Slovenski ekonomski razvoj

Ekonomski rezultati Slovenije so v zadnjem času prinesli nekaj protislovnih rezultatov. Državni statistični urad je na začetku junija potrdil, da je v zadnjem trimesečju inflacija narasla skorajda na lansko celoletno povprečje, hkrati pa je v prvem trimesečju medletna raven rasti BDP znašala 7,2 %. Prvi podatek pomeni z 1,2-odstotno rastjo desetletni negativen majski mesečni rekord, drugi ponuja najboljši rezultat v zadnjih osmih letih. Vladni ekonomisti so pohiteli z razlago. Cene ostajajo zanje dolgoročno stabilne, rast pa je strukturno zdrava. Politiki v vsem vidijo predvsem pozitivne reči in se prepirajo glede zaslug. Kritični ekonomisti smo bolj skeptični. Ljudje pa od vsega skupaj nimajo prav veliko in ne vedo, komu naj verjamejo.

Visoko gospodarsko rast že dobro leto in pol poganja nad 5 odstotki predvsem ugodno mednarodno ekonomsko okolje. Močnega izvoznega povpraševanja pa ne pospešujeta zgolj prevzem evra in oživitev gospodarstva v EU, temveč postajajo za Slovenijo vse bolj pomembni tudi drugi globalni trgi. Na domačem področju so osrednji spodbujevalci rasti investicije in gradbeništvo, pa tudi trgovina ter turizem. Podobne trende imajo tudi drugod po svetu. Ameriško gospodarstvo in delniške trge sta na primer zadnje tri leta prav tako poganjala gradbeništvo in cenen denar. In tudi prve recesijske rumene luči v ZDA se prižigajo pri ohlajanju nepremičninskih trgov in inverzni strukturi obrestnih mer, ko kratkoročne obrestne mere rastejo in prehitevajo dolgoročne.

Ekonomisti smo običajno zagovorniki gospodarske rasti. S klasičnim merilom BDP (bruto domačim proizvodom) pomeni uveljavljen prikaz uspešnosti in razvoja, čeprav merilo ni dobro. Gospodarska rast z vidika trajnostnega razvoja namreč še ne pomeni socialnega napredka ljudi in še manj skrbnega ravnanja z okoljem. BDP preprosto ne izraža prave in resnične blaginje, zato ga je pred leti nobelovec Amartya Sen želel zamenjati s HDI (Človeškim indeksom razvoja), ZN pa so kasneje temu dodali še druga merila (HPI, GEM), OECD pa uporabnejši IEWB (Indeks ekonomske blaginje). Visoka gospodarska rast potemtakem še ne pomeni, da v Sloveniji sorazmerno s tem narašča tudi ekonomska blaginja ljudi ali pa varovanje okolja.

V teh dneh številni kritiki vlade opozarjajo, da slovenski ekonomski razvoj poganjajo drugi dejavniki in ne vlada. Vladni ekonomski ukrepi res niso temeljni vzvod rasti, toda politično je Janševa administracija legitimni lastnik dobrih ekonomskih rezultatov in tega ji ni mogoče odvzeti. Vendar pa je razlaga bolj zapletena. Princetonski profesor ekonomije William Baumol je pred leti opozoril na notranje faktorje ekonomske rasti, ki so temelj čudežnega ekonomskega stroja tržne ekonomije. Ključni vzvodi so konkurenca, podjetniška inovativnost in stabilne pravne razmere gospodarjenja. Mikro motivacija, kot pravi Thomas Schelling, je temelj makroekonomskih rezultatov. Z drugimi besedami. Pravi nosilci rasti so slovenska podjetja in podjetniška inovativnost. Po vstopu v EU in sprejemu evra se odgovornost za konkurenčni položaj države in njeno rast seli na podjetniško raven. Odločilni postajata kakovost vodenja podjetij in sposobnost menedžerjev. In to je skriti vzvod rasti, ki je celo pomembnejši od globalnih trgov in vladne ekonomske politike.

Pri cenah so reči podobne. Stabilnost cen, ki smo jo dosegli v obdobju 2005-2006, je nedvomno najprej posledica usklajenega delovanja makroekonomskih politik in doseženega stabilizacijskega programa med BS in Vlado RS iz davnega leta 2003. Stabilnost cen je v tem času postala ključni dejavnik za vstop v ERM II in želeni prevzem evra, hkrati pa temelj zagotavljanja mednarodne konkurenčnosti države. Stabilnost tečaja tolarja (BS), restriktivno zviševanje in nadzorovanje reguliranih cen (Vlada RS) in politika zmerne rasti plač (sindikati) so bili ob povečanju konkurence na domačem trgu štirje temeljni dejavniki najnižje inflacije v ekonomski zgodovini Slovenije. Toda že leto 2006 je pokazalo razpoke v dinamiki rasti cen. Notranji okviri ekonomskih politik so navidezno ostali nespremenjeni, toda dejansko je sod začel puščati vodo. Regulirane cene so rasle hitreje kot leto poprej, vlada je začela popuščati pri aciklični politiki trošarin, liberalizacija in deregulacija sta zvišali cene energentov, po prevzemu evra so se povečale cene industrijskih proizvodov, prostih storitev in hrane.

Relativno optimistične vladne inflacijske napovedi postajajo vse bolj tvegane. Slovenija je na ravni najnižje vzdržne stopnje brezposelnosti in vsak porast zaposlenosti bodo spremljali višji stroški dela. Visoke cene nafte in drugih energentov postajajo strukturna lastnost podjetniških stroškov. Dodatna tveganja so fiskalni pritiski na davke in cene, ker vlada ni dovolj uspešna pri znižanju strukturnega primanjkljaja in brzdanju trošenja države. Proticiklična in dolgoročna naravnanost fiskalne politike je tej vladi tuja, podobno nebogljena se zdi pri razumevanju potencialnih asimetričnih ponudbenih šokov. Zdi se, da gibanje cen očitno postaja tržni amortizer za reformno kozmetiko, medlo makroekonomsko politiko in zaletave razvojne projekte. Padanje vladnih delnic na političnem trgu spremlja povečanje cen na realnem ekonomskem trgu.

Ekonomija je zahtevna reč. Zapleteno razmerje med inflacijo, rastjo in brezposlenostjo je za desetletja sprlo ekonomiste. Politiki pa so medtem živeli v iluzijah, da lahko nadzorujejo svoje ekonomske eksperimente. Očitno je obdobje neinflatorne gospodarske rasti za nami. Slovenska vlada teh procesov ne razume najbolje. Bojim se, da zato tudi nima jasne makroekonomske strategije, kako ravnati v novih razmerah. Morda je prepričana, da je ne potrebuje, ker so trgi vselej učinkoviti in gospodarstvo cveti. Toda nojevska drža ni rešitev.

Nekaj preprostih gasilskih ukrepov je na voljo. Za začetek naj si Janša in Bajuk omislita glavnega ekonomista, saj strateški svet z dr. Senjurjem te vloge ne želi igrati. Hkrati pa mora vlada povečati kredibilnost svojih makroekonomskih in strukturnih politik. Janševa vlada s kvazi podjetniško kulturo morebitne inflacije ne more zamejiti, podobno kot tudi ne bo mogla zadržati visoke gospodarske rasti. Zato je vlada nesproščena, državljani pa nervozni.