da bi bil lahko določnejši. Takrat se mi je zdelo, da so ga pisali ljudje, ki dejanskega funkcioniranja univerze sploh niso poznali.

Damijanov ukrep je predvidel večje število univerz, ki bi bile razpršene po vsej Sloveniji. Zakonski osnutek pa zdaj predvideva nekaj podobnega. Fakultetam nalaga, da se v roku enega leta odločijo, ali bodo ostale v okviru svojih univerz ali pa bodo iz njih izstopile in se morda pridružile kakšni drugi univerzi.

Slovenija ne potrebuje in tudi ne more imeti več univerz, kot jih že ima. Z idejami o večjem številu gremo zdaj v smer, v katero so krenile druge nekdanje socialistične dežele po letu 1990, ko so ustanavljale univerzo poleg univerze, pravzaprav bolj nekakšne "ljudske univerze" za menedžerje, ker je bilo takrat to moderno. Zdaj tam poskušajo z velikim trudom spet vzpostaviti normalne univerze, ki so jih pred tem razrušili, mi pa jim sledimo z razbijanjem s sedemnajstletno zamudo.

To, da bi se fakultete z ministrovim dekretom o ustanovitvi univerze, torej nečesa, kar je že davno ustanovljeno, leto dni odločale o svojem statusu, je še en nesmisel, ki pa malo podlo računa na neenotnost znotraj univerze. Tudi doslej so posamezne fakultete lahko izstopile, če so to želele, a sta o tem odločala senata fakultete in univerze.

Pa je kakšna izstopila, recimo iz ljubljanske univerze?

Nobena. Univerzitetni senat je sicer Fakulteti za pomorstvo in promet iz Portoroža pred nekaj leti dovolil izstop, vendar nato ni hotela izstopiti. Tudi kakšen dekan mi je kdaj, ko ni bil s čim zadovoljen, v jezi rekel "bomo pa izstopili". Moj odgovor je bil, "pa dajte, če hočete". No, za to se ni nihče odločil.

Eden od ključnih namenov novega zakona naj bi bil ta, da bi dobilo raziskovalno delo večji pomen. Ali menite, da bo predlagani zakon bolj povezal univerze in raziskovalce, bo raziskovalno delo zaradi njega bolj kakovostno?

Gre za iluzije, da z birokratskim preurejanjem znanosti lahko ustvariš več znanosti. Univerza in raziskovalci sploh niso slabo povezani, le da so oblike zelo različne, mnogi profesorji, predvsem fiziki na primer, stalno sodelujejo z Institutom Jožef Stefan, večina raziskovalcev tega inštituta doktorira na Univerzi v Ljubljani. Sicer pa menim, da univerzitetni učitelj, ki ne raziskuje, sploh ne more biti učitelj. Čeprav je malo verjetno, da bo odkril kaj novega, raziskovanje kaže, da ga stvari, ki jih poučuje, zanimajo.

Pri razkritju osnutka visokošolsko-raziskovalnega zakona so se mnogi spomnili, kako je bil pred dvema letoma sprejet zakon o RTV Slovenija. Vas je presenetilo, da je bil tudi ta osnutek spisan brez predhodnega posvetovanja s stroko?

Še enkrat ponavljam, da ne vidim razloga za nov zakon, saj je vse, kar je potrebno, že napisano v zdajšnjem zakonu in v statutih univerz. Vsak minister sicer misli, da mora po nastopu mandata začeti preurejati šolstvo in znanost. To so doslej počeli vsi ministri. A tako boljševistično, kot je v to posegel sedanji minister, se po mojem spominu ni dogajalo od časov, ko sem bil sam študent. To pa je bilo pred 47 leti.