Sproščeno pozabljeno članstvo v ZKS

Dober teden dni mineva, odkar je Zbor za republiko spet pripravil eno svojih javnih tribun. Na njej smo lahko slišali, da nas želijo nekateri vrniti v prejšnji sistem, v 80. leta, celo v 50. leta, skratka v diktaturo. Da je treba pomesti s komunistično preteklostjo, je menil tudi predsedujoči Zboru za republiko Peter Jambrek. Le nekaj dni zatem je Jambrek v intervjuju za Sobotno prilogo Dela še enkrat ponovil, da je bil vladajoči politični razred "navajen na privilegije zadnjih skoraj 15 let na 50 let podlage", zdaj, ko izgublja, pa je to za marsikoga boleče. "Drugim, ki smo živeli v taki ali drugačni opozicijski drži vse življenje, je laže," je dodal.

Pa je Jambrek res vse življenje živel v taki ali drugačni opozicijski drži? So bili res ves čas v taki ali drugačni opozicijski drži tudi vsi njegovi somišljeniki iz Zbora za republiko? Poglejmo zgodbe treh najbolj izpostavljenih članov: Petra Jambreka, Toneta Jerovška in Dimitrija Rupla.

Ex-predsednik marksističnega centra PF

Jambrek je odraščal v liberalni meščanski družini v Ljubljani. Leta 1949, ko mu je bilo devet let, so očeta, zasebnega zobozdravnika, za leto dni zaprli zaradi sovražne propagande, mater pa odvedli na t. i. družbeno koristno delo. Po končani klasični gimnaziji se je vpisal na ljubljansko pravno fakulteto, pisal je za študentsko Tribuno, leta 1963 pa so ga izvolili za odgovornega urednika tega časopisa. Tribuno je urejal v burnem času vzpona Perspektiv in Odra 57, a ker je nasprotoval prevladi perspektivovske linije (Niko Grafenauer, Drago Demšar ...) v "svojem" uredništvu, so ga spomladi 1964 odstavili. Jeseni 1965 je postal asistent pri profesorju sociologije Jožetu Goričarju in iz takratnih časov se ga spomnijo kot njegovega velikega privrženca. Pogosto naj bi nosil tudi njegovo torbo. A pozneje, ob izteku 70. let, se je zapletel v spor z njim, saj je njegov učbenik Temelji obče sociologije nenadoma izpustil s seznama obvezne učne literature in ga celo razglasil za plagiat zahodnih učbenikov sociologije.

Jambrek je magistriral leta 1966, istega leta pa je vstopil tudi v Zvezo komunistov Slovenije (ZKS). Poleti 1967 je svoji partijski celici na univerzi sporočil, naj mu izda novo izkaznico ZKS, ker so mu dotedanjo izkaznico ukradli. V Zvezi komunistov se je tudi aktivno udejstvoval. Bil je član univerzitetne konference Zveze komunistov, pa sekretar aktiva delavcev partijske celice Pravne fakultete ter ustanovitelj in prvi predsednik marksističnega centra Pravne fakultete. Bil je tudi član partijskega komiteja občine Ljubljana Center.

O tedanjem sistemu je spregovoril v kar nekaj delih. V razpravi Pluralizem v samoupravni družbi (1970) je recimo ugotavljal, da bi o zakonu o visokem šolstvu ali pa o zdravstvenih službah težko odločali z referendumom, saj je tako zamišljena neposredna demokracija "izvedljiva le v ožjih lokalnih skupnostih, kakršne so na primer manjše vasi, zaselki, krajevne skupnosti in delno občine". Leta 1980 je ugotovil, da tok razvoja lahko spreobrnejo le "kadrovsko močne, organizacijsko utrjene in idejno osveščene revolucionarne stranke". Leta 1982 je napisal znanstveno razpravo Mreže medosebnih odnosov in samoupravni pluralizem: prispevek k razumevanju razkroja birokratske in razvoja samoupravne formacije sodobne jugoslovanske družbe.

Leta 1971 je doktoriral na univerzi v Chichagu, pozneje je dve leti predaval sociologijo v Zambiji, o kateri je izdal knjigo Od plemena do države, osnutek mednarodne primerjalne študije Zambije in Jugoslavije, kjer med drugim najdemo pregled "vprašanj, ki zadevajo razmerja med subjektivnimi silami in družbenim razvojem v vseh deželah subsaharske Afrike, in sicer z vidika jugoslovanskih narodnoosvobodilnih, revolucionarnih in samoupravljalskih izkušenj". S kolegi s Pravne fakultete je sodeloval tudi denimo v raziskavi o "marksistični teoriji podružbljanja prava in sodstva v jugoslovanski samoupravni družbi", na podlagi katere je uredil dva zbornika razprav, Pravo in sodstvo v samoupravni družbi (1979) in Preobrazba sodstva (1982).

Njegov prvi opazni civilnodružbeni prispevek je bil članek Pravica do samoodločbe slovenskega naroda, objavljen v znameniti 57. številki Nove revije. Zanimivo pa je, da se je Jambrek z objavo tega članka zapletel v nenavadno, pravzaprav paradoksalno situacijo. Zvezno predsedstvo Zveze komunistov Jugoslavije je namreč od vrha slovenskih komunistov zahtevalo, da politično obračuna s pisci Nove revije. Po drugi strani pa je to isto zvezno predsedstvo takrat podpiralo Jambrekovo delo. V letih 1985-87 je bil namreč eden od nosilnih avtorjev megasociološkega vsejugoslovanskega projekta z naslovom Klasno biće savremenog jugoslavenskom društva i djelovanja Saveza komunista Jugoslavije. Projekt je financiralo zvezno predsedstvo ZKJ.

Jambrek je iz Zveze komunistov izstopil razmeroma pozno, leta 1989, ko so na Slovenskem delovale že tri demokratične politične zveze - Omanova Kmečka zveza, Tomšičeva Socialdemokratska zveza in Ruplova Slovenska demokratična zveza (SDZ). Pri ustanavljanju slednje je sodeloval tudi sam. Sodeloval je tudi pri pisanju pisateljske in vseh nadaljnjih ustav, na listi SDZ pa je kandidiral v parlament, a ni bil uspešen. Leta 1990 je bil izvoljen za ustavnega sodnika, konec istega leta pa je s skupino Demosovih intelektualcev poslancem Demosa v Poljčah predlagal osamosvojitveni plebiscit. Aprila 1991 je postal predsednik ustavnega sodišča.

In njegova pot po osamosvojitvi? Sprva je bil ustavni sodnik, bil je tudi sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice. Ob koncu mandata na ustavnem sodišču so mu zlobni komentatorji - poleg njega pa še njegovima kolegoma Tonetu Jerovšku in Lovru Šturmu - očitali, da so člani "partijske celice SDS na ustavnem sodišču", ker so odločili v prid Janševemu predlogu o volilnem sistemu. Sicer pa je Jambrek, čeprav ustavni sodnik, sodeloval na protestu zoper razrešitev takratnega obrambnega ministra Janše; tako kot je sprva veljal za sivo eminenco Demosa, pa je pozneje obveljal za ideologa SDS. Bil je minister za notranje zadeve v Bajukovi vladi in podpredsednik Janševe vlade v senci, tik pred volitvami leta 2004 pa je postal vodilni mož Zbora za republiko. Je tudi soustanovitelj dveh zasebnih visokošolskih zavodov.

Ex-sekretar zveze komunistov v skupščini

Jambrekova pot ima kar nekaj skupnih točk s še enim izpostavljenim članom Zbora za republiko, Tonetom Jerovškom, ki je na zadnji javni tribuni s kritičnim nastopom, zlasti zoper levico in medije, požel največ aplavzov. Ne le, da sta bila oba ustavna sodnika in tudi predsednika ustavnega sodišča, oba sta sodelovala tudi pri pisanju slovenske ustave, bila sta predlagatelja prebiscita, zdaj pa oba delata na istih fakultetah. Tako kot Jambrek pa je bil tudi Jerovšek v prejšnjem sistemu aktiven član Zveze komunistov.

Jerovšek je odraščal na veliki kmetiji pri Slovenski Bistrici, ki so jo po vojni skrčili na dovoljeni agrarni minimum 10 hektarjev obdelovalnih zemljišč. Vzgajan je bil v katoliškem duhu. Očeta so dvakrat zaprli. Po osnovni šoli je ostal doma in pomagal bolehnemu očetu, potem pa je nadaljeval šolanje in leta 1970 diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani. Istega leta se je zaposlil v skupščini SR Slovenije, torej v takratnem republiškem parlamentu. Tam je delal ves čas do leta 1990, z izjemo obdobja 1984-86, ko je bil sodnik vrhovnega sodišča. V tem obdobju je tudi doktoriral. V skupščini je bil skoraj ves čas zaposlen v zakonodajnopravni komisiji, kjer se je hitro vzpenjal po lestvici, v letih tik pred osamosvojitvijo (1986-1990) pa je bil tudi predsednik te komisije in član predsedstva SR Slovenije. Bil je tudi član ustavne komisije v skupščini in sploh eden najvplivnejših funkcionarjev v skupščini. Sam o sebi je nekoč zapisal, da je bil v tem obdobju "vsestransko družbenopolitično aktiven", med drugim tudi kot član sveta za krajevne skupnosti pri republiški konferenci Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL).

V partijo je vstopil leta 1976, marsikdo pa se spomni, da je bil nekaj let tudi sekretar Zveze komunistov v slovenski skupščini. Nekaterim je ostal v spominu kot strah in trepet takratnih poslancev, članov partijske celice, sploh tistih, ki niso hodili redno na seje partijske celice v Ljubljano. V 70. letih je za svoje družbeno angažirano delovanje prejel medaljo zaslug za narod. Pozneje so ga odlikovali še enkrat, in sicer z redom dela z zlatim vencem.

Jerovšek je v svojih prispevkih pisal tudi o takratnem sistemu. Oktobra 1984 je recimo sodeloval na VI. zboru slovenskih pravnikov v Portorožu, kjer je v referatu z naslovom Delovanje zborov združenega dela ugotovil, da kljub kritičnim ugotovitvam "vendarle vse ocene dosedanjih raziskav kažejo, da se delegatski skupščinski sistem utrjuje kot oblika družbenega samoupravljanja in oblasti delavskega razreda. Zato organizacijske in vsebinske spremembe niso potrebne. Nujno pa je izboljšati njihovo delovanje". Leta 1985 v knjigi Zamisel in delovanje zbora združenega dela zelo pozitivno oceni delovanje zborov združenega dela.

V javnem življenju se je začel pogosteje pojavljati leta 1988, ko je postal član skupščinske komisije, ki je preučevala ozadje afere JBTZ. Bil je tudi član komisije, ki je pripravila volilni zakon za prve večstrankarske volitve. Jerovšek je, tako kot partija, zagovarjal večinski volilni sistem, nastajajoča opozicija, ki je sodelovala v komisiji, pa je trmasto vztrajala pri proporcionalnem volilnem sistemu. Nazadnje je popustil vrh partije.

Jerovškova komisija je spomladi leta 1988 omogočila razvoj drugih političnih organizacij, saj je podala stališče, da ni ovir za ustanovitev napovedujoče se Slovenske kmečke zveze. Njegove ideje o gospodarski samostojnosti Slovenije so pripeljale do tega, da je Slovenija nehala plačevati prispevke v sklad za manj razvite. Res pa je tudi, da je njegovo takratno delovanje zaznamovala predvsem izjava, ki jo je dal na razpravi o Tezah za ustavo Republike Slovenije, ki jo je priredila sekcija marksističnega centra CK ZKS za politični sistem. Jerovšek je namreč teze, ki so nastale pod okriljem Društva slovenskih pisateljev in Slovenskega sociološkega društva, razglasil za "ustavo 19. stoletja". Še več, menil je: "Gre za ustavni dokument, ki je, gledano s pravniškimi očmi, arhaičen, poznan po vzorih Evrope in so ga v mnogih konsekvencah ovrgli v prejšnjem stoletju." Zanimivo je, da je prav Jerovšek pozneje s Francetom Gradom, Tinetom Hribarjem, Petrom Jambrekom, Matevžem Krivicem, Antonom Pereničem in Lojzetom Udetom po naročilu republiške skupščine tudi sam sodeloval pri pisanju t. i. podvinskega osnutka slovenske ustave. "Potem ko je prišlo do preobrata, smo naredili praktično isto ustavo, Jerovšek je bil celo povabljen kot sosestavljalec in je zelo dobro sodeloval. In ko je Jambrek ponovno sklical sestanek na univerzi, je bila dvorana polna in nihče ni več govoril o ustavi iz 19. stoletja," se je njegovega takratnega ravnanja v Mladini leta 1995 spominjal Tine Hribar. Jerovšek je potem skupaj s Hribarjem in Jambrekom Demosovemu poslanskemu klubu v Poljčah predlagal tudi izvedbo plebiscita o samostojni Sloveniji.

Jerovšek se je leta 1990 odločil kandidirati na prvih večstrankarskih volitvah, a se z današnje perspektive zdi, da je bila njegova odločitev posledica nesporazuma. Kandidiral je namreč na listi Smoletove Socialistične zveze Slovenije-SZDL. Mimogrede, na isti listi je takrat kandidiral tudi Danilo Slivnik. Istega leta je bil na predlog iste stranke in s podporo Slovenske obrtno-podjetniške stranke ter ZSMS-Liberalne stranke izvoljen za sodnika ustavnega sodišča.

Njegovo poosamosvojitvemo pot zaznamuje delovanje na ustavnem sodišču. Bil je tudi minister v Bajukovi vladi, v zadnjem času pa predvsem vidni član Zbora za republiko.

"Mi smo že prepričani in privrženi"

Še en viden predstavnik Zbora za republiko, ki je skupaj z ostalimi ministri Janševe vlade zamrznil svoje članstvo v tej civilnodružbeni organizaciji, zato danes tam nastopa kot pisatelj in gost, je Dimitrij Rupel, ki velja za večnega zunanjega ministra, za političnega kameleona, ki se je sposoben prilagoditi vsaki oblasti.

V mlajših letih je očitno menil, da bi imel lahko koristi tudi od članstva v zvezi komunistov. Včlanil se je leta 1964, preden je maturiral in postal študent primerjalne književnosti in sociologije. Potem se je zaposlil na FSPN-ju in se odpravil na podiplomski študij v ZDA. Takrat je imel za seboj že provokativno urejanje Tribune, objave v Mladini in Problemih ter intervju z Jeanom Paulom Sartrom. Leta 1972 so ga tik pred doktoratom poklicali domov na služenje vojaškega roka, nato pa so ga obtožili proameriških nazorov in izključili iz partije. Služba državne varnosti naj bi si dolga leta neuspešno prizadevala dokazati tudi, da je agent CIE. Na začetku 80. let ga najdemo med pobudniki Nove revije, leta 1987, ob izidu 57. številke, so ga kot odgovornega urednika odstavili. Dobro leto kasneje je predlagal ustanovitev SDZ, ob ustanovitvi leta 1989 je postal njen prvi predsednik. Leta 1989 je bil soavtor Majniške deklaracije, nato je postal podpredsednik Demosa, neuspešno pa je kandidiral za člana republiškega predsedstva. V vladi Lojzeta Peterleta je vodil komite za mednarodno dejavnost, iz katerega si je želel narediti spodobno zunanje ministrstvo. Po desetdnevni vojni in razpadu SDZ je svaril pred klerikalizmom, promoviral je sredinsko koalicijo, s Peterletom pa sta bila v vse večjih nesoglasjih. Za seboj ima županovanje Ljubljani in velepolaniški položaj v ZDA ter, kot rečeno, nekajkratni položaj ministra za zunanje zadeve.

Če Rupla primerjamo z Jambrekom in Jerovškom, je pravzaprav edini, ki bi ga lahko okarakterizirali za oporečnika. Res pa je tudi, da ima Rupel v svoji biografiji kar nekaj alinej, ki utripajo v ritmu prejšnjega sistema. Leta 1979 se je recimo lotil prve male plošče Pankrtov, na kateri zasledimo družbeno angažirana besedila, med drugim tudi aktualističen refren "Ni več upanja, povozil ga je tank!". Rupel je publiki priporočil, naj ploščo presliši. Uničujoče mnenje je sicer kmalu zatem spremenil, leta 1982 je namreč po izbruhu nacipank afere branil pankerje. Izstopa tudi njegov zapis v Teleksu ob Titovi smrti, v katerem je opisal, kako Tita prikazujejo v tujini: "Kar zadeva Tita, se naši patrioti pravzaprav ne morejo pritoževati. Kolikor se spominjam svojih branj v tujini, pri tem pa imam v mislih predvsem angleški, ameriški, francoski in nemški tisk, je bil Titu v pretežni meri naklonjen. Ko beremo vse te članke in razprave, pa vendar pogosto pozabljamo, da niso namenjeni našim domoljubom in Titovim privržencem, ampak predvsem onim drugim. Nam se ti članki in ta pisanja včasih zdijo polna ponavljanj, znanih resnic; vendar pozabljamo, da smo mi že prepričani in privrženi, medtem ko oni še niso, in da jim je treba še marsikaj pojasniti, kar nas že dolgočasi. 'Nič posebnega, nič novega!' vzklikamo v svoji goreči neskromnosti." Besedici mi in oni je podčrtal sam Rupel. Tudi incident s konca 80. let, ko je bilo že v pogonu demokratično gibanje, je še najbolj podoben partijskemu obračunu. Rupel je namreč potem, ko je v nekem intervjuju skritiziral Mladino in se je na to s kritičnim protizapisom odzval Vlado Miheljak, od vodstva FSPN, kjer sta bila zaposlena oba, zahteval, da pedagoški zbor sankcionira Miheljaka. Ko se je izkazalo, da bi dogodek medijsko pokrila Mladina in Radio Študent, je takratni dekan Ernest Petrič naredil pavzo in oba poklical na pobot v svojo pisarno.

Glede na to, da so se na politični desnici pojavljala razmišljanja o izključitvi nekdanjih vidnih partijcev iz javnega življenja, je pravzaprav razumljivo, zakaj se sedanji vladi naklonjeni intelektualci svoje partijske preteklosti največkrat ne spominjajo prav na glas. Zakaj pa so se takrat navduševali nad komunisti? "Deloma je bil to občutek večvrednosti, da si rojen ali narejen in sam po sebi razumljivo predestiniran za višji položaj. Partijci na kakršnih koli položajih, tudi majhnih, so imeli moč," je leta 2004 v Mladini partijsko kulturo opisal Peter Jambrek. Dodal je, da se ta kultura frustriranih nekdanjih oblastnikov psihološko podaljšuje še danes s pomočjo strank na politični levici. To, da so se v ZKS udejstvovali tudi mnogi izmed tistih, ki bi radi do konca "sprostili" Slovenijo, pa očitno ni tako problematično.